Deli s prijatelji
Alge
Alge

Prav gotovo je že vsakdo opazil sluzaste in nitaste prevleke v bližnjem potoku ali rjave haluge (alge), ki so jih morski valovi vrgli na obalo. Tudi na kopnem, kjer je dovolj vlage in le nekaj svetlobe, dokaj lahko najdemo te zanimive tvorbe.

In kaj v resnici so alge

To so majhne primitivne rastlinice, ki igrajo v življenju živih bitij na Zemlji pomembno vlogo. Alge so namreč velika tovarna hrane in kisika. Iz vode sprejemajo ogljikov dioksid, ga spreminjajo v sladkor in vodo, pri tem pa se razvija kisik. Za ta proces, ki ga strokovno imenujemo fotosinteza, je potrebna sončna svetloba.

Alge so primitivne rastline, to pomeni, da so na nizki stopnji razvoja v primerjavi z drugim rastlinjem. Sodijo med steljčnice (Tallophyta) njihovo telo, imenovano tudi steljka, je enocelično ali mnogocelično. Alge, o katerih bom pisal, so pritrjene na podlago s posebno celico rizoidom, podoben je korenini, poleg njih pa poznamo danes še celo vrsto nepritrjenih zvrsti alg.

Alge torej ne predstavljajo neke enotne rastlinske skupine. Poleg zelenih in rjavih alg so še rdeče, rumene, modro-zelene. Le te se od prvih razlikujejo po barvilu. Alge so pomembne predvsem zato, ker nastopajo običajno v velikih množinah.

V nekaterih državah so dandanes pravilno pripravljene alge že prava kulinarična specialiteta in znanstveniki opozarjajo na to, da predstavljajo prav alge neizmerno bogastvo hrane za vedno številnejše prebivalstvo.

Pred nekaj deset ali sto milijoni let pa bi bila hrana iz alg povsem neužitna. V najboljšem primeru bi si z njo pokvarili prebavo ali polomili zobe. Tedaj so živele v morjih predvsem zelene alge iz družine Dasycladaceae. Le te so svoje telo ovijale v apnenčev skelet.

Tako kot dandanes so tudi v geološki zgodovini tvorile podmorske trate alg in neumorno bogatile Zemljino atmosfero s kisikom. Te zanimive izumrle rastline dajejo geologom neprecenljive podatke o toploti in globini nekdanjih morij ter njihovi razširjenosti.

Zgradba apnenčevih alg je že dovolj znana, kljub temu, da se niso ohranili organski deli. Paleobotanik lahko iz ostankov skeleta rekonstruira morfologijo alge. Apnenčev skelet, ki je obdajal organske dele, je bil lahko pri nekaterih vrstah precej debel. Iz osnovnega dela rastline, steljke, so izhajale vejice, ki so se proti koncu tanjšale. Le te so vzpostavljale zvezo med rastlino in okoljem ter ji omogočale življenje.

Glede na to, kako so bile vejice razporejene, razlikujejo paleobotaniki veliko število vrst. Trdimo lahko, da so bile apnenčeve alge nekoč bolj razširjene v tropskih morjih, medtem ko jih je bilo v zmernem pasu manj, živele so od obalnega pasu tja do globine dvajsetih metrov, le redko globlje.

Napisali smo, da so se ohranila v kamninah le apnenčeva ogrodja, vsekakor pa je zanimivo, kako je do tega prišlo, kajti nekaj deset milijonov let je že dovolj dolga doba, da se še tako trden predmet obrusi, zdrobi ali kakorkoli drugače uniči.

Apnenčeve alge je pred uničenjem varoval sediment (usedlina). Tako kot se v kozarcu kalne vode čez nekaj časa na dnu pojavi usedlina, so se tudi na morskem dnu odlagale usedline – sedimenti in z njimi ogrodja nekdanjih organizmov. Priraščene organizme pa je usedlina enostavno prekrila.

Fino blato je vdrlo v še tako majhne pore, kjer so bili prej organski deli. Ker je bilo sedimentov vedno več, se je pritisk večal, intenzivnejši so postajali kemični procesi. Zaradi vsega tega so neorganski deli živih bitij skupaj s sedimentom okameneli.

Tako okamenele srečujemo še danes po vsej Zemlji. Imenujemo jih okamenine ali fosili, sam proces pa fosilizacija.

Apnenčeve alge so bile sorazmerno majhne, zato je bilo potrebno precej časa, da so jih geologi sploh našli. Na voljo so imeli dovolj velikih fosilov (školjke, polži, korale itn.), ki so zasenčili te majhne in na videz nepomembne organizme.

Dandanes geolog že na površini preperele kamnine spozna, kdaj gre za apnenčeve alge, ker so se ohranile členjene ali nečlenjene cevke, ki v najrazličnejših presekih nekoliko gledajo iz kamnine. Za natančno določitev in študij morfologije pa je potrebna izdelava posebnega pripravka – zbruska (kamnina, nalepljena na objektno steklo in zbrušena do prosojnosti). Šele v zbrusku in s pomočjo mikroskopa lahko opazujemo bogastvo različnih oblik teh zanimivih fosilov.

Geologi so z najdbami dokazali, da so bile alge med prvimi organizmi na Zemlji in da so se iz njih razvile bolj komplicirano sestavljene in višje razvite rastline. Čeprav smo na začetku sestavka omenili, da so apnenčeve alge izumrle, moramo sedaj povedati, da so izumrle le določene oblike.

Danes poznamo še nekaj njihovih sorodnic, kot sta na primer Acetabularia in Dasycladus, ki živita v Jadranskem in Sredozemskem morju.

Apnenčeve alge so bile razširjene že v morjih starega zemeljskega veka (paleozoik), pravi razcvet pa so doživele v srednjem zemeljskem veku (mezozoik). V kamninah tega obdobja jih je toliko, da so pogosto kamnotvorne in govorimo kar o algnih apnencih.

Iz naslednjih obdobij je njihovih ostankov vse manj. S pomočjo apnenčevih alg razvrščamo in določamo starosti posameznih plasti, saj skoraj za vsako obliko vemo, v kateri dobi in v kakšnem okolju je živela.

Nahajališč fosilnih alg je pri nas preveč, da bi jih vse našteli. Najpogostejša so v okolici Borovnice, Rašice pri Turjaku, Tržiča, nič manj pa jih ni v apnencih Julijskih in Savinjskih Alp ter Karavank.

Objavi oglas
Deli s prijatelji
Prejšnji članekPritlikavi netopirji
Naslednji članekLišaji in onesnažen zrak
Sem delček nečesa, sem delček nekoga, sem delček ustvarjalnosti in sem delček požrtvovalnosti. Sem spletni "zasenjak", ki se posveča spletni prodaji različnih izdelkov, iskanju poslovnih "niš", učenju različnih script, SEO optimizaciji in spletnemu trgovanju na splošno. Sem blogerski odvisnež in kar je najbolj pomembno, sem ustanovitelj KupimProdam.si oglasnika. Tematika, ki sem jo izbral, je namenjena širši populaciji ljudi, saj pišem o meni najbolj priljubljenem rastlinskem in živalskem svetu. Članki večinoma nastajajo spontano, občasno pa se najde kakšna ideja tudi na spletu, ali po kakšni dobri razpravi s prijatelji.