Deli s prijatelji
Ananasovka
Ananasovka

Ananasovke, ki so že več let modne rastline, so dolgo veljale za zelo zahtevne. Zato so imele dolgo časa svoje mesto le v botaničnih vrtovih in velikih zasebnih zbirkah.

Z dolgoletnim preučevanjem pa so številni raziskovalci te lepe rastline vedno bolj približevali tudi ljubitelju. Tako lahko dandanes že trdimo, da so ananasovke osvojile svet. V okrasne namene vzgajamo nad 500 različnih vrst ter sort, ki nas privlačijo zaradi lepih listov in zelo barvitih cvetov.

Domovina ananasovk je v Južni in Srednji Ameriki. Ime so dobile po kulturni rastlini ananasu. Botanično se uvrščajo v družino Bromeliaceae. V naravi je znanih okrog 2000 vrst, vse uspevajo samo v Ameriki. Večina ananasovk je epifitov; naselile so se visoko v krošnje dreves, kjer imajo dovolj svetlobe. Nekaj vrst je ostalo na tleh.

Epifitne ananasovke so se odlično prilagodile življenju visoko nad zemljo. Slabo razvite korenine jim rabijo v prvi vrsti za oprijemanje na podlago. Z velikimi rozetasto razvitimi listi lovijo podnebno vodo in v njej raztopljene hranilne snovi.

Ko je rastlina »žejna«, se v osnovi listov odpro posebne sesalne luskinice, in se, ko se napoji vode, zopet zapro. Tako je cevasto ali lijakasto oblikovana rozeta teh ananasovk nekakšen vodni rezervoar.

Rastline imajo v naravi dovolj svetlobe, ker so visoko v krošnjah dreves. Vlage jim prav tako ne manjka zaradi obilnih padavin. Težko ni niti s toploto, ker jih večina raste v tropskih in subtropskih predelih.

Številne ananasovke so se prilagodile sobnim razmeram, zahtevnejše pa vzgajamo v cvetličnem oknu, cvetlični vitrini ali v rastlinjakih, kjer jim lahko ustvarimo ustrezne rastne razmere.

Ananasovke in razmnoževanje

Ananasovke razmnožujemo s semenom in stranskimi odrastki. Razmnoževanje s semenom je zelo zahtevno in se ga poslužujejo le specializirane vrtnarije v tujini, v domačih razmerah pa je razmnoževanje s semenom skoraj nemogoče.

Lažje je razmnoževanje ananasovk s stranskimi poganjki. Ti se na rastlini pojavljajo po cvetenju. Pri nekaterih vrstah poženejo iz kratkega stebla, ki nosi rozeto, pri drugih pa iz same listne rozete.

Poganjke odstranimo šele, ko že nekoliko odrastejo in poženejo lastne korenine. Le takšni se hitro in zanesljivo ukoreninijo. Posajene nekaj časa zalivamo samo v lonček, da se čim hitreje ukoreninijo in prično rasti. Če jih zalivamo v rozeto, preden so se dobro ukoreninili, radi segnijejo. Lahko se zgodi, da poganjki leto ali več nič ne zrastejo, pa kljub temu ne odmro.

S poganjki razmnožene rastline oskrbujemo kot odrasle. Po letu do dveh zacvetijo, nato prično stari listi počasi odmirati. Še preden pa rastlina odmre, požene spet nove poganjke. Tako se ananasovka obnavlja.

Ananasovke lahko vzgajamo kot lončnice ali pa jih postavimo oziroma posadimo na epifitno drevo, kjer rastejo podobno kot v naravi. Takšno epifitno drevo je seveda nadvse privlačno, če rastline na njem redno oskrbujemo.

Še posebno moramo paziti, da jih ne zasušimo, zato jih redno zalivamo. Ananasovke zalivamo z mehko vodo, ker ne prenašajo apna (kalcija). Tako je idealna voda za zalivanje deževnica. Ker te običajno nimamo dovolj, si pomagamo s prekuhano ali postano vodo. Nikoli ne uporabimo trde vode neposredno iz vodovoda ali na primer potokov.

Ananasovke, ki jim listi tvorijo lijakasto ali cevasto rozeto, zalivamo tudi vanjo. S sesalnimi luskami črpajo iz rozete vodo, kolikor je potrebno. Seveda pa jih hkrati zalivamo tudi v lonček, da imajo korenine dovolj vlage.

Korenine so pri večini ananasovk slabo razvite, ker rastline ne prehranjujejo, temveč jo le držijo v podlagi, kateri ne škodujejo, ker ji ne odvzemajo hranilnih sokov.

Pri presajanju ali razmnoževanju ananasovk pazimo tudi na zemljo; glede te so dokaj zahtevne. Epifitne ananasovke zahtevajo zelo rahlo in zračno mešanico, ki jo sestavljajo listovka, igličevka iz borovega gozda, šota, štorovka, zdrobljen in posušen mah.

Ananasovke, ki rastejo na tleh, pa potrebujejo nekoliko težjo zemljo, zato jim dodamo še nekoliko kompostovke.