Deli s prijatelji
Voluhar
Voluhar

Letos je poleg drugih škodljivcev povzročal voluhar mnogo preglavic. Da se ta »nadloga« ne bi med zimo razbohotila, je nujno, da ga prav ta mesec in oktobra poskušamo zatreti. To delo ni vedno kratkotrajno, toda če smo vztrajni in pazljivi, bomo le dosegli namen.

Voluhar – velika nadloga za sadovnjake

Lov na voluharja je za sadjarje pomemben vse leto, kajti škodo v sadovnjaku povzroča voluhar bolj ali manj intenzivno venomer, več v mladih sadovnjakih kot v starejših.

Znano je, da je za voluharja posebna poslastica jablana, cepljena na šibko vegetativno podlago, za jablane na sejancu ni tako navdušen. Hrušk ne mara, a če že lahko izbira, ima raje hruške na sejancu kakor hruške, cepljene na kutino. Drugih sadnih vrst se voluhar loti redkeje, čeprav jih ne izloči popolnoma iz svojega jedilnika. Poleg sadnega drevja se loti tudi gozdnega drevja, prav tako pa z veseljem obžira v vrtu gomolje krompirja, pese, zelene, korenčka itd.

Voluhar se, kakor smo že omenili, loti najraje mladega sadnega drevja, starega do 10 let. Največ škode naredi pozimi in spomladi. Tedaj na polju zmanjka hrane, zato se zateče pod sadno drevje, ki mu pozimi pogrize vse drobnejše korenine, debelejše korenine in spodnji del debla pa ogloda s svojimi štirimi pilastimi zobmi. Tako mlado drevo spomladi, če sploh še odžene, slabo odžene in oblikuje zelo bogat cvetni nastavek. Drevo je v zemlji nestabilno – če ga poskusimo izruvati, nam pogosto ostane v rokah sadika brez korenin in z oglodanim štrcljem. Tako drevo ni več uporabno in ga lahko samo še zavržemo.

Starejšemu sadnemu drevju povečini ni tako nevaren. Ker je drevo že dobro vraščeno v zemljo in ima bogat koreninski razplet, ga voluhar ne more v celoti uničiti, še posebno, če ga pravočasno odkrijemo in preženemo. Vendar se tudi na starejšem sadnem drevju lahko pokažejo znamenja voluharjevega obiska v slabi rasti drevesa, drobnih listih, močnem cvetnem nastavku in drobnih, slabo razvitih plodovih. Tako drevo nekaj let životari, če mu ne priskočimo na pomoč ob pravem času z močno rezjo, dognojevanjem in seveda tako, da preženemo nadležneža.

Voluhar se najboljše počuti v zatravljenih in neoskrbovanih nasadih. V nasadih, kjer tla redno obdelujejo, ga obdelovalni stroji, ki mu rušijo rove in povzročajo hrup, motijo. Tudi v zatravljenih nasadih, kjer se redno mulči, pas pod drevjem pa se tretira s herbicidi in je torej površina pod drevesom nezaraščena, se voluhar ne počuti varnega. Na čistih, pokošenih in nezapleveljenih površinah ga njegovi naravni sovražniki, kot so podlasica, hermelin, dihur, sove, kanje, postovke, ježi, mačke, psi itd., lahko izsledijo, ko dela rove ali prihaja iz njih. Moti ga tudi hrup kosilnice pri pogostem mulčenju.

Načinov za preganjanje in zatiranje voluharja je mnogo, vendar ni na žalost noben od njih povsem učinkovit. Vsak od njih zahteva določeno znanje, spretnost in prakso.

Najprej moramo najti rov, v katerem voluhar prebiva oziroma ga uporablja. To spoznamo po tem, da je rov, ki smo ga v dolžini kakega 1/4 metra odprli, v kratkem času zaprt. Voluhar ne prenaša svežega zraka. Če smo tako odkrili njegovo trenutno prebivališče, lahko v ta rov postavimo past. Rov pokrijemo, da je teman, pustimo pa tolikšno odprtino, da prihaja vanj svež zrak. Žival se bo ujela, ko bo hotela rov zopet zapreti. To se zgodi že v 1/2 ure. Če pa ostane past dalj časa prazna, mogoče celo čez noč, voluharja ni bilo več v tem rovu in delo oziroma iskanje rova začnemo znova.

Drug način zatiranja voluharja je s plini. To sredstvo vložimo po navodilu v rove. V njih se razvija ob razpadanju sredstva strupen fosforovodik, ki zaduši voluharja. Podobno delujejo tudi izpušni plini. Če smo odkrili voluharjev rov, kjer se trenutno zadržuje, vodimo lahko vanj izpušne pline, ki so prav tako pogubni, po primerno napeljani cevi iz katerega koli bencinskega ali dieselskega motorja. Manj zanesljiva so razna strupena sredstva, ob katerih še moramo nastaviti vabo. Pri teh je vedno možnost, da bo odličen voh žival odvrnil od nevarnosti.

Nasprotno pa se lahko proti voluharju borimo tudi biološko. Voluhar namreč ne trpi vonja nekaterih rastlin. To so cesarski tulipan (Fritillaria imperialis), križnolistni mleček (Euphorbia lathyris), divje rastoči mleček (Euphorbia stricta) in navadni pasji jezik (Cynoglossum officinale). Če smo te rastline preudarno posadili dovolj na gosto na vrtu, bomo voluharja z njega gotovo odgnali. Če mu pa želimo le preprečiti vstop na naš vrt, posadimo rastline dovolj na gosto vzdolž meje.

Še en način je, da onemogočimo voluharju vstop na vrt. Voluhar želi popoln mir. Če zakopljemo prazne steklenice vzdolž meje tako globoko, da je viden le del vratu, povzroči veter žvižganje, in to ga bo odvračalo. Vzdolž meje lahko zakopljemo tudi 1/2 m široke plošče pločevine ali polivinila, tako da je na površini viden le ozek rob. Sedaj moramo uničiti še tiste živali, ki so morebiti še na vrtu, saj novih ne bo več in voluharja smo se za vselej rešili.

Najnovejši mali oglasi:

Objavi oglas
Deli s prijatelji
Prejšnji članekPodor, zastirka, vmesni posevki v sadovnjaku
Naslednji članekPreizkusimo tla v vrtu
Sem delček nečesa, sem delček nekoga, sem delček ustvarjalnosti in sem delček požrtvovalnosti. Sem spletni "zasenjak", ki se posveča spletni prodaji različnih izdelkov, iskanju poslovnih "niš", učenju različnih script, SEO optimizaciji in spletnemu trgovanju na splošno. Sem blogerski odvisnež in kar je najbolj pomembno, sem ustanovitelj KupimProdam.si oglasnika. Tematika, ki sem jo izbral, je namenjena širši populaciji ljudi, saj pišem o meni najbolj priljubljenem rastlinskem in živalskem svetu. Članki večinoma nastajajo spontano, občasno pa se najde kakšna ideja tudi na spletu, ali po kakšni dobri razpravi s prijatelji.