Deli s prijatelji
Doberman
Doberman

Pasma doberman je pri nas manj znana kot na primer nemški ovčarji ali pa boksarji. Kljub temu, da jih je v Sloveniji le malo, imamo tudi pri nas lepe predstavnike pasme. Njihov izvor je v Nemčiji, kjer jih je okrog leta 1850 začel zrejati Friederich Luis Dobermann. Po poklicu je bil mestni čuvaj, pobiralec davkov in konjederec v Apoldi, ki leži v pokrajini Thüringen.

Doberman si je med ujetimi psi verjetno izbral spremljevalce za svoje nočne obhode, kasneje pa je sam skušal zrediti pasmo srednje velikega psa, ki bi že na zunaj kazal znake moči in napadalnosti. S pomočjo prijatelja Rabela mu je to tudi uspelo. Seveda do tega ni prišlo kar čez noč in prvi psi so se močno razlikovali od današnjega dobermana. V začetku so imeli precej značilnosti staronemškega ovčarja, ki je bil dolgodlak. Po ustanovitvi Narodnega doberman – pinč kluba je šla zreja naprej v smeri pinča, leta 1900 pa so pasmo tudi uradno priznali.

Doberman zreja

Pri zreji so križali rottweilerja, različne ovčarje, pinče, doge in lovske pse, kasneje so križali še greyhounda, manchester terierja in blackandtan terierja ter tako dobili elegantnejšo obliko, ki jo ima doberman še danes.

Prvi dobermani so bili ostri, dobri čuvaji in lovci ter so bili vsestransko uporabni.

Psi so visoki 65 – 68 (70) cm, psice 58 – 66 (67) cm. Doberman je srednje velik, kvadratičen, vitek in mišičast. Njegova zunanjost nam s svojo elegantno linijo telesa, ponosno držo in odločnim videzom daje sliko anatomsko skladno grajenega psa.

Glava je klinasta, paralelna, koža se kostem in mišicam tesno prilega, tako da je plemenita oblika glave jasno vidna – to je tako imenovana »suha glava«.

Zobovje mora biti belo, popolno in škarjasto. Oči so srednje velike, nekoliko mandljaste, temne in imajo izrazito energičen izraz. Nos je črn, svetlejši je le pri rjavih in modrih dobermanih. Uhlji so kupirani ali pa tudi ne in jih nosi pokonci. Vrat je suh, mišičast in se v lepem loku spušča proti hrbtu.

Tako prednje kot zadnje noge so močne in ravne, paralelne, šape so kratke, prsti pa stisnjeni (mačja šapa). Prsni koš je globok, prsi široke, trebuh pritegnjen. Njegova spodnja linija pa se od prsnice blago previja proti hrbtu.

Hojo ima prožno in elegantno. Sprednje noge pri hoji visoko dviguje, z zadnjimi pa dela dolg korak, ki mu omogoča močan odriv, kadar se požene v tek oziroma pri skoku.

Dlaka je kratka, gosta, trda, telesu se tesno prilega in nima podlake.

Poznamo osnovne barve dlake:

  • največ je dobermanov s črno, bleščečo se dlako z značilnimi jelenje rdečimi ožigi na glavi, prsih, nogah in pod repom
  • drugi po številu so rdeče rjavi s svetlejšimi rjavimi ožigi
  • najredkejši so modri dobermani, ki pa v Evropi niso priznani in še Isabella dobermani, ki so zelo svetle srnje barve (»plavci«)

Po značaju so pogumni, zvesti, lahko učljivi in se zlepa ne prestrašijo. So izredno navezani na gospodarja in zahtevajo od njega veliko pozornosti, zato naj dobermana nikar ne kupuje človek, ki se z njim ne bo imel časa veliko ukvarjati ali ki meni, da je dovolj, če je pes ves dan spuščen na vrtu in ga pogleda le takrat, ko mu da hrano. Ker so do domačih zelo dobrodušni, do tujcev pa zelo nezaupljivi, so primerni kot čuvaji za spremstvo, obrambo, kot službeni psi.

Za pravi videz dobermana so bistvenega pomena kozmetični posegi – kupiranje repa in ušes. Rep kupiramo na dolžino dveh do treh vretenc pri nekaj dneh starih mladičih. Ušesa kupiramo kasneje, nekako pri dveh mesecih, in sicer prepustimo to delo strokovnjaku veterinarju, ki se s tem ukvarja. Uhlje, ki pred posegom visijo spuščeni ob glavi, nosi pes kasneje pokonci in mu dajejo značilni videz ostrine. Če uhljev ne kupiramo, je zaželeno, da so čim krajši.

Zaradi svoje kratke dlake, ki se lahko čisti in neguje, je primeren tudi za v stanovanje. Kljub svoji velikosti ne potrebuje velikih količin hrane in so stroški vzdrževanja razmeroma nizki.

Že v začetku stoletja so jih uporabljali v pruski policiji in v nemških carinskih oddelkih, pred drugo svetovno vojno so jih začeli uporabljati v Scotland Yardu, kasneje pa še v Belgiji, Švedski, Švici, Italiji, v Španiji in na Nizozemskem. Sledili so jim v kanadski gorski policiji in v Mehiki. Med drugo svetovno vojno so jih kot službene pse uporabljali Nemci, Japonci in Američani. Slednji jih imajo še danes v mornarici, kjer so znani kot »Devil dogs« (hudičevi psi). V Južni Ameriki so med najbolj priljubljenimi lovskimi psi, predvsem za lov na zveri.

Pasma doberman se je razširila po vsej Evropi in Ameriki pa tudi v Avstraliji in v Afriki. Danes ga uporabljajo kot psa čuvaja, vodiča slepih, kot policijskega, vojaškega in lovskega psa, največkrat pa je seveda družinski ljubljenec.

Sorodna povezava:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Domači_pes

Sorodna iskanja:

  • Pasme psi
  • Lovski psi pasme
  • Družinski ljubljenec
Deli s prijatelji
Prejšnji članekČebelarski napotki za začetnike
Naslednji članekCoco de mer palm – največji drevesni plod na svetu
Sem delček nečesa, sem delček nekoga, sem delček ustvarjalnosti in sem delček požrtvovalnosti. Sem spletni "zasenjak", ki se posveča spletni prodaji različnih izdelkov, iskanju poslovnih "niš", učenju različnih script, SEO optimizaciji in spletnemu trgovanju na splošno. Sem blogerski odvisnež in kar je najbolj pomembno, sem ustanovitelj KupimProdam.si oglasnika. Tematika, ki sem jo izbral, je namenjena širši populaciji ljudi, saj pišem o meni najbolj priljubljenem rastlinskem in živalskem svetu. Članki večinoma nastajajo spontano, občasno pa se najde kakšna ideja tudi na spletu, ali po kakšni dobri razpravi s prijatelji.