Deli s prijatelji
Hranilna vrednost beljakovinskih krmil
Hranilna vrednost beljakovinskih krmil

O tem, koliko beljakovin potrebujejo piščanci in kokoši za rast in tvorbo jajc, sem že pisal. O hranilni vrednosti beljakovinskih krmil pa bom spregovoril danes. Beljakovinska krmila vsebujejo različen odstotek beljakovin. Te beljakovine so po svojem sestavu tudi zelo različne. Sestavljene so namreč iz večjega ali manjšega števila različnih aminokislin. Nekatere teh aminokislin so za perutnino in piščance nujno potrebne. Imenujemo jih esencielne aminokisline. Teh perutnina sama ne more tvoriti, zato jih mora dobiti s hrano. Naj nekatere od njih naštejemo: metionin, lizin, arginin, triptofan.

Če žival s hrano ne dobi dovolj teh aminokislin, tudi druge slabše izkorišča. Prav teh esencielnih aminokislin pa vsebujejo največ beljakovinska hranila živalskega izvora, manj beljakovinska krmila rastlinskega izvora. Zaradi tega sestavijo v tovarnah močnih krmil krmo za perutnino tako, da vsebuje poleg žit beljakovinska krmila beljakovinskega in rastlinskega izvora. Beljakovinska krmila živalskega izvora, ki jih uporabljamo v prehrani perutnine, so: ribja moka, mesna in mesnokostna moka, moka perutninskih klavniških odpadkov, sveži mesni odpadki, jetrna moka, krvna moka, sveža kri, perna moka, posneto mleko in sirotka v prahu, sveže mleko, sirotka in pinjenec ter še nekatera druga manj znana. Morda ne bo odveč, če si nekatera teh hranil malo podrobneje ogledamo.

Ribja moka

Kvaliteta ribje moke je odvisna od osnovne surovine, torej od kvalitete nalovljenih rib ter od načina predelave.

V principu ribe vedno skuhajo, stisnejo, posušijo ter zmeljejo v moko. Po kuhanju odstranijo maščobo, katere ribja moka ne sme vsebovati. Maščobe so namreč podvržene oksidaciji, ko pridejo v stik z zrakom in zato postanejo žarke. Žarka ribja moka pa je slabše kvalitete ali celo škodljiva in za prehrano živali neuporabna. Ribje moke vsebujejo razmeroma dosti rudnin, zlasti fosforja in kuhinjske soli. Bogate pa so tudi z vitamini, predvsem z vitaminoma A, D in vitamini kompleksa B. Odstotek beljakovin, ki vsebujejo zelo veliko esencielnih aminokislin, se giblje v ribjih mokah od 55 do 72 %. Maščob vsebujejo ribje moke od 3 do 12% (dobre ribje moke malo). Pri predelavi rib ostane tudi ribji sok, ki je bogat z vitamini in rudninami. Kondenziran pa vsebuje tudi okoli 30% beljakovin. Ribje moke v krmni mešanici za perutnino naj ne bo več kot 10 do 12%, da ne bi imelo bodisi meso bodisi jajca neprijetnega vonja. Sicer pa tako in tako cena ribjih mok ne dopušča tako visokega dodatka (le 3 – 8%).

Mesna moka

Mesno moko pridobivajo iz neuporabnih mesnih odpadkov v klavnicah ter od živali, ki za ljudsko prehrano niso primerne. V kafilerijah običajno odstranjajo maščobe, meso pa posušijo in zmeljejo. Če ne odstranijo tudi večjega dela kosti, dobimo glede beljakovin slabšo mesno moko oziroma mesnokostno moko. Mesna moka vsebuje od 45 do 55% beljakovin, ki pa so znatno slabše kvalitete od beljakovin v ribji moki. Tudi rudnin in vitaminov vsebuje manj. V hranila za perutnino jo vmešamo okoli 6%. Bogati z rudninami sta mesnokostna in kostna moka, ki pa vsebujeta seveda mnogo manj beljakovin.

Sveže meso in mesni odpadki so za perutnino odlično beljakovinsko krmilo. Nujno pa je, da niso pokvarjeni, zato jih pred uporabo vselej dobro prekuhamo, nato pa jih razrežemo ali sesekljamo. Dnevno jih lahko dodamo odraslim kokošim približno 50 gramov.

Jetrna in krvna moka

Jetrna in krvna moka vsebujeta mnogo kvalitetnih beljakovin (60 do 89%), vendar pa sta zelo dragi in se radi kvarita. Vsebujeta dosti rudnin in vitaminov. Uporabljamo ju pri krmljenju kokoši z visoko nesnostjo.

Sveža kri je dobrodošla kot beljakovinsko krmilo skoraj za vse vrste perutnine. Pazimo le, da je res čista in sveža. Primešamo jo žitni mešanici tako, da jo dobi odrasla kokoš 10 do 50 g na dan. Ker se kri hitro pokvari, jo segrejemo do vrenja, ji dodamo 1 % ocetne kisline ter jo zavremo. Tako jo konzerviramo za nekaj dni.

Perna moka

V zadnjem času uporabljamo v prehrani perutnine tudi perno moko, ki jo pridobivajo iz perja po predhodni hidrolizi in mletju. Perna moka vsebuje sicer mnogo beljakovin (do 85 %), ki pa so slabo prebavljive. Krmnim mešanicam jih dodajamo v majhnih količinah (do 5%). Zaradi slabe kvalitete beljakovin ne moremo z njo nadomestiti drugih beljakovinskih krmil živalskega izvora.

Pri predelavi mleka in mlečnih izdelkov ostanejo tudi mlečni odpadki, ki jih s pridom uporabimo v prehrani živali (prašičev in perutnine). Najbolj gospodarno je, če lahko uporabimo sveže odpadke mlečne predelave. Sušenje mleka in odpadkov je zelo drago. Zato je te proizvode v prehrani živali skoraj povsem izpodrinila cenejša ribja moka. Vendar pa vsebujejo mlečni odpadki, zlasti posušeni, znatne količine beljakovin (19 – 30%), bogati pa so predvsem z rudninami in vitamini. Poleg tega vsebujejo tudi snovi, ki zelo ugodno delujejo na rast živali. Imenujemo jih nepoznani faktorji rasti.

Če imamo na voljo sveže odpadke mleka, bo najprimerneje, če z njimi napajamo živali, lahko pa jih primešamo tudi med krmo. Pri napajanju pa moramo paziti na čistočo, saj se mleko in njegovi odpadni proizvodi hitro kvarijo in so za živali škodljivi.

Za vsa beljakovinska krmila velja, da jih moramo skladiščiti v suhem in ne preveč toplem prostoru, saj bi se sicer pričela kvariti in bi bila njihova hranilna vrednost nižja. Poleg tega so pokvarjene beljakovine tudi strupene.

V prihodnjih člankih bom na blogu pisal malo o beljakovinskih krmilih rastlinskega izvora.

Sorodna povezava: