Deli s prijatelji
Sequoiadendron giganteum

Še pred nekaj desetletji so veljala drevesa mamutovci (Sequoiadendron giganteum), ki rastejo v Zahodni Nevadi in Kaliforniji, za najstarejša drevesa na svetu. Med njimi so primerki, ki so stari nad 3000 let, visoki so skoraj sto metrov, presek debla pri tleh pa je več kot 10 m.

Presenetljivo je, da rastejo ti velikani tudi na višinah 2000 metrov, vendar na zavetnih gorskih pobočjih, kjer tudi med ledeno dobo ni bilo ledenikov. Srečanje s temi drevesi v nacionalnih parkih ameriških dežel je vedno nepozabno doživetje.

V naravi rastejo v gostem sestoju drugih iglavcev in se dvigajo tudi do 70 m nad njimi. V tem sestoju so vitke ošiljene piramide koloradske jelke (Abies concolor) s sivo zeleno obleko iz dolgih mehkih iglic, Calocedrus decurrens, ki ga spoznamo po bleščečem zelenilu, pa visoki lambertov bor (Pinus lambertiana), ki mu na koncu dolgih štrlečih vej visijo do 50 cm dolgi storži. Med njimi raste tudi duglazija (Pseudotsuga menziensii) z dišečimi iglicami. To je naraven gozd, ki se s pomladkom vedno znova obnavlja in dopolni praznine, ki jih povzroče viharji ali strele.

V zgodnjem poletju se pojavijo med iglavci sladko dišeče azaleje (Rhododendron occidentale), belocvetni grm cvetnega sviba (Cornus nuttallii), praproti in drugo rastlinje.

Drevesa tisočih življenj - Sequoiadendron giganteum
Drevesa tisočih življenj – Sequoiadendron giganteum

Drevesa – Živi Strelovodi

V gozdovih, bogatih s humusom, stoje kot samotarji ali okrog prastarega drevesa mogočna debla sekvoj. Rdeče rjava kot zarjavelo železo je barva skorje, ki je globoko razbrazdana in do pol metra debela. Na poseben način zaduši ta skorja ogenj, ki ga povzroči strela. Zogleneli vzdolžni sledovi udarcev strele pričajo o tem, kako pogosto je načel ogenj podnožje in bližnjo okolico, ne da bi bilo drevo pri tem resneje poškodovano. Nasprotno, večkrat so udarci strele in ogenj, ki ga le-te povzroče, ohranitveni dejavniki sekvoj. Kajti s teh visokih »strelovodov« se ogenj razširi v okolico, goreti prične suho rastlinje pri tleh. Ko ognjena ujma preneha, ostane okrog nepoškodovanih mamutovcev praznina, in na tleh, pognojenih s pepelom, se razvijejo iz semen nove sekvoje. Kjer je nekoč vladala gosta senca, je sedaj bleščeča svetloba, v kateri se razvijajo in rastejo novi orjaki.

Sequoiadendron giganteum
Sequoiadendron giganteum

Letnice Preštete z Mikroskopom

Ameriško visokogorsko drevo ščetinasti bor (Pinus aristata) je s 4600 leti preseglo celo starost sekvoj za več kot tisoč let. To drevo je torej raslo že v cvetoči dobi Babilona in konec 20. stoletja, ko človek stopa na Luno, še vedno živi. Dr. Edmund Shullman, profesor v Arizoni, je odkril ta drevesa leta 1956. Te prastare veterane, najstarejša živa bitja našega planeta, je našel 3000 m visoko v White Mountainsu (Belo gorovje) v Kaliforniji. S posebnim svedrom je izvlekel iz debla kot svinčnik debele palčke in presenečen ugotovil neverjetno visoko starost teh borov. Letnice so bile tako tesno združene, da jih je lahko preštel samo s pomočjo mikroskopa.

Izčrpan od Lakote in Žeje

Ščetinasti bor raste v povsem drugačnih življenjskih razmerah kot mamutovci. Njihov svet so visokogorska apnenčasta pogorja s komaj 300 mm padavin na leto. Mrzle zime s temperaturami do -34°C in s snežnimi viharji se menjavajo s poletnimi sušami in vročino. Apnenčasta tla, revna s humusom, hitro posrkajo vso vlago. Drevesa so le 10 do 15 m visoka in so že pri tleh močno razvejana. Letni prirast je v teh razmerah res komaj znaten. V tisočletjih pomanjkanja dosežejo njihova od viharjev groteskno razklana debla le 1 do 2 metra premera.

Ščetinasti bor
Ščetinasti bor

Večini teh slikovitih dreves so vrhovi že odmrli in štrle kot razvejane rogovile prek še vedno zelenečega vejevja. Pri nekaterih primerkih je glavno deblo že zlomljeno in posušeno, vendar ostaja zaradi suhega ozračja kot na pol razpadel skelet. Stranska debla, ki ga obkrožajo, pa so še vedno zelena. Mnogi izmed teh štiritisočletnikov so že do 90 % odmrli, od njih je ostala le sivo rjasta razvalina, ki pa še vedno kaže znamenja življenja. Ozki pasovi skorje so še nedotaknjeni in prehranjujejo šope zelenega vejevja v suhi kroni, na katerih so storži, ki skrivajo seme. Človek stoji in strmi nad to neverjetno žilavostjo dreves, občuduje čudežno delo narave v gorski osamljenosti.

Artemisia Tridentata
Artemisia Tridentata

V tem predelu je podrast zelo redka. V spodnjih legah gorskih strmin rastejo grmiči trirobega pelina (Artemisia tridentata) pa ažurno modra kadulja in škrlatno rdeči penstemon (Penstemon bridgesii) ter še nekatere druge redke gorske rastline.

V Evropo so prinesli prva semena sekvoje leta 1853, in nekaj dobrih sto let starih primerkov raste v Mainauu ob Bodenskem jezeru.

Ščetinasti bor (Pinus aristata), ki domuje v gorovju šestih ameriških držav, so zanesli v Evropo že leta 1861, ne da bi takrat vedeli, da so to starci iz Belega gorovja. V mnogih botaničnih vrtovih so vzgojili iz semen 3 do 4 m visoke grmičaste primerke. Spoznamo jih po gostih kratkih iglicah, od tod so ta drevesa dobila tudi ime ščetinasti bor, in po belih izločkih smole, ki povezuje po pet iglic. Zanimivo je tudi, da ostanejo iglice teh borov v njihovih naravnih rastiščih zelene in žive do 30 let, pri večini naših borov pa odmrejo po treh letih.