Deli s prijatelji
Aubrieta avbrecija

Blazinaste trajnice so v domačem vrtu prav mične in praktične rastline. Navadno se razbohotijo, kolikor jim dopušča njihov življenjski prostor, in pri tem prepletejo svoja polegajoča stebelca tako na gosto, da se med njimi skoraj ne more naseliti plevel. Toda, če med žlahtnimi rastlinami kdaj slučajno poškili na dan poganjek slaka, osata ali česa podobnega, opravimo pletev kar z golimi rokami, da ne bi poškodovali blazinaste razrasti. Zato so blazinaste trajnice pogosto dobra rešitev tudi za krajinarja pri načrtovanju javnih zelenic. Mi bomo tokrat izbrali samo nekatere pritlehne trajnice, ki so najbolj pogoste v domačih vrtovih, a smo obenem prepričani, da jih vrtičkarji še premalo poznajo.

Avbrijecija in repnjak

Obe rastlini sodita v botanično družino križnic, v kateri »uživajo gostoljubje« ob repi in zelju tudi še nekatere druge trajnice. Močno priljubljene so posebno razne sorte avbrijecij, ki ostanejo prav pri tleh. Njihove blazine so s cvetjem vred le 10 do 15 centimetrov visoke, cvetje pa se ponaša z najlepšimi modrimi, rdečimi, rožnatimi ali vijoličastimi barvami. Tudi bele ne manjka. Zato so med tistimi trajnicami, ki posebno v skalnjaku ne smejo manjkati. Glede njihove oskrbe si ni treba beliti glave, saj so skromne in vsepovsod zadovoljne, tudi v ozki špranji suho zida. Še lepše je mogoče vključiti avbrecije na toplih in odcednih mestih med skupine pomladnih čebulnic.

Paziti je treba na barvno ubranost, drugače pa ne more biti nič narobe. Med sortami lahko izbiramo, bolj negotovo pa je, ali bomo zares mogli že to ali naslednjo pomlad kupiti prav tisto, za katero smo se ogreli. V nasadih v Volčjem potoku si lahko ogledamo Aubretia deltiodes v sortah ‘Blu Emperor’, ‘Blauameise’ in ‘Hendersonii’. Od križancev pa so lepe tudi naslednje (mogoče boste le imeli srečo, da katero kje najdete): ‘Rosengarten’, ‘Rosenteppich’, obe rožnati, modro vijoličasta ‘Schloss Eckberg’, rdeča ‘Feuervogel’ ter temno modra in zelo nizka ‘Tauricola’. Sorodni repnjak ali Arabis caucasica prav tako zacveti že aprila in maja in pri nas najbolj poznamo belocvetno sorto ‘Schneehaube’ in belo polnjeno ‘Plena’. Mnogo redkejše so rožnate, npr. ‘Rosabella’, lilaste in rdeče sorte. Kot posebnost, ki zbode v oči, naj omenimo in predstavimo s fotografijo še sorto ‘Variegata’. Kot drugod v podobnih primerih je tudi tu uporabnost pisanolistnih in marogastih rastlin precej omejena. Vse sorte avbrecij in repnjaka razmnožujemo z odtrganimi vršički, s potaknjenci.

Grobeljnik in grenik

Spet smo pri križnicah, toda ti dve sta nekoliko višje rasti. Med grobeljniki je najpogostejša vrsta Alyssum saxatile z gostimi kobulastimi grozdi drobnega, žvepleno do zlato rumenega cvetja. Rastlina se rada sama zaseje in obilno poskrbi za svoj zarod. Korenine segajo globoko v tla, zato zlahka kljubuje suši in pripeki; neprevidno presajanje pa je zaradi tega lahko popolnoma neuspešno. Najbolje se obnese setev na stalno mesto ali v lončke, takoj ko seme dozori. Zvrst s polnjenimi cvetovi je mogoče zanesljivo množiti s potaknjenci, ki se kmalu ukoreninijo.

Srebrasti grobeljnik (Alyssum argenteum) zraste do 40 centimetrov visoko, dobrodošel pa je zaradi poletnega cvetenja. Najmanjši je deset centimetrski pritlikavec iz bosanskih krajev Alyssum moellendorfianum, ki je podoben gorskemu grobeljniku Alyssum montanum. Po Obirju na Koroškem se imenuje Alyssum ovirense, tam v Karavankah pa domuje tudi Alyssum wulfenianum. Drugih 95 vrst, kolikor jih navajajo botaniki, pustimo vnemar, še imena navedenih vrst bi si morali napisati na etikete, da jih ne pomešamo med seboj!

Grenik je popolnoma prezimno trdna trajnica, ki še izpod snega razkazuje svoje trpežne poganjke z vedno zelenim listjem. Maja se stebla podaljšajo do 30 centimetrov in vsako ima na vrhu kopico bleščeče belih cvetov. Pri greniku (Iberis sempervirens) so vzgojili večje število sort, ki se razlikujejo deloma po višini in deloma po velikosti cvetja in obliki socvetja. Posebno nizke in zbite grmičke napravijo ‘Zwergschneeflocke’, ‘Gracilis nana’ in ‘Little Gem’. Po cvetenju ostanke cvetnih stebel porežemo in grmičke po potrebi celo pomladimo. Potaknjenci se poleti v senci radi ukoreninijo, da imamo dovolj sadik za svoje in sosedove potrebe.

Pritlehne klinčnice

Botaniki vse klinčnice imenujejo Caryophyllaceae, vrtičkarja pa ne sme nihče spravljati v nevarnost, da bi si polomil jezik. Zato bomo sem uvrstili poleg mnogih vrst nageljčkov tudi smiljko ali Cerastium, omenimo pa še sadrenko ali Gypsophila, znano tudi pod imenom pajčolanka. Najpomembnejši so seveda pritlehni nageljni ali klinčki, ki so tako lepi v stiliziranih ornamentih slovenskih vezenin. Mnogi klinčki so doma tudi po naših meliščih in prisojah, nekatere vrtne pa smo dobili od drugod ali pa so jih vzgojili s križanjem in od-biro. Nizke sorte z belimi, rožnatimi ali karminasto rdečimi cvetovi so primerne za obrobke, za skalnjake in suhozide. Cveto spomladi in odvisno od vrste in sorte do srede poletja. Šele julija in avgusta razpre mesnato rdeče cvetove Dianthus alpinus; je nekoliko občutljiv in ga priporočajo izkušenim poznavalcem gorskih rastlin. Strnjeno trato ustvarja Dianthus neglectus ali pirenejski nagelj. Zelo mnogo sort je nastalo s križanjem binkoštnega in peresastega nageljna (Dianthus gratianopolitanus in Dianthus plumarius), ki se odlikujejo s kompaktno rastjo listnih blazinic kakor tudi z belim, rožnatim do rožnato karminastim in največkrat prijetno dišečim cvetjem. Cvetni peclji so navadno dovolj dolgi, da si lahko natrgamo šopek. Na enem steblu je bolj poredkoma več kot en cvet. Nastajajo vedno nove in nove sorte, toda množenje ni vedno preveč uspešno, zato je povpraševanje večje od ponudbe. S posebno gostimi blazinicami se odlikuje Dianthus sternbergii, ki ima sicer majhne in bledikave cvetove. Nasprotno pa ima izjemno lep enostaven cvet Dianthus callizonus. Mnogi klinčki rastejo pri nas samoniklo in s pomočjo Male flore Slovenije lahko določimo kar 14 domačih vrst.

Smiljka je v naših vrtovih tako razširjena, da skoraj ne bo več potrebovala opisa. Rastlino hitro spoznamo po belo volnatih lističih na plazečih se tankih steblih; raste bujno in neugnano in neredko preraste bolj pohlevne sosede. Preden se to dogodi, naj poseže vmes vrtičkarjeva roka in opravi potrebno »amputacijo«. Vrsta Cerastium biebersteinii je živahnejše rasti kot Cerastium tomentosum var. columnae. Obe vrsti cvetita belo, množimo pa ju z raztrgovanjem po cvetenju.

Med približno 80 vrstami sadrenke sta kot najnižji uporabni za naše namene le Gypsophila repens (‘Rosea’ je rožnata, sicer pa je cvetje belo) iz Alp in Pirenejev ter Gypsophila cerastioides izpod Himalaje. Zadnja vrsta je 5 do 7 centimetrov visoka, cvetje je snežno belo z rožnatimi žilicami in drobnimi dlakavimi lističi. Obe vrsti cvetita od maja daleč v poletje.

Pomladne plamenice

Za vrtnike bi mogel biti spominski praznik tisti dan leta 1745, ko je angleški ljubitelj cvetja prvikrat omenil blazine svojih pomladnih plamenic v vrtu; da celih 230 let torej že poznamo to cvetko in še danes je v »železnem repertoarju« pritlehnih trajnic. Znanstveno se imenuje Phlox subulata in ima mnogo sort v neštetih barvnih odtenkih. Glede rastišča to sploh ni občutljiva rastlina; v naravi, tj. v severovzhodni Ameriki, raste na sušnih in celo kamnitih pobočjih, kjer ne izbira med alkaličnimi in kislimi tlemi.

Kreči in skrečnik

Blazinastih trajnic ne zmanjka zlepa in ni presenetljivo, da tudi ta zapis o njih ne bo celovit. Toda z nekaj besedami ne moremo povedati vsega, kar npr. zaslužijo že sami kreči in homulice. Enkrat prihodnjič si jih morda pobliže ogledamo, ker so uporabni za vse sončne lege. Bolj senčna mesta in nekoliko več vlage pa prija vsem sortam plazečega skrečnika (Ajuga reptans), ki napravi s svojimi gostimi pritlikami tolikšno rušo, da skozenj ne prodre prav nobena druga bilka. Sorta ‘Atropurpurea’ ima vse leto rjavo rdeče listje, belo rumeno marogasta je ‘Variegata’, ‘Multicolor’ je rjavkasto zelen z rdečimi prižami, ‘Braunherz’ pa ima liste v celoti rjavkaste. Drobno modro (redkeje rožnato ali belo) cvetje je združeno v majhna piramidasta socvetja. Skrečniki se lepo podajo v obrobkih ali na senčni strani večjega skalnjaka. Pri tem moramo biti vedno na preži, da se napadalne živice preveč ne razbohotijo: rastlino moramo držati v šahu!

Niti omenili še nismo milnice (Saponaria), več zelo uporabnih vrst in sort krčnic (Hypericum), pečnika ali Armeria ter nekaterih vrst zvončnic, ki ostanejo nizko pri tleh in nedopovedljivo lepo cveto. Toda že z naštetimi je za prvo silo potešena radovednost in vedoželjnost. Želimo vam, da bi imeli pri izbiri srečo in bi si lahko omislili to, kar potrebujete in si želite. Pri tem bi vam radi pomagali, toda zanesljivih podatkov o pridelovalcih vendarle še ne moremo posredovati. Precejšnjo izbiro trajnic imajo na voljo poleg že omenjenega arboretuma tudi Florina v Mariboru in tudi nekateri vrtičkarji. Vzemite svinčnik v roke in poizvedite – cvetlični vrt vam pripravlja nova veselja!