Deli s prijatelji
Poljski muren
Poljski muren

Ali poznamo dovolj to živalco? In zakaj bi jo naj bolje poznali? Res, narava je velikanska, nikdar do konca prebrana knjiga in večina nas po njej le brez posebnega zanimanja lista; ne ustavljamo se pri vsakem poglavju in naravoslovci nas utegnejo celo prestrašiti, ko nas opozarjajo, da je treba razlikovati na stotisoče vrst žuželk. Med nami pa so le ljubitelji ali gojitelji nekaterih vrst živalic tako imenovanih nižjih razredov. Gojimo seveda predvsem tiste živali, ki se nam zdijo koristne vsaj kot predmet plemenitega zanimanja in razvedrila ali pa imajo celo velik gospodarski pomen, kar velja med žuželkami vsekakor le za čebele. Nerazumljivo smešno pa bi se zdelo, če bi npr. kdo gojil mravlje, čeprav so tudi te »socialne« živalce po človeških merilih zelo koristne.

Kako naj torej začnem zagovarjati »murnoljube«, tiste (očitno precej redke) »čudake«, ki murne celo gojijo po svojih stanovanjih? Vsekakor je treba najprej pomiriti člane društva za varstvo živali, da to ljubiteljstvo nikakor ne pomeni mučenja živali ali celo vivisekcije. Morda naravoslovci, raziskovalci posameznih vrt žuželk, vedo kaj več o tem, ali so tudi murni dandanes predmet izrazitega znanstvenega (laboratorijskega) raziskovanja, to se pravi živih živalic pod mikroskopom in kirurškimi rezilci. Prav tako bi bili poklicani povedati, ali imajo te žuželke čutno živčevje: ali čutijo bolečino. Mi, vsakdanji prijatelji in opazovalci narave, murnov seveda ne seciramo in ne moremo z znanstveno natančnostjo opisati njihove anatomije. Ne smemo pa tudi posegati na že znano ter priznano raziskovalno področje; kot nestrokovnjaki sicer lahko tako zasebno dvomimo celo v znanstveno ugotovitev, da imajo murni slušni organ v nogah (!), menda v sklepu, »kolenu«, kakor je ugotovil slavni Regen, ki je baje prvi zares vestno znanstveno, korenito raziskoval petje murnov in njihov pomen za razmnoževanje.

Kar pa zadeva našo ljubezen do murnov, jo je prav lahko razumeti, čeprav se ne branimo očitka, da smo čudaki. Muren je pač del narave, spomladi še zlasti s posebnim, liričnim poudarkom. Zakaj pesem murnov je spomladi po naših pisanih, sončnih travnikih, senožetih, gozdnih jasah in ponekod celo po mestnih parkih sestavni, kar nepogrešljivi del vsega tega radostnega prizorišča, kjer narava uprizarja svojo predstavo – pomlad. Pesem murnov je glasbena spremljava v tej simfoniji rasti, barvitosti, cvetenja in vonjav po pelodu, rastlinskih sokovih in topli travniški zemlji. Ta pesem je sicer tako skladna s celoto, da marsikdo murna pravzaprav ne opazi, ne zazna ali pa celo meni ravnodušno: To so pač črički!

Zdaj pa se moram oglasiti kot užaljen murnoljub. Nikdar se namreč ne morem otresti jezice, ko zmeraj znova opazim, da toliko ljudi – tudi izobražencev – ne razlikuje murnov od čričkov. Murn in čriček se razlikujeta, recimo, vsaj tako kot čebela in mravlja ali muha in kobilica. Vsekakor pa je razloček vsaj takšen kot med škržatom in murnom. Ljudje – vsaj mnogi – očitno mislijo, da sta muren in čriček ena in ista žival. Tega seveda niso krivi naravoslovci, ki pa jim menda ni vseeno, na kakšni ravni je na naših šolah učni predmet. Morda so razširili zmoto o čričkih »pesniški« opisi narave ali celo znamenita leposlovna dela, ker nekateri pesniki »dolžijo« čričke, da pojejo zaljubljene serenade kjerkoli pri nas – spomladi. V resnici pa je čriček »vinogradniška« živalca; živi predvsem (ali izključno) v toplejših krajih, torej pri nas tam, kjer uspeva vinska trta. Živi predvsem na vinski trti, precej je podoben kresnici, in poje samo od poznega poletja do pozne jeseni, torej prav v času, ko se mehča grozdje.

Črička boste zelo težko ujeli, ker je podnevi, dokler je vroče, dobro skrit med listjem in se navadno ne oglaša, poje pa skoraj vso noč. Njegova pesem, čeprav podobna murnovi kot »čirikanje«, je zategla, recimo v molu, bolj otožna in nežna kot murnova. Muren poje ostro, močno, zveneče, skorajda kovinsko, odsekano in v primeri s čričkom v »duru«. Medtem ko bi za črička lahko rekli, da je nočna žival, pa muren prepeva hvalospeve soncu tudi podnevi, včasih, ko ni prevroče, kar ves dan; rad prepeva tudi ponoči, ko ni prehladno. Za njegovo pesem je predvsem značilno, da je toliko živahnejša – do določene meje – kolikor je zrak toplejši. Zato murni podnevi prepevajo v hitrem, odsekanem taktu, medtem ko ponoči bolj »vlečejo« in nočna pesem se zdi zato bolj otožna. Glasnost murnovega petja bi kazalo meriti v decibelih. Ko murn poje tako rekoč na vse registre, je kar težko vzdržati v bližini nekaj metrov, recimo v sobi. Skoraj pravilo je, da je murna v naravi, kjer ni hrupa, mogoče slišati celo do pol kilometra daleč. Na travnikih, kjer pa prepevajo velikanski zbori murnov, se murnovska pesem zlije v simfonijo, a vendar ni tako oglušujoča ali »vrtajoča«, sonorna, kakor pa, ko muren poje v zaprtem prostoru, kjer močno odmeva. Vendar se zdi v naravi, ko ste sredi murnovskih zborov, da zrak kar drhti.