Deli s prijatelji
cajevec
cajevec

Različne čaje človeški rod že dolgo pozna, toda mi se bomo zadržali pri tistem, katerega smo včasih za razliko od domačih zeliščnih zvarkov imenovali ruski čaj. Manj napačno bi bilo, ko bi ga imenovali kitajski čaj, saj imamo prve zapise o njem že izpred 1700 let; leta 276 je namreč kitajec Kau Po že pisal o pijači, imenovani »čuan«, pridobljeni iz rastline poimenovane čajevec. Zaradi relativne izoliranosti kitajskih pokrajin od ostalega sveta naj bi čaj prispel na Japonsko šele okrog leta 1191. Priprava, serviranje in pitje čaja je postalo potem pri Japoncih prava ceremonija. V začetku 17. Stoletja je prvikrat priromal čaj v Evropo in leta 1683 so ga v Dresdnu imenovali »herba cha«. Nekaj let pred tem so ga že spoznali v Rusiji in Angliji. Evropski sladokusci so bili prepričani, da se tisti čaj, ki ga prepeljejo z ladjami, navzame vonja po slani morski vodi. Zato so imeli raje čaj, ki je prišel po kopni poti – prek Rusije – kot ruski čaj.

Čajevec
Čajevec

Čajevec sodi v družino kamelijevk

Botanično sodi čajevec v družino kamelijevk (Camelliaceae) in najvažnejši vrsti sta Thea sinensis in Thea assamica. Večina današnjih sort čajev je rezultat križanj med obema vrstama in pridelovalci gojijo najpogosteje tako imenovane asamske križance. To so 1 do 3 m visoki košati grmički z vedno zelenimi podolgovato prišiljenimi lističi. Plod je nepomembna olesenela glavica, toda cvet ima prav prijeten vonj. Za rast potrebujejo toplo podnebje s povprečno letno temperaturo 18 stopinj celzija, kar pomeni, da ga sadijo od ekvatorja do nekako 45 stopinj severne širine. Na Himalaji dobro uspeva do 2000 metrov nadmorske višine. Suše in velikih temperaturnih nihanj ne prenese. Ko mlade sadike cajevca posadijo na stalno mesto (v velikih nasadih so rastline 1,5 do 2m narazen), jih večkrat vršičkajo, da se razrastejo in odženejo mnogo mladih poganjkov. Prvo »žetev« opravijo šele tretje leto po sajenju. Ob pravilnem obrezovanju lahko pričakujemo redne pridelke lističev in vršičkov polnih petdeset let.

Za najboljše vrste čajev nabirajo najnežnejše liste čajevca in še nerazprte vršičke; izročilo pravi, da so za kitajskega cesarja nabirale čajne lističe mlade deklice v belih rokavicah. Za cenejše vrste čajev pa nabirajo tudi nekoliko starejše liste. Obiranje je zamudno opravilo, ki zahteva vztrajne obiralce s spretnimi prsti. Do nedavnega so čaj vsepovsod obirali izključno ročno, pred kratkim pa so skonstruirali prvi »čajni kombajn« in tako je znameniti gruzinski čajevec obran že strojno.

V grobem razlikujemo zeleni in črni čaj. To nista pridelka dveh vrst čajevca, temveč je to le posledica različnega načina fermetiranja in dodelave čajnih listov. Če sveže obrane liste segrejejo za kratek čas, ostanejo zeleni; priprava črnega čaja pa je dokaj zamudna in zapletena in šele sodobni tehnološki postopki so ta dolgotrajni proces nekoliko poenostavili.

Listi čaja vsebujejo več alkaloidov iz skupine purinov; laično pravimo, da vsebuje čaj predvsem tein, ki ima milejši učinek kot kofein. Sprva so čajevec uporabljali kot zdravilo in šele pozneje kot poživilo.

Sorodna povezava: