Deli s prijatelji
Ginko
Ginko

Ginko – lepo drevo značilne rasti je večini znano še iz osnovnošolskih klopi. Ko so nam prvič vcepljali osnove botanične sistematike, so nam pri poglavju o golosemenkah ob različnih iglavcih omenjali tudi izjemo, živi fosil – listavec ginko.

Ta rastlina res lahko velja za eksotično v najširšem pomenu besede: po videzu, po taksonomiji, po domovini in celo po imenu.

Značilna elegantna piramidasta krošnja nam tudi pozimi, ko je drevo golo, kaže, da ginko ni običajen listavec. Taka piramidasta oziroma kijasta rast (veje rastejo iz debla pod zelo ostrim kotom) je značilna le za nekatere sorte, druge so podobne vitkim stebrom, poznamo pa tudi širokorasle. Navadno je drevo zelo visoke rasti (do 40 m) in zato primerno le za velike vrtove in parke. Vrtičkarji, ki imajo malo prostora, potrebujejo manjše rastline. Selekcija v tej smeri je dala različne majhne sorte: fastigiata, mayfield, tremonia itd. Ginkova lepota pride povsem do izraza, če drevo raste na odprtem, samo, a tudi drevoredi so zelo lepi. Raste hitro, mehki les spominja na javorovino.

Spomladi požene svetlo zelene pahljačaste liste, ki kasneje malo potemne, so pa vedno sveže zeleni, tanki, a skoraj usnjati. Najlepši so jeseni, preden zlato porumeneli odpadejo. Po obliki spominjajo na liste redke, pri nas zaščitene praproti venerini laski (Adiantum capillus veneris).

Rastlina je dvodomna, posamezno drevo ima torej le ženske ali le moške cvetove. Ženski cvetovi poženejo iz pazduhe listov kratkih poganjkov, semenske zasnove niso v plodnici kot pri kritosemenkah, ampak ležijo prosto na plodnih luskah; ginko je, kot smo že omenili, golosemenka. Moški cvetovi spominjajo na rahle, 2 do 3 cm dolge mačice, sestavljeni so iz mnogih prašnikov. Cveti aprila ali maja, je vetrocvetka. Če hočejo vrtnarji zagotoviti oploditev ženskega drevesa, ki stoji na samem, cepijo v vrh vejico moške rastline. Rumenozeleni plodovi so podobni mirabelam. Jeseni dobijo neprijeten vonj, zato so moške rastline bolj priljubljene kot ženske. Meso ploda je neužitno, seme v veliki leseni koščici pa vsebuje precej škroba. Na Kitajskem in na Japonskem pražena semena jedo. Spol rastline lahko določimo le po cvetovih ali po plodovih, sicer se moške in ženske rastline ne razlikujejo niti po rasti niti po listih. Na podlagi dolgoletnih opazovanj več dreves, katerih spol so poznali, so lahko ugotovili le, da v sicer enakih razmerah moške rastline spomladi ozelenijo dva tedna pred ženskimi, pa tudi jeseni jim listi dva tedna prej porumenijo in odpadejo. Taksonomsko spada ginko (Ginkgo biloba L.) med golosemenke, je ostanek bogate družine, ki je obsegala mnogo vrst. Pojavila se je v permu (pred 250 milijoni let) še pred iglavci. V juri (pred 150 milijoni let) so bili ginkovci razširjeni po vsem svetu, tudi v Evropi. Rod ginko se je v milijonih let komaj spreminjal. Fosilni odtisi kažejo, da so bili listi zgodnjih vrst sestavljeni iz več krp, danes pa je listna ploskev cela. Listi so se verjetno razvijali, ker se je spreminjalo podnebje.

Ginko biloba

Ginkgo biloba raste divje v provinci Čekiang na Kitajskem. Iz kitajske literature je znano, da ga do 11. stoletja na severu dežele niso poznali. Danes je nasajen po vsem kitajskem ozemlju. Posebno pri templjih rastejo znameniti stari primerki. Te so menihi posebno skrbno gojili stoletja dolgo, saj so verjeli, da so stara drevesa prebivališča duhov.

Zelo zgodaj je prišel tudi na Japonsko, kjer ga gojijo od 11. stoletja. Tu ga je leta 1690 odkril nemški zdravnik Engelbert Kämpfer. V Evropo so ga prinesli okoli 1730. leta in vse do danes je priljubljeno drevo v vrtovih in parkih. V Nemčiji so posebno ponosni na nekaj zelo starih primerkov. Pri vhodu v botanični vrt v Leidnu stoji najstarejši evropski ginko (posajen leta 1785), samo nekaj let mlajše je drevo v parku gradu Dyck pri Grevenbroichu.

Tako eksotično kot drevo samo je nenavadno tudi njegovo poimenovanje. Imena ginko danes Japonci ne uporabljajo več. Pravzaprav se originalno ime glasi ginkyo, kar bi lahko prevedli »srebrna marelica«. Tiskovna napaka je y spremenila v g, Linné je leta 1771 prevzel ime z napako vred in po značilnih listih dodal (po še danes v botaniki in v zoologiji veljavni binarni nomenklaturi) vrstno ime biloba (dvokrpat). Deljenost lista je lahko bolj ali manj izražena. Deljeni so predvsem listi dolgih poganjkov in listi sejančkov v prvih letih, listi kratkih poganjkov imajo enotno listno ploskev.

V novejšem času zanimanje za to lepo eksotično drevo raste tudi zato, ker velja za nezahtevno rastlino, ki prenese skoraj vsako zemljo in dobro uspeva tako na prisojnih kot na osojnih legah. Zaradi odpornosti proti boleznim in proti vročini pa bi bil ginko lahko tudi hvaležno obcestno drevo.

Sorodne povezave:

Zadnje vpisani mali oglasi