Deli s prijatelji
Bolezni čebulnic
Bolezni čebulnic

Med čebulnice uvrščamo čebulo, česen, por, drobnjak, šalotko in zimski luk. Na splošno je to zelo zdrava skupina rastlin. Napada pa jo seveda precej bolezni, ki pa se k sreči ne pojavljajo redno vsako leto in povsod. Obravnavali bomo samo najpogostejše bolezni čebulnic, ki utegnejo povzročiti slabo uspevanje in skromen pridelek.

Čebulna plesen
Čebulna plesen

Čebulna plesen

V deževnih in hladnih letih ter na vlažnih gredah lahko povzroči velike škode čebulna plesen, predvsem na čebuli, le izjemoma pa tudi na drugih čebulnicah. Navadno se pojavlja v epidemični obliki. Obolijo torej vse rastline na gredi. Čebulno plesen povzroča gliva Peronospora destructor.

Čebulna plesen napada predvsem liste in celotna stebla, le redkokdaj tudi čebulice (čebulček) in seme. Prva bolezenska znamenja nastanejo na listih. Okužba nastane na dva načina: iz okuženega čebulčka ali pa s sporami, ki jih veter prenese z obolelih rastlin. V prvem primeru postanejo celi listi najprej bledo zeleni, nato pa na njih nastane vijoličasta plesniva prevleka. Po njej je bolezen dobila ime. Prevleko sestavljajo trosonosci in trosi, ki jih lahko vidimo le z drobnogledom, prevleko samo pa tudi s prostim očesom, še bolje seveda s povečevalnim steklom. V drugem primeru, ko spore dospejo od drugod, se na listih pojavijo ovalne bledo zelene pege. Če po pojavu bolezenskih znamenj nastopi sušno vreme, se bolezen ne razvija naprej, ne nastane vijoličasta prevleka, listi pa na okuženih mestih pobledijo. Okuženi listi, pri katerih bolezen napreduje, se povesijo. V spodnjem delu zgubijo trdnost, tako da se lahko napol prelomijo. Na povešene, na pol gnile liste se naselijo drugotne glivice, ki so črne barve, tako da oboleli listi naposled počrnijo in odpadejo. Krepke rastline poskušajo obolele liste nadomestiti z novimi, ki pa jih plesen navadno tudi okuži. Zaradi izgube hranilnih snovi za nove liste in zaradi zmanjšane asimilacije ostanejo čebulice drobnejše in slabše kakovosti.

Pri čebulnih semenicah plesen okuži celotna stebla, kjer se pojavijo ovalne pege kot na listih. Tudi ta stebla se prevesijo ali prelomijo ter se zato seme sploh ne razvije ali pa ne dozori. V okuženih listih nastanejo zimske spore (oospore), ki prezimijo v ostankih listja na gredi. Iz njih spomladi nastanejo s kalitvijo letne spore (konidiji). Najpogosteje se bolezen iz prejšnjega v novo leto prenaša z okuženim čebulčkom.

Zatiranje čebulne plesni ne uspe vedno zadovoljivo. Skoraj vse sorte so dovzetne za to bolezen, zato z menjavo le-teh ni uspeha. Priporočljivo je kolobarjenje na gredah in sežiganje ostankov okužene čebule. Vendar s tem ne moremo preprečiti pojava bolezni. Najboljši uspeh pri zatiranju je moč doseči s fungicidi. Vendar jim moramo vedno dodajati sredstvo za boljše oprijemanje. Čebulni listi imajo namreč voskasto prevleko, ki prepreči, da bi se na njih lahko zadrževale vodne kapljice in s tem tudi škropivo. Škropivo z listov torej kar odteče in ne more učinkovati. S sredstvi za oprijemanje to preprečimo. Nasad čebule moramo skrbno opazovati. Brž ko opazimo okužbo, moramo takoj škropiti. Škropimo še dvakrat v presledku 10 dni. Če se bolezen na gredi že razpase, škropljenje nič ne zaleže.

Bela gniloba čebulnic
Bela gniloba čebulnic

Bela gniloba čebulnic

V zadnjih letih se v nekaterih krajih Mislinjske doline, na Koprskem, v Istri in v okolici Škofje Loke pojavlja ta bolezen čebulnic predvsem na česnu, pa tudi na čebuli. Razširjena je sicer povsod, kjer gojijo čebulnice, vendar na splošno ne povzroča večjih škod. Pojavlja se raje v vlažnih in hladnih letih in na vlažnih gredah, lahko med vso rastno dobo. Ta bolezen je večkrat posledica neustreznega kolobarjenja.

Belo gnilobo čebulnic povroča gliva Sclerotium cepivorum. Okužuje le čebulice in korenine. Prva bolezenska znamenja se pokažejo na listih, ki od vrha navzdol bledijo, rumenijo in se postopoma sušijo. Če izkopljemo rastlino z opisanimi znamenji v začetku obolenja, vidimo, da so čebulice in koreninice prekrite z belosivkasto plesnivo prevleko, če to storimo pozneje, vidimo, da so med omenjeno prevleko nastala drobna črna zrnca, velika kot glavica bucike. Ta zrnca so sklerociji – trajni vegetativni razmnoževalni organi glive – ki lahko ostanejo v tleh kalivi do osem let. V tem stadiju bolezni je nagnita ali gnila tudi notranjost čebulnic. Njihovo sušenje je le posledica propadanja korenin in čebulic. Če se rastline okužijo na začetku ali sredi rastne dobe, večinoma propadejo že na gredi. Če se okužijo proti koncu rasti, tedaj okužbo lahko prezremo, čebulice spravimo v shrambo, kjer nato zgnijejo od drugih gliv. Čebulnice okuži ta gliva vedno s sklerociji iz tal, zato morebitno škropljenje ne more biti učinkovito.

Neposredno zatiranje bolezni za zdaj ni mogoče. Skrbeti moramo za širok in pester kolobar. Okužene rastline moramo nemudoma izkopati in sežgati. Ne smemo jih metati na kompost. Na gredah, kjer smo ugotovili bolezen, ne smemo osem let saditi čebulnic. K zmanjšanju bolezni naj bi pripomoglo tudi apnjenje. Vendar bi z njim morali doseči nevtralno reakcijo (pH 7), kar pa je mogoče narediti le z večkratno kemično analizo tal.

Čebulna snet gliva Tuburcinia (Urocystis) cepulae
Čebulna snet gliva Tuburcinia (Urocystis) cepulae

Bolezni čebulnic in čebulna snet

To je pri nas v Sloveniji nepomembna bolezen čebulnic. Ker dobivamo čebulček predvsem od drugod, opozarjamo nanjo, da bomo znali razlikovati zdrav čebulček od bolnega.

Na luskolistih čebulčka opazimo vzdolžne privzdignjene srebrnkasto sive, pozneje črne proge. Ko se opna nad temi progami raztrga, se na prosto vsujejo črne spore (hlamidospore). Bolezen povzroča gliva Tuburcinia (Urocystis) cepulae. Okužen čebulček večinoma po kalitvi propade, če pa iz njega le zraste rastlina, je njena čebula drobna in prav tako okužena. Okuženega čebulčka ne smemo saditi.

Puccinia allii
Rja čebulnic – Puccinia allii

Rja čebulnic

Na čebuli, česnu (zlasti zimskem) in poru sta znani dve rji (Puccinia allii in Puccinia porr). Pri nas se pojavljata le redkokdaj in malokdaj povzročata škode, ki bi bile vredne omembe. Bolj nevarni utegneta biti v Primorju. Razvojni krog teh rja je precej zapleten, zato ga tu ne moremo obravnavati. Najbolj očitno bolezensko znamenje so rumenordeče do rumenorjave okrogle ali ovalne pege na listih sredi rastne dobe, proti njenemu koncu pa se pojavijo pege bolj podolgovate oblike (dolge do 5 mm), vendar črne barve. Rji škodujeta rastlinam predvsem s tem, da zmanjšujeta listno ploskev, ki je na voljo za asimilacijo, in so zato pridelki čebule ali česna manjši, pri poru pa so tudi listi neuporabni.

Brž ko opazimo prva znamenja obolenja, moramo škropiti z istimi pripravki, kot pri čebulni plesni.

Podobno kot pri zatiranju čebulne plesni moramo škropivu dodati sredstvo za boljše oprijemanje. Če je treba, škropljenje enkrat ali dvakrat ponovimo.

Ostanke okuženih čebulnic moramo po spravilu sežgati ali globoko zakopati. Ne smemo jih vreči na kompostni kup. Kjer se pojavljata ti rji, moramo skrbeti za širok in pester kolobar.

Ožig - glive Colletotrichum circinans
Ožig – glive Colletotrichum circinans

Med bolezni čebulnic štejemo tudi ožig

Pojavlja se na večjem številu vrst iz družine lilij, od čebulnic pa na čebuli, šalotki in poru.

Pri nas je ta bolezen zelo redka. Napada le čebulice in jim s tem zmanjšuje tržno vrednost. Dovzetne so predvsem sorte z belimi čebulicami.

Na suhih listih zrelih čebulic opazimo številne okrogle črnkaste pege. Značilne so po tem, da nimajo ostrega roba. V njih so odprta plodišča glive Colletotrichum circinans. Poškodovani so lahko tudi spodnji mesnati luskolisti; ti postanejo rumenkasti in so za uporabo neprimerni. Bolezen se ne širi naprej, zato čebulice zaradi nje ne gnijejo. V shrambi se okužene čebulice le malo zgrbančijo in spomladi prej začno odganjati. Ukrepov za zatiranje te bolezni za zdaj ni. Kjer bi se večkrat pojavila, bi bilo priporočljivo saditi sorte z rdečimi luskolisti, ki so bolj odporne.

Bakterijska gniloba čebule
Bakterijska gniloba čebule

Bakterijska mehka gniloba čebule

Napada čebulo v shrambi. Je precej pogosta bolezen čebulnic in lahko povzroči precejšnje škode. Čebula se okuži proti koncu rasti z bakterijami iz tal. Te prodirajo v čebulico z gornje strani prek odmrlih listov. Ob spravilu se okužba navadno ne vidi. Šele pozneje bakterije prodirajo globlje po posameznih mesnatih luskolistih, tako da naposled zgnije vsa čebulica.

To bolezen povzroča več vrst talnih saprofitskih bakterij, npr. Erwinia carotovora (ki povzroča tudi gnilobo korenja), Pseudomonas alliicola, Pseudomonas ceparia in druge.

Bakterijske mehke gnilobe za zdaj ne moremo uspešno zatirati. Čebula naj dobro dozori. Po spravilu naj se dobro osuši. Shramba zanjo naj bo suha in zračna. Čebule ne smemo saditi na vlažne grede. Upoštevati moramo kolobar.

Siva plesen česna in čebule
Siva plesen česna in čebule – Botrytis allii

Siva plesen česna in čebule

To je nevarna bolezen čebulnic, ki se pojavlja na čebulicah v shrambi kmalu po spravilu in lahko traja vso zimo. Gornji del čebule se okuži na prostem. Ta del se zmehča, ulekne in spremeni barvo. Ko bolezen napreduje, na teh mestih nastane siva plesniva prevleka; po njej so bolezen poimenovali. Bolezen povzroča gliva Botrytis allii. Gliva se hitro širi v notranjost čebulic. Na prerezu obolele čebulice vidimo, da je zgornji del vodenast, sive barve, videti je, kot da je čebulica kuhana. Na površju obolelih delov nastanejo poleg sive plesnive prevleke tudi drobna črna zrnca – sklerociji, ki merijo v premeru 1 do 4 mm. Sčasoma čebula zgnije, voda iz nje izhlapi ter dobi videz nekakšne mumije.

Tudi te bolezni še ne moremo prav uspešno zatirati. Mogoče je temeljito škropljenje gornjih delov čebule, ko se začnejo listi močneje sušiti. Sicer pa moramo čebulice po spravilu dobro osušiti in jih shraniti v zračni, hladni shrambi. Ker se bolezen lahko širi od bolnih na zdrave čebulice, moramo pred shranjevanjem vse, ki niso povsem zdrave, izločiti in jih kmalu porabiti.

Na vseh čebulnicah v shrambi se lahko pojavljajo tudi še nekatere druge plesni (Penicillium sp., Aspergillus sp.), ki pa niso ravno pogoste, jih neposredno ne moremo zatirati in jih zato podrobneje ne kaže obravnavati. Če ugotovimo okužbo z njimi, moramo vse čebule pregledati in obolele izločiti.

Virusna progavost čebule in pora

Marsikje se pojavlja na posameznih rastlinah. Pomembna je le na semenicah. Značilni zanjo so sploščeni svetlo zeleni listi z izrazitimi vzdolžnimi progami. Na poru se te proge pojavijo jeseni, postopoma odmrejo ter so listi videti, kot bi jih poškodoval mraz. Virus pranašajo listne uši (npr. siva breskova uš, kapusova uš itd.). Čez zimo se ohrani v poru in čebuli.

Za preprečevanje okužbe moramo obolele rastline čimprej izruvati in uničiti. Semeniče gojimo ločeno od navadnih čebulnic.

Najnovejši mali oglasi