Deli s prijatelji
Čaj
Čaj

Čaj je najstarejša in poleg vode in mleka tudi najbolj razširjena pijača na svetu. Ljudje popijejo na leto 600 milijard skodelic čaja, kar pomeni, da vsak prebivalec na zemlji popije letno 85 skodelic te vsaj že tri tisočletja stare pijače.

Kitajska legenda pripoveduje, da je leta 2737 pr. n. š. kitajski cesar Chen Nung ukazal podložnikom, da morajo zaradi zdravja prekuhavati vodo za pitje. Ker se je tudi sam ravnal po svojih ukazih, je nekoč v senci neznanega drevesa kuhal vodo, vetrič, ki pa je zavel okoli njegove glave, je z drevesa odpihnil nekaj listov, ki so po naključju padli v lonec z vodo. Okus pijače, ki je nastala, je cesarja popolnoma prevzel: začela se je zgodovina čaja.

Japonska pripovedka pripoveduje spet drugače: indijski princ Dharma je kot romar potoval po Kitajski in po poti pridigal budizem. V pokori mu je bilo naloženo, naj ostane buden: in res dolga leta ni zatisnil očesa. Nekega dne pa ga je vendarle premagal spanec. Kaznoval se je tako, da si je odrezal veke in jih zakopal.

Čez nekaj časa je opazil, da je na tistem mestu zrastel grm, ki ga poprej še ni nikoli videl. Odtrgal je nekaj listov in jih začel žvečiti. Opazil je, da so mu pregnali spanec. Vso zgodbo je povedal prijateljem, nabrali so seme in tako naj bi se začela kultura čaja.

Zgodba tudi pripoveduje, da je potem princ šel še na Japonsko, kjer je razširil ta priljubljen napitek. Legend je veliko, ene so bolj prepričljive, drugim teže verjamemo, zagotovo pa je res, da so v tistem času na Kitajskem začeli gojiti čaj, Japonci pa so jim sledili le malo pozneje.

Sedanje besede tea, tee, thee, thé izvirajo iz lokalnega amojskega narečja, kjer za napitek uporabljajo besedo t’e, izgovarjajo pa . Izraz so v Evropo prinesli Holandci. Slovenski čaj, japonska, indijska, perzijska in ruska beseda pa izvirajo iz besede ch’a (izgovori čah), ki je kantonskega izvora.

Še preden je postal po vsem svetu cenjena in opevana pijača, so ga na Kitajskem najrazličneje uporabljali. Menili so, da zdravi številne notranje in zunanje bolezni, da izboljšuje vid, krepi telo in duha, preganja spanec. Sodobne raziskave so pokazale, da je marsikaj od tega res.

Že v X. stoletju so ga Kitajci izvažali v Mongolijo v zamenjavo za konje in kože ter v Tibet, kjer so kupovali minerale in jakove kože. Poti so bile dolge tudi 1500 km; karavane s kamelami in jaki so to razdaljo prehodile v treh mesecih in pol, prešle so petdeset prelazov, nekateri med njimi so bili na višini 5000 m.

V XV. stoletju se je začela tudi trgovina z Rusijo. Več kot deset stoletij je bil čaj najpomembnejši kitajski izvozni predmet, še zmerom pa je ena najbolj bistvenih kultur kitajskega gospodarstva.

Na Japonskem je bil čaj v prvih stoletjih našega stoletja eden najdragocenejših uvoznih predmetov. Dolgo so ga pili samo na dvoru, plemiči in duhovniki zena, katerim je pomagal, da so v dolgih urah meditacije ostali zbrani.

Cesar Saga, ki je vladal med leti 786 in 842, je prevzel veliko kitajskih navad, med drugim pa je spodbudil tudi gojenje čaja. K širjenju čaja so veliko prispevali duhovniki zena, zlasti Eisai, ki je napisal razpravo Kako si s čajem ohranimo zdravje. V XIV. stoletju so bila na Japonskem že zelo razširjenja »čajna tekmovanja«, na katerih so povabljencem ponudili več vrst čaja, oni pa so morali uganiti, iz katerega področja prihaja. Tisti, ki je pravilno odgovoril, je dobil nagrado.

Ta igra se je močno razmahnila in vplivala, da se je število plantaž, zasajenih s čajem, zelo povečala, še zlasti v pokrajini Uji zraven Kyota, kjer še zmerom pridelujejo najboljši čaj. Na Japonskem je čaj postal prava estetska religija in je zelo vplival na vso japonsko civilizacijo.

Zdi se, da so Arabci poznali čaj že v IX. stoletju in po pripovedovanju naj bi ga v Evropo pripeljal že arabski trgovec z imenom Sulejman, v XIII. stoletju pa Marco Polo. V resnici pa so prvi čaj pripeljali v Evropo Holandci leta 1610, od tam pa se je razširil v Anglijo in Francijo, kjer mu je širil slavo sloviti jezuit Alexandre de Rhodes, ki je leta 1634 zapisal, da mu je čaj pregnal napade migrene.

Med znanimi ljudmi lahko med ljubitelje čaja med drugimi prištejemo Racina, Mme de Sévigné, Mme de La Sablière, za katero pravijo, da je prva k čaju prilila nekaj kapljic mleka, in še mnogi drugi.

V Angliji je prvi začel trgovati s čajem leta 1657 Thomas Garroway, ki je imel trgovino v londonskem Cityju. Prodaja se je kmalu tako povečala, da je država že leta 1660 čaj hudo obdavčila. Zaradi tega ukrepa se je močno razmahnilo tihotapstvo.

Čaj je zvečine prihajal s Holandije, skrivaj so ga raztovarjali in po dobro organizirani mreži, ki je vključevala več tisoč ljudi, prodajali po deželi. Tako trgovanje je trajalo do leta 1784, ko so odpravili pretirane davke.

V začetku XIX. stoletja je Kitajska še tako rekoč edina preskrbovala svet s čajem, saj je Japonska sama porabila ves doma pridelani čaj. East Indian Company je čaj odkupovala od kitajskih pridelovalcev in poskrbela za vso predelavo in prevoz v Evropo in Ameriko.

Po tem, če lahko tako rečemo, obrtnem obdobju, je prišel čas industrializacije tudi na tem področju. Angleži so imenovali poseben »Komite čaj«, katerega člani so se ukvarjali z raziskavo sort, ki bi bile primerne za sajenje v Indiji; s Kitajske so pripeljali tudi nekaj izvedencev za poznejšo obdelavo čaja. Kitajsko seme so križali z avtohtonim semenom iz pokrajine Assam. Začela se je proizvodnja, ki je danes prva na svetu.

V Indiji je 350.000 ha čajnih nasadov, kar je 34 % svetovnih površin, zasajenih s čajevimi grmi. V Sri Lanki, kjer so se ukvarjali zvečine z gojenjem kave za izvoz, so se po naključju preusmerili na čaj. Velikanske nasade kave je uničila bolezen in tako so se hočeš nočeš morali odločiti za čaj.

Čajevec so pozneje začeli gojiti tudi v Indoneziji, Iranu, Turčiji, Sovjetski zvezi (Gruzija, Azerbajdžan), Afriki (Kenija, Mozambik, Južna Rodezija itd.) in nazadnje v Latinski in Južni Ameriki (Argentina, Brazilija, Peru, Ekvador).

»Šole« pitja čaja

Čaj ima svoje »šole« in svoja obdobja. Na Kitajskem so poznali kuhan čaj, stepen čaj in čajni poparek. Vsaka od treh tehnik priprave čaja nekako ustreza trem dinastijam, ki zaznamujejo kitajsko zgodovino.

V času dinastije Tang (VII. do X. stoletje) je Lu Yu, pesnik in veliki duh svojega časa, napisal o »peni tekočega žada« knjigo v treh delih, kjer obravnava botaniko čajevca, način pridelovanja, pripravo pijače, zgodovino nasadov in navaja znamenite pivce čaja.

Zanimivo je, da se je veliko ukvarjal s kakovostjo vode, ki jo potrebujemo za pripravo čaja, in s stopnjami vretja vode. Po njegovem mnenju je najboljša studenčnica, potem rečna voda in nazadnje voda iz navadnega izvira.

Prva stopnja vretja vode je, ko so mehurčki na površini veliki kot ribje oko, druga, ko dosežejo velikost »kristalnih biserov, ki se kotalijo iz vodometa, in tretja, ko valovi divje pluskajo v čajniku.

Njegov recept za pripravo čaja:

Čajno pogačo grejemo na ognju, da postane mehka kakor otroška ročica, potem jo zdrobimo med dvema listoma papirja. Ko voda prvič zavre, damo vanjo sol, ko drugič, stresemo vanjo čaj, in ko tretjič, dodamo žlico mrzle vode, ki čaj »umiri« in »vodi vrne mladost«. Potem čaj prelijemo v skodelice in pijemo.

Od X. do XIII. stoletja (dinastija Song) čaj ni bil več poetična zabava; z družbenimi in drugimi spremembami se je spremenil tudi namen pitja čaja. Menihi zena so okoli tega oblikovali pravi ritual. Čaj so obirali pred kipom Dharme in ga pili iz ene same skodele: iz tega rituala se je pozneje razvila ceremonija čaja na Japonskem.

Čaj so pripravljali drugače: liste so zmleli v majhnem kamnitem mlinu, potem pa prah stresli v vročo vodo, vse skupaj pa stepli z drobno razcepljeno bambusovo paličico. Kitajci so se v tistem času čez vse navduševali nad čajem, poznavalci so tekmovali med seboj, kdo bo odkril novo vrsto, in organizirali so tekmovanja, kjer so izbirali zmagovalca. Cesarju so čajne kolače prinašali v dar v zlatih škatlah. Žal so uporna mongolska plemena v XIII. Stoletju uničila vse pridobitve kulture Song.

Pod dinastijo Ming (XV. stoletje) so se pivske navade Kitajcev še bolj spremenile: čajne lističe so poparili z vrelo vodo. Evropa je čaj spoznala šele ob koncu vladanja dinastije Ming, zato pozna le tretjo »šolo« pripravljanja čaja.

Japonska je pod Kitajskim vplivom poznala prvi dve šoli uživanja čaja. Iz družabnih iger, ki smo jih že omenili, pa se je razvil obred, znan z imenom chanoyu. To ni bil samo formalističen obred in ne eleganten ritual, pač pa je metaforično simboliziral duha zena, harmonijo in enotnost človeka in vesolja.

Čajni ritual so opravljali v posebnem majhnem paviljonu, ki je navadno stal v kotu vrta. Pribor, ki je bil potreben, skodelice, škatle, bambusove metlice in žličke, je imel nemalokdaj veliko umetniško vrednost.

Povabljenci (bilo jih je pet, »več kot Gracij in manj kot Muz«) odeti v oblačila nevsiljivih barv, so vstopali skozi vrata, ki so bila tako nizka, da je bilo treba hoditi po kolenih (znamenje ponižnosti). Po uvodnem ritualu je gostitelj v skodelico stresel čajni prah, ga prelil z vrelo vodo in mešanico stepel z bambusovo metlico. Tako pripravljen je bil zelen in gost skoraj kot grahov pire. Pili so ga iz iste skodelice, najprej povabljenci in nato še gostitelj.

Skupaj s čajem se je spreminjal tudi okus za sloviti kitajski porcelan. Lu Yu (dinastija Tang) je menil, da je idealna barva čajne skodelice modra, v času Sungov so imeli najrajši temno modre ali temno rjave skodelice, dinastija Ming pa ga je pila iz belih skodelic.

V Angliji in sploh v Evropi so sprva uvažali čajne servise s Kitajske, pozneje pa se je v Staffordshiru in še marsikje drugod razvila porcelanska industrija.

Kako pijejo čaj po svetu danes

Kitajci pijejo čaj ves dan. V Kantonu in na jugu pijejo jasminov čaj, ki se sijajno ujema z njihovo kuhinjo na paro. Kitajska specialiteta je zeleni čaj, na Tajvanu pa pijejo pol-fermentiran čaj – oolong. Tibetanci pripravljajo čaj iz čajnih pogač. Od pogače odlomijo kos in ga vržejo v vrelo vodo ali pa pogačo kuhajo skupaj z mlekom, maslom, soljo in ječmenovo moko.

Tudi Indijci so veliki pivci tega napitka. Manjšina ga pije po angleški šegi z mlekom, večina pa pripravlja zavretek iz čaja, sladkorja in kardamona, na katerega prilijejo trikrat več vročega mleka.

V Rusiji ga poznajo že od srednjega veka. Skuhajo zelo močan čaj, ki ga potem redčijo z zmerom vročo vodo iz samovarja.

Na Japonskem pijejo zeleni čaj. Četudi je sodobni življenjski utrip pregnal ritual chanoyu, pa je pitje čaja za marsikaterega Japonca še zmerom »najljubša zabava«.

V severni Afriki zaradi verskih razlogov pijejo zelen čaj, ki ga najprej »oplaknejo« v vreli vodi, da izgubi grenkobo. Dodajajo mu ščepec mente in sladkor. Včasih ga odišavijo s kapljico soka, dobljenega iz oranževčevega cveta.

Angleži ga použivajo od ranega jutra do pete ure popoldne (five o’clock tea). Pijejo ga z mlekom, nesladkanega ali, redkeje, sladkanega. Žal tudi v Angliji kava vse bolj izpodriva ta historičen napitek.

Mladina v Franciji in drugod po svetu se »vrača k čaju«. Ne kupujejo več čaja »na splošno«, temveč znajo izbirati med vrstami in okusi. V modi so čaji, odišavljeni s sadjem ali cvetjem.

Najnovejši mali oglasi