Deli s prijatelji
Dihur

Vse naše kune zaživijo šele ob mraku, ker so prave ponočnjakinje. Čeprav dihur, kuna zlatica in podlasica niso v naših krajih niti tako redke živali, jih v naravi zelo težko opazimo. Od vseh pripadnic kunjega rodu se le dihur naseli v bližini samotnih človekovih bivališč, posebno, če žubori v bližini bister potoček.

Tako je naš znanec ob potoku že dolgo sumil, da se je v njegovi šupi naselil dihur, čeprav ga ni nikdar dobil pred oči.

Toda nek poseben duh, s katerim si te živalce označujejo svoja lovišča, smo res zaznali v zaprti šupi. Poleg tega smo v okolici naleteli na odpadke, ki so dokazovali njegovo navzočnost.

Nekega večera smo res videli dihurja, kako se je z muko vzpenjal proti podstrešju šupe. Odslej sem se trudil, kako bi ga v naravi lahko fotografiral. Vsi poskusi, da bi ga fotografiral v šupi, so se izjalovili.

Zaradi stalnega vznemirjanja je dihur zapustil šupo in se odselil v grobljo debelejšega kamenja ob potoku. Tako sem ga lahko večkrat opazoval v zgodnjih jutranjih urah. Potok je preskakoval vedno na istem mestu, nekajkrat celo, ko sem nepremično stal le dva metra oddaljen na bregu.

Dihur in orientacija

Spoznal sem, da se dihur orientira bolj po svojem sluhu in vohu, da pa njegove oči slabše zaznavajo okolico. To pa je bilo kot nalašč za moj namen, saj sem ga hotel fotografirati.

Ob potoku se je vila običajna sprehajalna steza, ki ni dopuščala, da bi si tam postavil opazovališče. Zato sem stojalo svojega fotoaparata postavil brez prikrivanja kar sredi potoka.

Prve slike skakajočega dihurja so pokazale, da se časovni zamik sprožilca ne ujema s hitrostjo skoka, zato sem potreboval kar nekaj vaje in kot vidite, se me je na koncu usmilil in zame opravil prav fotogeničen položaj!

Najnovejši mali oglasi