Deli s prijatelji
Hren
Hren

Hren je na naših vrtovih dokaj redek, ker zahteva precej dela, vendar bi mu morali glede uporabnosti nameniti več pozornosti. Hren je trajnica iz družine križnic. Domovina hrena je mejno območje med Azijo in Evropo, vendar je to značilna slovenska zelenjadnica, saj so jo prvi začeli za prehrano uporabljati prav Slovani.

Kultivirani hren ima tudi do 5 cm debele, sočne, sladke in aromatične korene. Gojimo ga prav zaradi aromatičnosti in prijetnega pekočega okusa. Poleg tega vsebuje koren hrena precej baktericidnih snovi (te onemogočajo rast mikroorganizmov).

Botanične značilnosti hrena

Kot smo že omenili, je hren trajnica z izrazito temno zelenimi podolgovatimi listi z nazobčanim robom. Steblo jeseni odmre in vsako pomlad na novo odžene. V višino zraste od 60 do 90 cm. Cveti v socvetju, posamezni cvetovi so drobni in snežno beli. Seme je sivkasto rjave barve, vendar pri kultiviranih sortah sterilno, zato moramo hren razmnoževati vegetativno s pomočjo rizomov. To so koreninski izrastki, ki jih razvije rastlina v tleh poleg glavnega korena.

Ekološke razmere

Za podnebne razmere hren ni posebno občutljiv. Zelo je odporen proti nizkim temperaturam, zato ne pozebe niti v najhujši zimi. Raste celo v polsenci. Tudi glede tal ni posebno zahteven. Le suša v tleh povzroči razvoj drobnejših korenov. Ker razvije precej globok koreninski sistem, mu najbolj ustrezajo globlja, humozna, ne pretežka tla. V težkih tleh se koreninski izrastki slabo razvijajo in ne dobimo dovolj kakovostnih rizomov za razmnoževanje. V peščenih tleh dobi koren bolj plehek okus. Zelo pa je občutljiv za prevelike količine železovih spojin v tleh, ki povzročijo razvoj črnikastih korenov. Občutljiv je tudi za večje koncentracije soli, zato moramo biti pri gnojenju zelo pazljivi. Obvezno gnojimo z organskimi gnojili, v času vegetacije pa dognojujemo še z okrog 50 kg N, 90 kg P2O5 in 160 kg K2O na hektar. Najprimernejša so tla z rahlo kislo do nevtralno reakcijo (pH 6 do 6,5). Ker so pri nas pogosta kisla tla z nizkim pH, je zelo priporočljivo apnjenje.

Hren in vzgoja

Hren razmnožujemo z rizomi, ki jih dobimo jeseni ali pozimi ob izkopu poleg glavnega korena. Do pomladi jih hranimo v zasipnicah v vlažnem pesku na hladnem mestu. Sadike naj bodo debele vsaj 1 cm in dolge od 20 do 30 cm. Če sadimo tanjše sadike, dobimo pridelek šele naslednje leto. Pomembno je, da jih pred sajenjem pravilno obrežemo. Zgornji del, ki gleda po sajenju iz zemlje, obrežemo ravno, spodnjega nekoliko postrani. Priporočljivo je, da jih pred sajenjem po vsej dolžini odrgnemo s krpo; tako odstranimo vse stranske brste ter preprečimo razvoj stranskih korenin. Neodrgnjenim pustimo le okrog 2 cm zgornjega in spodnjega dela rizoma.

Priprava tal se začne že jeseni, ko ob posipavanju hlevskega gnoja tla globoko preorjemo. Če je zemlja preplitvo obdelana, sadike na prehodu iz rahle zemlje v zbito poženejo šop korenin in ne posameznega korena. Sadimo spomladi, najbolje marca ali aprila, lahko tudi pozneje, vendar tako precej zmanjšamo kakovost korena. Navadno sadimo v grebene ali pa korene zasipamo. Sadike položimo postrani v zemljo tako, da le skrajni vrhnji konec gleda iz tal približno 4 cm. Med sadikami v vrsti naj bo razdalja 20 cm, med vrstami pa 50 do 60 cm. Število sadik se giblje okrog 3000 na hektar, odvisno od njihove debeline.

Med vegetacijsko dobo zemljo rahljamo, takoj po saditvi pa uporabimo herbicide, s katerimi zatiramo plevele.

2 do 3 tedne po sajenju zrastejo prvi listi. Ko so poganjki visoki 10 cm, jih pinciramo, odstranimo vse poganjke, razen 1 do 2 najmočnejša. S tem preprečimo pretirano zadebelitev glave korena. Če smo pravočasno sadili, moramo nekako sredi junija vsako rastlino hrena posebej izkopati, vzdigniti iz zemlje ter jo dobro očistiti stranskih izrastkov. Večje stranske korenine porežemo z nožem, manjše pa preprosto odrgnemo s krpo. Za to delo si izberemo čimbolj oblačen in vlažen dan, da rastlina ne doživi prevelikega šoka. Očiščen koren položimo nazaj v zemljo ter zasipamo ne le glave korena, temveč tudi nekaj zelenih listov. Po tem opravilu rastline izdatno zalijemo. Čiščenja se ne smemo lotiti prepozno, saj je hren julija in avgusta najbolj občutljiv za pomanjkanje vlage.

Spravilo hrena

Korene hrena začnemo izkopavati navadno v jeseni že prvo leto po sajenju. Pobirati jih začnemo, ko listje porumeni (novembra), lahko pa ga pobiramo vso zimo. Z roko ali majhno motiko odgrnemo zemljo s korena, ki ga nato odrežemo čim globlje. Če hren pridelujemo na večjih površinah, uporabljamo za izkopavanje poseben plug. Pri čiščenju izkopanih korenov previdno odstranimo tanjše koreninske izrastke, ki jih naslednje leto uporabimo kot sadike.

Dodamo naj še nekaj o najpogostejših boleznih hrena. To sta bela rja (Albugo candida) in črnikavost korena (Verticilium armoraciae). Rastline, katerih liste je že na začetku vegetacije napadla bela rja, je najbolje izkopati in uničiti.

Koren hrena vsebuje le 76 % vode. Za plod je značilno, da so v njem eterična olja (glukozidi), ki vsebujejo žveplene spojine, kar daje hrenu izrazit vonj in okus. Vsebnost eteričnih olj je od 50 do 215 mg na 100 g surove snovi. Hren naj bi bil del zdrave prehrane tudi zato, ker vsebuje baktericidne snovi in C vitamin, in ga tako pogosto pripravljamo kot dodatek raznim jedem, predvsem mesu.

Sorodna povezava: