Deli s prijatelji
Brizgač (Copella Arnoldi)
Brizgač (Copella Arnoldi)

Brizgač ali z znanstvenim imenom Copella arnoldi nedvomno sodi med najbolj zanimive in presenetljive akvarijske ribe. Drsti se namreč zelo nenavadno, na skoraj neverjeten način – ne v vodi kot druge ribe, ampak zunaj nje. Ne bodite začudeni, res je tako in tudi o tem bom danes pisal v tem članku.

Brizgača (Copella arnoldi Regan) uvrščamo v družino Lebiasinidae (nad družina Erythrinidoldea). Toda še do nedavnega so ga prištevali v družino karacinidov (Characidae) in rod Copeina, zato ga večina akvaristov pozna pod tem, žal, napačnim imenom. V družino Lebiasinidae nadalje sodijo še znani rodovi akvarijskih rib:

  • Copeina,
  • Nannostomus,
  • Poecilobrycon in
  • Pyrrhulina

Brizgača so odkrili v porečju Amazonke leta 1912. Razen v njenem spodnjem toku so ga našli še v rekah Rio Tocantins in Rio Para v vzhodni Braziliji.

Po telesni obliki je brizgač podoben nekaterim predstavnikom drstečih zobatih krapovcev (ščukcem), toda po malo podrobnejšem ogledu ugotovimo številne razlike.

Telo je podolgovato, vretenasto, vitko in rahlo bočno (lateralno) stisnjeno. Hrbtna plavut je za sredino telesa in pri samicah močno podaljšana. Prav tako imajo samci podaljšane ostale plavuti, razen repne, ki je sorazmerno velika in globoko zarezana ter opazno asimetrične oblike – z večjim zgornjim delom. Samica ima vse plavuti manjše in zaokrožene tako, da zlahka ločimo spol. Poleg tega so samice manjše, saj dosežejo približno 6 cm, samci pa zrastejo do 8 cm.

Čeprav ne sodi med najbolj živopisane akvarijske prebivalce, pa ima brizgač druge prednosti. Tako kot pri mnogih vrstah akvarijskih rib je tudi brizgač – samec veliko lepše obarvan od samice.

Brizgači so izredno miroljubne ribe, razen v drstnem obdobju, ko samci postanejo nekoliko napadalni drug do drugega. To obnašanje je vsekakor povezano s pritegovanjem samic in poznejšo skrbjo za potomstvo. Od časa do časa lahko opazujemo »dvoboje« samcev, ki skušajo s široko razprtimi in intenzivno obarvanimi plavutmi pregnati tekmece. Toda to zastraševalno obnašanje se konča brez težjih posledic, če izvzamemo natrgane plavuti, ki pa se navadno zelo hitro zarastejo. Priporočljivo je, da gojimo jato z večjim številom primerkov skupaj z drugimi manjšimi miroljubnimi vrstami rib.

Zadostuje srednje velik akvarij

Za gojenje brizgačev mora imeti voda temperaturo 22 do 28°C, trdoto do 10° dGH (bolje nižja) in pH vrednost 6,5 do 7,0. Akvarij, ki smo ga namenili za gojenje brizgačev, naj bo srednje velik – od 50 litrov naprej ter močno zaraščen z rastlinami, ker se brizgači v naravi zadržujejo predvsem v zgornjih plasteh počasi tekočih voda. Idealna posoda za gojenje brizgačev je toplovodni akvaterarij za nadvodno vegetacijo, ki omogoča brizgačem ustrezne pogoje za razmnoževanje.

S prehrano brizgačev ne bomo imeli težav, saj so vsejedi in se hitro prilagodijo tako raznovrstni živi kot umetni hrani. V naravi se pretežno prehranjujejo z žuželkami in njihovimi ličinkami, ki jih je v tropskih področjih seveda v obilju.

Brizgač in njegova posebnost – s skokom iz vode v drst

»Skrivnostno« razmnoževanje brizgačev je tako nenavadno in izjemno med ribami, da si nedvomno zasluži pozornost strokovne akvaristične literature. Pa tudi v praksi najbrž ni akvarista, ki ga ne bi kdaj zanimalo gojiti in opazovati te ribe v svojem akvariju.

Za razmnoževanje brizgačev moramo ustrezno pripraviti akvarij. Posoda naj bo dovolj velika (vsaj 25 litrov). Napolnimo jo z mehko, uležano in rahlo kislo (pH 6,8-7,0) vodo s temperaturo 24 do 26°C.

V naravi se brizgači drstijo na spodnji strani listov rastlin, ki segajo nad vodo, v akvariju pa za to uporabijo kar steklen pokrov. Še bolje je, če jim na pokrov namestimo kos tršega (neprosojnega) papirja ali kartona, lahko pa podenj celo pritrdimo rastlinski list. Dostikrat ni potrebno ne eno in ne drugo in ribe si same poiščejo ustrezno mesto. Zelo pomembno je le, da znaša razlika med vodno gladino in pokrovom 4 do 6 cm. Manjša ali večja razdalja namreč onemogoča dober skok in s tem uspešno drst. Za boljše počutje rib lahko damo v akvarij nekaj plavajočih rastlin kakršne koli vrste.

Ko je akvarij pripravljen, damo vanj izbran parček brizgačev. Pričakujemo lahko, da bomo v naslednjih nekaj urah priča eni izmed neštetih skrivnosti narave, sicer skoraj skriti človeškim očem. Samček in samička začneta plavati skupaj in se z gobčkom dotikati vodne gladine. Videti je, kot da bi iskala ustrezno mesto za odlaganje iker. Nato se počasi približata izbranemu kraju, se dotakneta z glavama, nekaj časa lebdita na mestu, kot da bi izbirala ustrezno lego, se postavita poševno na vodno površino (približno pod kotom 45°). Že v naslednjem trenutku se skupaj poženeta iz vode in se s trebuhom dotakneta pokrovnega stekla ter padeta nazaj v akvarij. Taka je nekakšna »vaja« za pravo drst; večkrat se namreč zgodi, da eden izmed partnerjev prezgodaj skoči iz vode. Zato je ta vaja skokov še kako pomembna, saj je za uspešno drst potrebna popolna usklajenost gibanja. Šele po koncu te pripravljalne faze se začne prava drst. Ko ribici skočita iz vode, se s plavutmi »prilepita« na steklo.

V nekaj sekundah, kolikor časa traja ta položaj, samička odloži 5 do 12 iker, ki jih samec takoj oplodi. Nato ločeno padeta nazaj v vodo. Takšni »drstni« skoki se nato ponavljajo. Na koncu drsti, ki traja od ene do približno dve uri, lahko naštejemo 50 do 200 iker (odvisno od starosti in plodnosti samice), ki so z nekakšno želatinasto snovjo prilepljene na steklo.

Skrb za ikre

Po končani drsti samček prežene samičko od »gnezda« in se postavi pod ikre. Glavo drži tik pod vodno gladino, telo nagne poševno navzdol; nato se v trenutku obrne ter z repom zamahne na istem mestu, kjer je prej imel glavo. Močan vodni curek pljuskne čez ikre. Tako ostanejo ikre ves čas vlažne in so varne pred izsušitvijo.

Gotovo ste že ugotovili, da si je brizgač prav zaradi te svoje izjemne (seveda nagonske) skrbi za potomstvo zaslužil ime, ki se je uveljavilo med akvaristi. Samček ponavlja brizganje približno vsakih 15 minut, dokler se iz iker ne izležejo mladički, ki skupaj z vodnimi kapljicami popadajo v akvarij. To se zgodi približno po 24 do 36 urah pri temperaturi 26°C, oziroma po 48 urah pri temperaturi 24°C. Starše tedaj odstranimo, čeprav se ob izdatni prehrani ne zmenijo za potomstvo. Mladiči potonejo na dno in splavajo po 3 do 4 dneh. Takrat jih začnemo hraniti z drobno živo hrano. Sprva se mladice skrivajo pri dnu, kasneje pa lahko opazimo, da se združujejo v skupine in čakajo na hrano.

V akvaristični literaturi lahko zasledimo še štiri vrste iz rodu Copella:

  • C. callolepis,
  • C. metae,
  • C. nattereri in
  • C. vilmae

Vse so si po obliki zelo podobne in v dolžino ne merijo več kot 6 cm. Na koncu lahko povzamemo, da je brizgač precej nezahteven, toda izredno zanimiv akvarijski prebivalec, saj se drsti tudi v primerno urejenem skupinskem akvariju. Tako je lahko v veselje tudi tistim, ki nimajo na voljo cele vrste akvarijev.

Sorodna povezava:

Objavi oglas
Deli s prijatelji
Prejšnji članekNavadni gladež
Naslednji članekKako ptice najdejo pot – selitev ptic
Sem delček nečesa, sem delček nekoga, sem delček ustvarjalnosti in sem delček požrtvovalnosti. Sem spletni "zasenjak", ki se posveča spletni prodaji različnih izdelkov, iskanju poslovnih "niš", učenju različnih script, SEO optimizaciji in spletnemu trgovanju na splošno. Sem blogerski odvisnež in kar je najbolj pomembno, sem ustanovitelj KupimProdam.si oglasnika. Tematika, ki sem jo izbral, je namenjena širši populaciji ljudi, saj pišem o meni najbolj priljubljenem rastlinskem in živalskem svetu. Članki večinoma nastajajo spontano, občasno pa se najde kakšna ideja tudi na spletu, ali po kakšni dobri razpravi s prijatelji.