Deli s prijatelji
Gnojenje vrtnic
Gnojenje vrtnic

Vrtnice uspevajo v vsaki dobri zemlji, razen če ni kisla (močvirje, visoka talna voda) ali preveč peščena, vendar pokažejo kaj zmorejo šele v pravilno gnojeni, dobro obdelani, srednje težki, ilovnato peščeni zemlji nevtralne reakcije (pH 6-7). Gnojenje vrtnic je torej ključnega pomena za uspešno rast.

Seveda pa je težko kar na oko oceniti, ali so tla kisla, alkalična ali nevtralna. Zato je koristno, če pošljemo zemljo v kemično analizo. To velja zlasti za večje in nove nasade. Pred sajenjem vzamemo iz raznih delov vrta in različnih globin primerno suho prst, ki jo potem premešamo, da dobimo nekakšno poprečje, in jo pošljemo v analizo, kjer bodo ugotovili pH vrednost tal. V Sloveniji analizirajo tla agrokemijski laboratoriji v Ljubljani, Mariboru in Žalcu. Vzorce pa analiziramo lahko tudi sami, če imamo pH meter, ki ga lahko danes kupimo v vsaki malo bolje založeni vrtnarski trgovini. Če hočemo sistematično spremljati preskrbljenost tal, moramo zemljo analizirati vsaj vsaka 3 do 4 leta.

Večini vrtičkarjev se bo zdelo to opravilo seveda odvečno in nepotrebno, vendar temu ni tako. Seveda se pregled zemlje ne izplača samo za nekaj sadik, toda za večje nove nasade in tiste, pri katerih se kažejo motnje pri rasti, je pregled (kemična analiza) vsekakor nujen.

Apno

Apno, v večji ali manjši količini, pomeni za vrtnico ne le hranilno snov, temveč tudi vpliva na tla. Kjer naj nastaja humus, mora pomagati apno, ki pospešuje delovanje zemeljskih bakterij in izboljšuje sestavo tal. Premalo apna v tleh (pH pod 6) in tudi če ga je preveč (pH nad 7) negativno vpliva na rast vrtnic. Listi se obarvajo rumeno. Če je v zemlji preveč apna, le-ta železo veže tako močno, da se ne more topiti in ga takega rastline tudi ne morejo vsrkati, čeprav bi ga nujno potrebovale. Železo je potrebno pri nastanku listnega zelenila (klorofila). Če manjka železa, manjka tudi klorofila, rumeni listi ne asimilirajo in rastlina propada.

Če analiza pokaže, da so tla kisla, jih moramo izboljšati z apnenjem. V rahla in manj kisla tla ga damo v obliki zmletega apnenca (peskanje), ki se v zemlji počasi topi. V težja ali bolj zakisana tla pa damo apneni prah (žgano apno). Količina apna ali zdrobljenega apnenca je odvisna od stopnje kislosti. S premajhnimi količinami apna ne bomo uspeli, prevelike količine pa so drage in si z njimi lahko naredimo tudi nepopravljivo škodo.

Če vemo, da so tla kisla, tedaj lahko brez nevarnosti dodamo okoli 15 kg apna na ar (temu ustreza okoli 30kg zmletega apnenca). Trosimo ga v lepem, suhem vremenu jeseni ali pozimi, vsekakor pa nekaj mesecev pred gnojenjem s hlevskim gnojem. Če damo oboje hkrati ali v premajhnem časovnem presledku, bo apno vezalo dušik, ki je v gnoju, in bo le-ta rastlinam nedostopen.

Hlevski gnoj in kompost

Osnovno (organsko) gnojilo za vrtnice je hlevski gnoj, mora pa biti uležan in preperel (zložimo ga na kup v senco, kjer naj bo vsaj pol leta), ker svež gnoj vrtnicam škoduje ter privablja, zlasti pozimi, obilo zemeljskih škodljivcev. Kompostirani gnoj tudi večkrat premečemo, in sicer tako, da pride spodnja plast na vrh in vrhnja spodaj, tako ves gnoj enakomerno trohni. Gnoj pa ne sme ležati v jami, ker do spodnje plasti ne pride zrak in gnoj, namesto da bi trohnel, gnije ali celo ogleni. Na vsak ar računamo po 300 do 500 kg gnoja. Tudi kurji gnoj je dober, vendar ga moramo dati v manjši količini, pomešanega z zemljo ali s kompostom.

Količina gnoja pa je zelo odvisna od raznih dejavnikov, kot so: vrsta zemlje, starost nasada, gostota nasada itd.

Če smo npr. vrtnice posadili okrog hiše, kjer je bilo nekaj let prej gradbišče, ali na bivši travnik, je seveda potrebno nekaj let obilne gnojitve, da si zemlja ustvari potrebne količine humusa, ki je za normalno rast vrtnic nujno potreben. Nasprotno pa potrebujejo manjše količine gnoja vrtnice, posejane v dobri vrtni zemlji. Pusto, še ne uležano zemljo gnojimo, če je mogoče, z gnojem, ki vsebuje veliko stelje, kot je slama, listje, mah, praprot itd. Niso pa dobri žagovina in drugi lesni odpadki. Tudi šota pomaga, da naredimo zemljo hitro rodno. Gnoj potresemo jeseni med rastline, ki smo jih pred tem že osuli (zazimili), spomladi pa, ko vrtnice odgrnemo, gnoj podkopljemo. Zelo priporočljiv je tudi kompost, ki pa ga lahko damo v večjih količinah. Če smo jeseni zamudili, lahko damo gnoj ali kompost tudi spomladi, še preden smo vrtnice odgrnili. Pri novih nasadih vrtnic gnojimo že pri obdelavi zemlje za sajenje (lopatanje ali prekopavanje). To opravimo že nekaj tednov pred jesenskim sajenjem, da se zemlja do jeseni uleže.

Rudninska gnojila

Hlevski gnoj ali kompost sama ne moreta oskrbeti vrtnic z zadostnimi hranilnimi snovmi, zato potrebujemo tudi rudninska gnojila. Ta pa v slabo obdelani zemlji brez zadostne količine humusa ne bodo dosti koristila.

Kljub velikemu povečanju v zadnjih letih je poraba gnojil pri nas še vedno preskromna, zraven premajhne porabe je velik problem tudi nepravilna izbira gnojil in nepravi čas gnojenja. Vrtičkarji vedo o gnojilih in njihovi uporabi v glavnem zelo malo. Mnogi pa tudi slepo zaupajo trgovcem, ki jim dajo tisto, kar pač imajo. Tudi preskrbljenost z gnojili je pri nas večkrat zelo slaba. Kupiti si jih moramo že čez zimo, dokler je še zaloga. Od pravilne izbire in pravočasne uporabe gnojil je v veliki meri odvisno, kako bodo vrtnice uspevale.

Oglejmo si posamezna gnojila

Gnojenje vrtnic – dušična (N) gnojila

Pospešujejo rast zelenih delov, torej listov in poganjkov. Preobilno z dušikom pognojene vrtnice hitro obolijo za pepelasto plesnijo, jeseni pa pravočasno ne končajo rasti. Les ne dozori in rastline pozimi pozebejo. Poganjki rastejo in rastejo, medtem ko na cvetje lahko čakamo. Torej ne prevelikih količin dušika, zlasti ga ne smemo dati po 15. juniju! Če smo jeseni obilo gnojili s hlevskim gnojem, potem lahko eno leto opustimo gnojenje vrtnic z rudninskim dušičnim gnojilom ali pa ga damo le malo. Nikakor pa ne smemo pozabiti na gnojenje vrtnic s fosforjem in kalijem.

Gnojenje vrtnic – fosforna (P) gnojila

Pospešujejo zorenje, skrajšujejo rastno dobo in pospešujejo tvorbo cvetov. Pa tudi vonj je pri vrtnicah, gnojenih s temi gnojili, močnejši in prijetnejši kot sicer. Zelo znano in vrtnicam primerno fosforjevo gnojilo je superfosfat.

Gnojenje vrtnic – kalijeva (K) gnojila

Najbolj so vrtnice hvaležne za kalij in ga potrebujejo vsaj toliko ali pa še več kot kmetijsko gnojene rastline. Kalij v ugodnem razmerju s fosforjem ugodno vpliva na močno in zdravo rast vrtnic, kalij sam pa še na intenzivnost cvetne barve. Kjer manjka kalija, ima zima lahko delo. Tudi črna listna pegavost in rja se veliko raje pojavita kot sicer. Najboljše kalijevo gnojilo za vrtnice je patentni kalij ali, kot mu tudi pravimo, kalijev magnezij. Kot dodatek vsebuje magnezij, ki je za vrtnice nepogrešljiv, nima pa klora. Ta je v kalijevi soli in ga vrtnice ne marajo.

Naj gre za katerokoli gnojilo, vedno si moramo prizadevati, da ga spravimo v pravilno razmerje z drugimi gnojili in jih med seboj harmonično uskladimo. Nikoli ne smemo kakšnega zanemariti, nikoli ne smemo nobenemu dati prednosti. Enostransko gnojenje vrtnic moramo preprečiti, kar pa najlaže dosežemo s kombiniranimi gnojili. Eno takih, za vrtnice naj primernejših gnojil je NPK 8-11-16 special z mikroelementi in bio-stimulatorji. To gnojilo, ki ga prodajajo v kilogramski embalaži, pa je za večje nasade in vrtnarije seveda predrago, zato lahko vzamemo mešanico NPK 8-12-16, ki se dobi v 50 – kilogramski embalaži in ga kmetje običajno uporabljajo za krompir. Boljši način, vendar bolj kompliciran in zato za običajne vrtičkarje skoraj neuporaben, je, da kupimo posamezna gnojila in trosimo vsakega posebej ob najprimernejšem času. Vzamemo superfosfat in patentkalij in ju potrosimo že čez zimo. Spomladi, pred začetkom rasti, dodamo še prvi obrok dušičnega gnojila in pozneje še dva obroka, vendar zadnjega najkasneje do 15. junija. Izmed dušičnih gnojil lahko vzamemo KAN ali podobno delujoče gnojilo, ki je v dveh oblikah, polovica ga deluje hitro in druga polovica počasi. Vendar je ta način primeren le za dobre poznavalce gnojil, ki bodo znali ta gnojila med seboj pravilno uskladiti, kar pa ni enostavno, če vemo, da vrtnica potrebuje mešanico v razmerju 8-11-16, poleg tega pa še odstotek aktivne snovi ni v vseh gnojilih enak.

Kot rečeno, so za vrtičkarje, še posebno, če nimajo veliko vrtnic, primerne le pripravljene mešanice, le-te pa trosimo v dveh ali treh obrokih, tako da je prvo gnojenje vrtnic ob začetku rasti (konec februarja, v začetku marca) in zadnje gnojenje vrtnic v prvi polovici junija, vendar v zmernih količinah. Posipamo ga enakomerno med sadike in ne blizu njih. Vsa gnojila tudi bolje in hitreje učinkujejo, če jih plitvo podkopljemo. Tako pridejo v stik z vlago, se topijo in rastlinam koristijo prej kot če bi jih pustili na površju. Jeseni trosimo med vrtnice le Tomaževo žlindro, druga hitro topljiva in mešana gnojila pa spomladi.

Koliko gnojimo

Tudi količina rudninskih gnojil je odvisna od vrste zemlje, starosti in gostote nasada ter količine hlevskega gnoja, ki smo ga dali v nasad jeseni. Vendar je normalna količina za poprečno, dobro obdelano in s humusom bogato zemljo 15 do 20 dag na kv. meter, ali 15 do 20 kilogramov na ar.

Pri vsem tem gnojenju, bodisi z gnojem ali z rudninskimi gnojili, pa mora človek imeti občutek za pravo mero in vedeti, da prevelike količine lahko ravno tako škodijo kot premajhne, če ne še bolj. Večkrat namreč vrtičkarji v dobri veri, da bodo vrtnicam koristili, nasujejo prevelike količine gnojil, ali pa jih posipajo ob nepravem času, v nepravilnem razmerju itn. Spet drugi so prepričani, da gnojila škodujejo in dajo zato več hlevskega gnoja.

Deli s prijatelji
Prejšnji članekSajenje vinske trte
Naslednji članekZmajevke v Naših Domovih
Sem delček nečesa, sem delček nekoga, sem delček ustvarjalnosti in sem delček požrtvovalnosti. Sem spletni "zasenjak", ki se posveča spletni prodaji različnih izdelkov, iskanju poslovnih "niš", učenju različnih script, SEO optimizaciji in spletnemu trgovanju na splošno. Sem blogerski odvisnež in kar je najbolj pomembno, sem ustanovitelj KupimProdam.si oglasnika. Tematika, ki sem jo izbral, je namenjena širši populaciji ljudi, saj pišem o meni najbolj priljubljenem rastlinskem in živalskem svetu. Članki večinoma nastajajo spontano, občasno pa se najde kakšna ideja tudi na spletu, ali po kakšni dobri razpravi s prijatelji.