Deli s prijatelji
Beli vratič
Odrasla rastlina Tanacetum parthenium - beli vratič med cvetenjem

Rod Tanacetum (Chrysanthemum) je zelo polimorfen. Mnoge vrste so se razvile v različne smeri: v zdravilne, okrasne, insekticidne. Pri tem je predvsem pri okrasnih deloval tudi vrtnar z znanjem žlahtnjenja. Nekatere vrste pa so ostale na ravni vrste in rabijo svojemu prvotnemu namenu, kot T. indicum in parthenium (Beli vratič) v zdravilne namene in T. cinerariifolium – bolhač v insekticidne. Vendar tudi industrija postavlja pred proizvajalce nove zahteve po kemični sestavi bolhača.

Beli vratič (Tanacetum parthenium) navajajo kot kultivirano ali podivjano vrsto, ki je spontano razširjena v submediteranskem območju Slovenije. Ta spontana razširjenost je vprašljiva. Pri nas je v divji vegetaciji ni zaslediti, iz literature so znana le redka rastišča po vrtovih submediteranskega pasu. Beli vratič spada v družino Asteraceae. Rastlina je zelo podobna kamilici. Listi in cvetovi imajo močan vonj. Listi so večkrpi in na spodnjem delu rastline dlakasti. Rastlina je trajnica, visoka do 90 cm, močno razvejena, z rumeno zelenimi listi. Na razvejenih steblih je mnogo socvetij, koškov, ki so sestavljeni iz belih jezičastih in rumenih cevastih cvetov. Cveti od junija do septembra. Za zdravilo se uporablja cvetoče zelišče, ki ga dvakrat porežemo. Oskrba rastline je preprosta. Razmnožujemo jo s semenom ali z vegetativnimi deli, tako da razdelimo koreniko z delom stebla in nova rastlina požene iz očes na koreniki. Če razmnožujemo s semenom, jo sejemo v zabojčke in si tako vzgojimo sadike, ki jih posadimo v vrste na razdaljo 50 cm. Nasad lahko napravimo spomladi ali jeseni. Z jesenskim sajenjem dobimo že v prvem letu normalen pridelek. Na rodnejših tleh lahko sadimo na manjšo razdaljo. Porezano zelišče lahko sušimo na priložnostnih sušilih pod strehami, saj ga spravljamo v toplem, suhem oziroma vročem vremenu. Če pa ga želimo sušiti v sušilnici pri umetni toploti in z dodajanjem zraka, ga poprej zrežemo na rezalniku. Suho zelišče zdrobimo, če ga nismo poprej zrezali, in uskladiščimo v vrečah na primernem suhem mestu.

Beli vratič so v starih časih več uporabljali kot danes. Je zelo aromatična rastlina, označuje jo oster vonj. Učinkuje pomirjujoče in olajšuje prebavo. Čeprav je rastlina toplega sredozemskega podnebja, pa se je razširila tudi v Angliji. Tu so jo uporabljali kot splošno koristno zdravilno rastlino proti kašlju, revmi, pri pikih žuželk pa pri glavobolu in pretirani občutljivosti. Zadnje raziskave pa kažejo, da je beli vratič zelo učinkovit pri migreni. Nekateri priporočajo, da vsak dan pojemo nekaj svežih listov s kruhom. Navadno pa si pripravimo čaj ali pa si lajšamo bolečine s tinkturo; oboje je zelo učinkovito. Znan je pomirjujoči učinek pri ženskih težavah, kar pove tudi ime parthenium.

Naj omenim še vprašanje imenovanja te koristne, a pri nas malo znane rastline. Angleži so jo poimenovali feverfew, kar pomeni, da znižuje temperaturo. V Mali flori Slovenije je zapisano ime beli vratič, ki se razlikuje od vrste T. vulgare – navadni vratič ali vratič, ki je rastlina drugih lastnosti in uporabnosti. Zato ni primerno, da uporablja prevajalec knjige Naravna lekarna za T. parthenium izraz vratič, ki je že oddan za vrsto T. vulgare. Prav tako se je pojavil izraz za T. parthenium – buhača. Bolhač ali še boljše dalmatinski bolhač je Chrysanthemum cinerariifolium in poimenovanje belega vratiča z imenom buhača bi bilo dvoumno in nejasno. Na splošno pa poimenovanje vrste T. parthenium s slovenskim imenom še ni dokončno, kar kaže uporaba mnogih imen tudi v sicer redki slovenski literaturi. Uporabljajo se tudi izrazi madrjanca, madrijolica, madrijalica, mandrijana, mandrijerica, materina drobtinica. Pestra je naša flora, pa tudi poimenovanja za poznejšo lažjo končno izbiro.

Objavi oglas