Deli s prijatelji
Babilonski viseči vrtovi
Babilonski viseči vrtovi

Med sedmero svetovnih čudežev starega sveta prištevajo zgodovinarji tudi viseče babilonske vrtove (Babilonski viseči vrtovi), o katerih kroži mnogo pripovedk.

Babilonski viseči vrtovi – griči iz žganih glinastih opek

Začetnica postavljanja Babilonskih visečih vrtov je bila po zgodovinskih podatkih Semiramis, hči ribje kraljice Atargatis in žena babilonskega kralja Ninusa. Po moževi smrti je sama vladala skoraj 40 let. Med svojim vladanjem je zgradila mnogo lepih stavb in celih mest; najbolj znani pa so bili njeni viseči vrtovi. To so bili s cvetjem in z okrasnimi rastlinami obraščeni sezidani griči v terasah. Podobne vrtove v naravi so na gorskih pobočjih gojila tudi antična ljudstva, kot na primer Hetiti, Medejci in Perzijci. Ko so pozneje osvojili mezopotamske nižine, so obdržali oblike takih vrtov. Ker tam niso imeli na razpolago gričev, so si zgradili umetne. Tudi Semiramis je bila menda potomka tega ljudstva in je prva začela graditi viseče vrtove.

Tak viseč babilonski vrt je bil torej umetno zgrajen grič iz žganih glinastih opek. Spodnji temelj je sestavljal velik kvadrat, čigar stranica je bila dolga okoli 500 metrov. Od podnožja dalje so vsako nadaljnje nadstropje pomaknili v določeni razdalji nazaj. Nadstropja so bila podprta z oboki. Tako se je vsa stavba stopničasto dvigala v vedno manjših kvadratih. Posajena je bila vselej le zunanja stopnica vsakega spodnjega nadstropja. Od daleč je bilo videti stavbo kot zelen, s cvetjem poraščen grič.

S prav umetniškim gradbenim sistemom so mezopotamski vrtnarski arhitekti izvirno rešili vprašanje nasadov na terasah in strehah. Porozna tla iz opeke so najprej prekrili s sloji trsja, sadre in asfalta. Ta sloj so premazali s tankim slojem svinca, da so bila tla neprepustna za mokroto. Šele na to so nasuli plasti zemlje in posadili rastline. Da bi lahko posadili tudi večja drevesa, ki zaradi korenin potrebujejo globoko zemljo, so že na temelje v podnožju vgradili votle stebre, da se je drevo iz stebrov lahko dvigalo navzgor.

Zaradi omejenih tehničnih možnosti so take vrtove mogli graditi le posamezni izbranci. Med antičnim ljudstvom so seveda take »cvetoče stavbe« izzvale veliko pozornost in o njih so nastajale razne pripovedke. Po eni takih pripovedk je Nebukadnezar postavil svoji medejski ženi viseč vrt, ker ji je domotožje po gorski domovini skoraj strlo srce.

Četudi ne tako zanimivi kot babilonski viseči vrtovi, vendar zdaleč starejši, so bili vrtovi starih Egipčanov. Že tisočletja pred Nebukadnezarjem je bila v dolini Nila razvita visoka vrtnarska kultura. Odvisna pa je bila predvsem od veletoka Nila, ki je prihajal z visokih abesinskih planot in se v času plime med julijem in oktobrom na široko razlival prek egiptovske nižine in prinašal s seboj ogromno blata; ta pa je bil po odtoku vode osnova za izredno plodna tla.

Egipčanski patriciji in visoki vladni uradniki pa niso hoteli svojih čudovitih palač in vil graditi v bližini Nila, da ne bi cele tri mesece gledali s svojih oken le blato, zato so si svoja bivališča raje postavljali več kilometrov daleč. Ker pa je bilo tu pomanjkanje vode, so si iznajdljivo pomagali z vodovodno napeljavo. Vodo iz Nila so po širokih kanalih speljali kilometre daleč; in prav ti prekopi so bili začetek staroegiptovske vrtnarske kulture. Kanale so gradili v obliki velikega T ali kvadratni obliki, ki je veljala skoraj 3000 let kot prototip vrtnarskih napeljav tudi v zahodnih državah.

Najbolj popoln načrt takega deželnega dvorca z vrtom je v prejšnjem stoletju odkril italijanski egiptolog Ippolito Rosselini. Našel ga je v nekem tebanskem grobu; lastnik tega dvorca je bil verjetno visok uradnik faraona Amenhotepa III. (okoli leta 1411 – 1375 pr. n. š.). S pomočjo cenene delovne sile, to je sužnjev, so si ti mogotci lahko daleč speljali prekope ter zgradili obsežne vrtove in vinograde. Tak kanal jim je bil obenem tudi prometno sredstvo. Njihovi gosti so se ob svečanosti k njim pripeljali s čolni.

Drevesa, ki so obdajala take dvorce, so bila zasajena tudi zato, da so dajala dovolj sence. Večinoma so sadili datljeve palme, smokvina drevesa, granatna jabolka in druge; okrog ribnikov pa, kjer so gojili ribe, so zasadili papirusovo trsje. Največje vrtove pa so imeli faraoni in tempeljski duhovni, ki so na svojih vrtovih gojili tudi zdravilna zelišča in se ukvarjali z zdravilstvom.

Med najljubše cvetje so šteli lotus, posvečen boginji Izidi; radi pa so imeli tudi hibiskus, anemone, jasmin, narcise in vrtnice.

Sorodna povezava:

Sorodna iskanja:

  • Viseči vrtovi
  • Babilonski viseči vrtovi
  • Terasasti vrtovi
  • Viseči vrt
Deli s prijatelji
Prejšnji članekRazlogi za nakup tabličnega računalnika
Naslednji članekRecesija in prosta delovna mesta – ali je res vse tako slabo?
Sem delček nečesa, sem delček nekoga, sem delček ustvarjalnosti in sem delček požrtvovalnosti. Sem spletni "zasenjak", ki se posveča spletni prodaji različnih izdelkov, iskanju poslovnih "niš", učenju različnih script, SEO optimizaciji in spletnemu trgovanju na splošno. Sem blogerski odvisnež in kar je najbolj pomembno, sem ustanovitelj KupimProdam.si oglasnika. Tematika, ki sem jo izbral, je namenjena širši populaciji ljudi, saj pišem o meni najbolj priljubljenem rastlinskem in živalskem svetu. Članki večinoma nastajajo spontano, občasno pa se najde kakšna ideja tudi na spletu, ali po kakšni dobri razpravi s prijatelji.