Deli s prijatelji
Brinove Jagode

Navadni brin ali brinje (Juniperus communis) je grm ali tudi do 7 m visoko drevesce z razkrečenimi, na vse strani visečimi do pokončnimi vejami s sinje zelenimi bodečimi iglicami, ki so vedno po tri skupaj. Raste po kamnitih kraških goličavah, med grmovjem in posamezno po gmajnah, svetlih jasastih gozdovih in resavah, od nižin do subalpskega pasu po vsej Sloveniji. Prebivalstvo ga dobro pozna po »brinovih jagodah«, ki so pravzaprav modri, jagodasti omeseneli storži (storžnjaki!).

Brinove Jagode
Brinove Jagode

Brin je le z redkimi izjemami dvodomna rastlina (primerjaj tiso!). Aprila in maja se pojavijo za iglami nekaterih grmov neznatni rumeni, jajčasti in storžkom podobni prašni (moški) cvetovi, za iglami drugih pa manjši zelenkasti plodni (ženski) storžki. Plodni storžki se preobrazijo v drobne kroglaste, mesnate, jagodi podobne storžke, »brinove jagode«, ki na vrhu nosijo tri plitve zareze (sledovi zraslih lusk) in dozore šele prihodnje leto. Tako se na istem grmu znajdejo hkrati zelene in črne »brinove jagode« z modrikasto slivastim poprhom. Sveže niso posebno okusne niti primerne za hrano, čeprav prijetno diše, po okusu so najprej sladke, nato grenke. Suhe lepo diše po balzamu (tekoči smoli), okusa pa so sladkastega. Vsebujejo sladkor, vosek, smolo, grenčico juniperin, hlapna olja, čreslovino, nekaj gumija, pektina in tanina, razne soli in kisline. Uporabljajo se kot začimbe in zdravilo, kot surovine za pridobivanje eteričnega olja in za predelavo v žganje »brinjevec«. Hranilne so, ker pospešeno izločajo vodo iz telesa, zaradi ugodnega vpliva na prebavo, na bolezni dihal, koristijo pa tudi diabetikom. Zdrobljene suhe »jagode« dodajamo predvsem divjačini.

Tudi iz mladih pomladanskih poganjkov brinja kuhamo čaj ali pa z vitamini bogato pijačo. Te potopimo za 2 do 3 minute v vrelo vodo, pri čemer se odstranita vosek in smola, jih odcedimo, stisnemo, jih v posodi prelijemo s trikratno količino mrzle vode. Po dveh urah jih spet precedimo in tekočino osladkamo. Navadnega brina ali brinja ne smemo zamenjati s strupenim smrdljivim brinom (Juniperus sabina), ki raste v Sloveniji na težko dostopnih pečinah ob južnem robu Trnovske planote, Kovka in Nanosa, ponekod v Julijskih Alpah in na Dolenjskem, tu pa tam pa tudi kultiviran in podivjan. Od navadnega brinja ga lahko ločimo po kleku podobnih luskastih temno zelenih deloma na vejice priraslih listih, ki se prekrivajo kot strešniki na strehi. Zmečkane vejice so zelo neprijetnega vonja in od vse rastline najbolj strupene, ker vsebujejo pekoče in izredno strupeno eterično olje.

Najnovejši mali oglasi