Deli s prijatelji
Bakterije
Bakterije

Bakterije so enocelični organizmi. Po načinu prehranjevanja razlikujemo take, ki lahko žive na anorganskih snoveh in take, ki za življenje rabijo organske snovi. Nekatere od teh so patogene (povzročiteljice bolezni) za rastline, živali in človeka.

Bakterije nimajo pravega celičnega jedra. Dedna snov ni z jedrno membrano ločena od citoplazme kot pri više razvitih rastlinah in živalih (tudi enoceličnih). Presnova je v marsičem drugačna kot pri celicah z jedrom. Citoplazmo z dedno snovjo ovija citoplazmatska membrana, nad njo pa je trdna bakterijska stenica, ki daje bakteriji obliko. Pri nekaterih bakterijah ovija stenico še kapsula. Po obliki so bakterije lahko oblaste (koki), paličaste (bacili) in svedraste (spirili). Pri nekaterih vrstah so celice posamič, pri drugih pa po delitvi ostanejo v parih, nizih ali skupkih. Bakterije se gibljejo z bički. Lahko imajo en sam biček, šop bičkov ali pa so bički razporejeni po vsej površini. Nekatere bakterije nimajo bičkov in so negibljive, svedraste bakterije pa se lahko gibljejo z zvijanjem, podobno kot kače ali z vrtenjem kot vijak.

Za nekatere vrste bakterij so značilni posebni stadiji – spore. Te lahko preživijo v neugodnih razmerah, v katerih bi celice sicer propadle. V spori je shranjena dedna snov, ki jo obdaja več ovojev. Spore so zelo odporne proti izsuševanju ter vročini in lahko preživijo mesece, leta, pri nekaterih vrstah celo desetletja. V ugodnih pogojih se iz spore spet razvije vegetativna celica, ki raste in se deli. Bakterije se namreč razmnožujejo s prečno delitvijo.

Bakterije najdemo skoraj povsod: v zemlji, vodi, zraku, tudi na rastlinah, živalih in človeku. Pri živalih in človeku žive bakterije na koži, v nosu, na zunanjih spolovilih in v prebavnem traktu, kjer so celo koristne, ker s svojimi encimi pomagajo pri prebavi, same pa gostitelja oskrbujejo z nekaterimi vitamini. Za to so značilen primer prežvekovalci, pri katerih bakterije v vampu razkrajajo celulozne stene rastlinskih celic in tako omogočajo prebavnim sokovom dostop do celične vsebine. Tako govorimo o normalni mikroflori, ki delno deluje tudi kot zaščita pred boleznimi, ker s škodljivimi mikrobi tekmuje za življenjski prostor in hrano. Če pridejo v organizem škodljive patogene bakterije, jih organizem skuša uničiti s svojimi obrambnimi mehanizmi. Kadar mu to ne uspe, se začno bakterije razmnoževati, nekatere izločajo tudi strupe; človek ali žival zboli in lahko tudi umre.

Bakterije lahko škodujejo organizmu na več načinov. Nekatere vdrejo v celice in jih poškodujejo, druge poškodujejo celice s svojimi strupi. Le-te bakterije izločajo v okolico med rastjo ali pa delujejo kot strupi deli same bakterije, ki se sprostijo, ko bakterija razpade. Nekatere ostanejo na mestu vdora in s svojimi encimi poškodujejo celice v okolici. V črevesu, na primer, poškodujejo črevesne celice, da ne morejo več resorbirati vode iz črevesa ali pa jo celo same izločajo, posledica česar je driska. V ranah povzročajo gnojenje in odmiranje okolišnega tkiva.

Druge bakterije sicer ostanejo na mestu vdora, vendar izločajo strupe, ki potujejo po telesu in povzročajo zastrupitev. Značilen primer je tetanus, ki ga povzroča Clostridium tetani. Njegov strup potuje iz okužene rane, kjer so bakterije, do živcev. Ti pod vplivom strupa vzdražijo mišice in tako povzročijo krče. Človek ali žival se zaduši zaradi krča dihalnih mišic. Tretje se naselijo v določene organe ali organske sisteme in jih poškodujejo. Klebsiella pneumoniae na primer se naseli v pljučih in povzroča pljučnico. Nekatere bakterije se s krvjo razširijo po celem telesu in ga dobesedno preplavijo. Tak je Bacillus anthracis, povzročitelj vraničnega prisada pri človeku in živalih, ki s svojim strupom poškoduje krvne žile in povzroči šok.

Nekatere vrste bakterij so patogene le za določeno živalsko vrsto ali človeka, druge pa so patogene za več vrst. Med takimi je na primer Clostridium tetani, ki povzroča tetanus pri človeku in živalih. Žival ali človek se okužita prek ran, bolezen pa ni nalezljiva – mikrob se ne prenaša z enega osebka na drugega.

Drugačen je Bacillus anthracis, ki je tudi patogen za več vrst živali in človeka. Bolna žival izloča veliko količino tega bacila in z njimi lahko okuži drugo žival ali človeka. Zunaj organizma bacil vraničnega prisada sporulira. Njegove spore so med najbolj odpornimi in lahko v zemlji preživijo tudi 3 do 4 desetletja. Najpogosteje bolezen izbruhne, ko spore z vodo pridejo iz zemlje na rastline, kjer jih nato popasejo rastlinojedi. Človek se okuži pri delu z bolno živaljo, predvsem z njenim mesom ali kožo, mesojedi pa, če uživajo meso bolne živali.

Take bolezni, kot je vranični prisad, ki se lahko prenašajo z živali na človeka, imenujemo zoonoze. Med njimi naj omenimo še brucelozo, ki jo povzročajo bakterije iz rodu Brucella. Za človeka je najbolj nevarna Brucella melitensis, ki jo prenašajo ovce in koze, pa tudi Brucella abortus, ki jo prenaša govedo.

Tudi tuberkuloza se prenaša z goveda na človeka in obratno. Mycobacterium bovis in Mycobacterium tuberculosis sta namreč oba patogena za obe vrsti. Med pomembnimi zoonozami moramo vsekakor omeniti še salmonelozo. Salmonel je več vrst, znotraj vrst pa je več kot 2000 tipov. Nekatere vrste oziroma tipi povzročajo le driske, druge pa huda obolenja, ki se lahko končajo tudi s smrtjo. Za človeka je najbolj nevarna Salmonella typhi – povzročiteljica tifusa. Ljudje in živali se okužijo z okuženo vodo in hrano in so lahko vir okužbe za okolico tudi tedaj, ko ne kažejo znakov bolezni.

Odkrivanje in zatiranje zoonoz izvajata zdravstvena in veterinarska služba. Če žival zboli za eno od zoonoz, je treba zaščititi ljudi, ki so bili z njo v stiku. To je mogoče le s sodelovanjem obeh služb. Pri zatiranju bruceloze, na primer, so pri nas veliko vlogo odigrali veterinarji, ki so zatrli brucelozo pri domačih živalih. Tudi pri zatiranju tuberkuloze opravljajo veliko delo veterinarji, ki so z odkrivanjem in izločanjem bolnih živali tuberkulozo pri govedu zelo omejili in se že bližajo izkoreninjenju. Vranični prisad se pojavlja le na določenih območjih, kjer so v zemlji spore povzročitelja. Na takih območjih redno cepijo ogrožene živali.

Med bakterijami so znane tudi vrste, ki jih izkorišča človek. Bakterije iz rodu Lactobacillus na primer sodelujejo pri pripravi mlečnih izdelkov in jih uporabljajo v prehrambeni industriji. Nekatere bakterije uporabljajo farmacevti, ker sintetizirajo antibiotike.

Pomembna je tudi vloga bakterij v zemlji, kjer razkrajajo organske snovi, nekatere pa vežejo dušik iz zraka.

Bakterije so tudi zelo uporaben raziskovalni model. Nekatere med njimi je mogoče sorazmerno preprosto gojiti. V ugodnih razmerah se celice nekaterih vrst delijo že v 30 minutah, tako da dobimo v 24 urah veliko potomcev ene celice (nekaj milijonov). To je zelo ugodno za presnovne in genetske preiskave. Sedaj smo z raziskavami že tako daleč, da lahko s tako imenovanim genetskim inženiringom bakterijam celo spreminjamo nekatere lastnosti ali jim vcepljamo take, ki so koristne za nas.