Deli s prijatelji
Cvetoči bodoglavec
Cvetoči bodoglavec - Echinopsis - Trumpet

Kaktusi vrste Echinops sp. so zelo priljubljeni in razširjeni, vendar pri gojenju ugotovimo, da le imajo svoje posebnosti.

V vseh sestavkih o kaktusih nas spodbujajo, naj ne pozabimo dobrih starih bodoglavcev. Te spodbude so same po sebi sicer dobronamerne, vendar izdajajo, da je to resnično kaktus za začetnike, s pomočjo katerega si ljubitelji kaktusov pridobijo prvo znanje o bodikavem konjičku. Tudi pri številnih ljubiteljih cvetlic, ki s kaktusi nimajo posebnih izkušenj, bodoglavci odlično uspevajo na okenskih policah ali balkonih in cvetijo leto za letom v čudovitih šopkih dolgih, lijakastih cvetov. Po drugi strani pa ne moremo zanikati, da mnogi zapriseženi ljubitelji kaktusov bodoglavce vedno bolj zapostavljajo in da celo izginjajo iz zbirke.

Kako je mogoče, da neka, pri začetnikih tako priljubljena vrsta kaktusov, zasluži pri izkušenih gojiteljih tako mačehovski odnos? So bodoglavci za poznavalce preveč običajni? Ali je to mogoče samo nova verzija zgodbe o dozdevnem kislem grozdju in lisici, da so namreč poznavalci pozabili, kako naj z njimi ravnajo? Preden se seznanimo z nego bodoglavcev, si oglejmo značilnosti te vrste. Pri tem naletimo na bistveno posebnost. V vrsto Echinops sp. spadata dve popolnoma različni podvrsti.

To so veliki kroglasti kaktusi z ostrimi rebri, v starosti večkrat stebrasto rastoči, z dolgimi cevastimi, velikimi lijakastimi cvetovi. Ti so predvsem beli ali belo in rahlo rožnato obarvani, odpro se zvečer, naslednjega dne popoldne pa se spet zapro. Glede trnov ni posebne razlike med robnimi in osrednjimi bodicami.

Ta kaktus po domače velikokrat napačno imenujejo »kraljica noči« zaradi časa, v katerem odpira cvetove. Ali pa mu pravijo »kmečki« kaktus, ker je veliko lepih primerkov na okenskih policah kmečkih hiš.

K tej skupini štejemo Echinops eyriesii z lepimi, toda spornimi različicami, E. multiplex, E. oxygona ali E. tubiflora, in iz teh nastale hibride (križance). Doma so v nižavju jugovzhodne Brazilije, severovzhodne Argentine in Urugvaja. Zato jih včasih imenujejo nižinske bodoglavce.

V vrsto Echinops sp. pa spadajo tudi kaktusi, ki so jih odkrili šele v zadnjih desetletjih; kaveljnati bodoglavci rastejo kroglasto in pogosto kažejo močne kavljičaste trne. Pri mnogih vrstah je očitno pomembna razlika med robnim in ostrim osrednjim trnjem. Cvetovi imajo značilno zgradbo bodoglavcev, le da so zelo dlakasti, razločno pa je viden tudi venec prašnikov. Cvetovi so vseh barv, od bele do rumene, rdeče in modrikasto rdeče. Poleg tega so cvetovi odprti le podnevi in veliko krajše cevasti kot taki iz prve skupine. K tej drugi zanimivi rastlinski skupini, ki po biološki razvrstitvi niha med vrstami Lobivia, Echinops in Pseudolobivia, štejejo E. aurea, E. cardenasiana, E. calorubra, E. ferox, E. kamatacantha, E. mamillosa, E. obrepanda, E. poly ancistra in E. toralapana. O tem, ali so ta imena upravičena, ne bomo razpravljali. Res pa je, da so vse te rastline doma v Andskem gorovju (višina med 1700 in 3500 m), v Boliviji in severozahodni Argentini, zato jih imenujemo visokogorski, višinski bodoglavci.

Kako gojiti nižinske bodoglavce z dolgimi cevastimi cvetovi, razberemo po eni strani iz razmer v prvotni domovini kaktusov, po drugi pa iz možnosti, ki so dane izkušenim gojiteljem. Vsi navadni kaktusi želijo prepustno podlago, zmerno zalivanje in gnojenje ter visoke temperature poleti, nižje pozimi in malo ali nič vode med mirovanjem. To velja tudi za nižinske kaktuse. V okviru teh splošnih

gojitvenih razmer jim moramo zagotoviti primerno nego, ne prijajo pa jim trde in ekstremne razmere. Tako jih zasadimo v zelo prepustno zemljo, ki vsebuje večji del humusa kot pri ostalih kaktusih (3/4 enotne zemlje in 1/4 peska, lave, plovca in vulkanskega stekla). Pozimi prenesejo blag mraz, vendar jim ne prija, če je v prostoru, v katerem stojijo, prehladno; pomladi bi tako pozneje začeli rasti in bi pozno ter skromno cveteli. Za nižinske bodoglavce je prezimovalna temperatura 6 do 10° C. Pri tem jih lahko prav malo zalijemo, da ne bi vse srkalne korenine odmrle in se posušili koreninski spleti. Na teden jim lahko prilijemo jedilno žlico vode. Primeren prostor za prezimovanje je ob svetlem oknu na hladnem stopnišču. Če nižinske bodoglavce spomladi prekmalu prenesemo in če vsebujejo preveč vode, se obarvajo rumenkasto in rdečkasto. To je znamenje, da tako rekoč zmrzujejo in da še mirujejo. V času vegetacije, od srede aprila do srede oktobra, naj kaktusi stojijo na svetlobi, vendar ne na sončni pripeki. Če smo jih vzgojili v rastlinjaku ali topli gredi, ne marajo suhega, vročega prostora. Če sta suša in suh zrak, pretoplo ter prehladno okolje, se lahko zgodi, da pozneje cvetijo ali pa sploh ne. Pri tem je bolje, da jih enkrat na teden temeljito zalijemo, kakor vsak dan malo. Zahtevajo tudi krepka gnojila. Pri rastočih kaktusih lahko od časa do časa gnojimo z navadnim cvetličnim gnojilom, ni treba, da je prav gnojilo za kaktuse, revno z dušikom. Vsekakor pa ne smemo premočno gnojiti z dušikom, ker tako poganjajo divjaki, rastlina pa slabo cveti. Čez poletje lahko bodoglavce, če nimamo tople grede ali rastlinjakov, postavimo na okensko polico ali balkon, če je prostor zavarovan pred nalivi.

Mnogi zagrizeni gojitelji kaktusov mislijo pri ogrevanju svojih rastlinjakov bolj na redke in drage kaktuse iz step in puščav. Vedno več gojijo kaktuse iz vrst Coryphantha, Ferocactus in Melocactus ali Pediocactus. Vendar bo bodoglavcu kdaj poleti prevroče, pozimi mogoče prehladno in presuho. Takrat kaktusi slabijo, se ne odzivajo, dokler gojitelj (iznakažene) rastline ne zavrže, da bi naredil prostor novim, redkim primerkom. Pri ljubiteljih kaktusov, ki prisluhnejo njihovim željam, in pri mnogih ljubiteljih rož na splošno so ti nižinski kaktusi priljubljeni in zelo razširjeni.

Višinski bodoglavci z močnimi trni in kratkocevnimi pisanimi cvetovi, ki so razprti podnevi, morajo pozimi stati na hladnem in suhem. Kratkotrajen nočni mraz jim ne škoduje. V času vegetacije jih negujemo kot visokogorske rastline na svetlem, toda ne na prevročem mestu. Dobro prezračen rastlinjak ali topla greda sta nepogrešljiva. Gnojimo jih z gnojilom za kaktuse, revnim z dušikom. Želen je razpon temperature med dnevom in nočjo, poletjem in zimo, ki pospešuje rast in lepoto trnov in cvetov.

Ti visokogorski bodoglavci odlično uspevajo pri tistih ljubiteljih kaktusov, ki imajo v svoji zbirki kaktuse iz iste domovine (Lobivia, Rebutia, Sulcorebutia, Trichocereus in Oreocereus). Ti prav tako kot visokogorski bodoglavci začno zgodaj spomladi rasti, nastavljati cvetove in zahtevajo vodo, ko kakteje iz vrst Coryphantha in Ferocactus še mirujejo. Če visokogorske kaktuse pravočasno ne zalijemo, se obarvajo rdečkasto; to je samo znamenje, da potrebuje vodo in vlago. Kot je razvidno, je gojenje bodoglavcev preprosto, ko spoznamo povezavo med mestom in razmerami gojenja in jo upoštevamo.

Čudoviti cvetovi bodoglavcev in njihovih hibridov, ki jim moramo zagotoviti enako nego kot prednikom, so bogata odškodnina za majhen napor pri vzgoji.

Najnovejši mali oglasi:

Objavi oglas
Deli s prijatelji
Prejšnji članekKukmaki z neprijetnim vonjem so strupeni
Naslednji članekMehkokožne pršice – strah in trepet mnogih vrtnarjev
Sem delček nečesa, sem delček nekoga, sem delček ustvarjalnosti in sem delček požrtvovalnosti. Sem spletni "zasenjak", ki se posveča spletni prodaji različnih izdelkov, iskanju poslovnih "niš", učenju različnih script, SEO optimizaciji in spletnemu trgovanju na splošno. Sem blogerski odvisnež in kar je najbolj pomembno, sem ustanovitelj KupimProdam.si oglasnika. Tematika, ki sem jo izbral, je namenjena širši populaciji ljudi, saj pišem o meni najbolj priljubljenem rastlinskem in živalskem svetu. Članki večinoma nastajajo spontano, občasno pa se najde kakšna ideja tudi na spletu, ali po kakšni dobri razpravi s prijatelji.