Deli s prijatelji
Korejska Jelka

Sredi preteklega stoletja so hkrati z močnim industrijskim razvojem tudi srednjeevropski gozdovi začeli močno spremljati svojo podobo. V tem času se v Nemčiji razvija v gozdarstvu posebna smer, ki pravi, da se da gozd najbolj smotrno izkoriščati, če se ga »industrializira«, to je, če postane gozd umeten nasad ene drevesne vrste, torej monokultura. Prednost pri sajenju so razumljivo imeli hitrorastoči iglavci, predvsem smreka, ki so jo sadili vsepovsod, na ustreznih in neustreznih rastiščih manjkati pa vsekakor ni smela tudi jelka. Nedvomno je zagnanost teh gozdarjev pustila tudi koristne posledice, največkrat pa se pretirano uvajanje monokulture, predvsem zunaj naravnega območja razširjenosti določene drevesne vrste, prej ko slej maščuje. Tako je ta gozdarska smer dobila pri bolj treznih opazovalcih ime »fihtomanija« (nemško pomeni Fichte smreka).

Tudi slovenski gozdovi niso ušli tej modni muhi. Spomnimo se le Pohorja, ki je bilo še v začetku preteklega stoletja prekrito skorajda le z bukovimi gozdovi. Tako je smreka, ki je bila pri nas razširjena le višje v Alpah (npr. Pršivec, Pišnica, Pokljuka) ter še tu in tam na visokem Krasu (Kočevsko), postala daleč najbolj znan iglavec, pogost celo v Dravski nižini. Omogočila je razvoj lesne industrije, marsikje pa povzročila težave z lubadarji, erozijo in požari.

Tako smo počasi skorajda pozabili na najbližjo sorodnico smreke, na jelko, ki je bila od nekdaj prisotna v večini bukovih gozdov pri nas, nekje bolj nekje manj pogosto, marsikje pa je prehajala kar v čiste, sicer redko obsežne gozdove. Tudi dandanes jo pogosto srečamo, le da je marsikdo ne razlikuje od smreke, čeprav je to zelo enostavno.

Jelka ima na spodnji strani iglice dve jasno nakazani beli progi, storži pa stoje navpično na veji, torej ne visijo kot storži smreke.

Jelka - Abies alba
Jelka – Abies alba

Jelka – Abies Alba

Naša Jelka (Abies alba) sodi med najvišja domača drevesa, saj nemalokrat doseže in celo preseže 60 m višine. Na strmem drsečem rastišču se laže obdrži kot smreka, ki ima kot vemo, bolj razvit površinski koreninski sistem. Jelka pa se zasidra v zemljo z močno srčno korenino. Seveda pa na močno neugodnih rastiščih ne bomo sadili niti jelke niti smreke, saj sta bor in pa v višjih legah macesen veliko bolj primerna zanje. Starejša Jelka dobi praviloma nekoliko top vrh, zaradi česar pa ne izgubi mikavnosti. O uporabnosti jelke pri oblikovanju vrta in krajine ne bomo zgubljali besed, spomnim naj le, da navadna Jelka zahteva precej prostora. Za manjše razmere je primernejša zvrst Abies alba ’Brevifolia’, ki ima zelo kratke iglice in je majhne rasti, medtem ko je Abies alba ’Columnaris’ višja, ima pa kratke iglice in zelo kratke veje, kar ji daje ozko, elegantno rast, zaradi česar sodi med najlepše jelke. In to velja tudi za Abies alba ’Pendula’, to je za povešavo jelko, ki prav tako ne zavzema preveč prostora.

Poleg domače jelke in njenih zvrsti so se pri urejanju okolja uveljavile tudi številne tuje vrste jelk, ki jih zaradi njihovih oblikovnih in podnebnih prednosti ne smemo prezreti. Vse premalo poznamo, verjetno zaradi tega, ker zahteva visoko zračno vlažnost, Abies balsamea, ki je doma v gorah in na gozdnih planotah Severne Amerike. Ima zelo lepo razrast in skoraj 3 cm dolge, močno dišeče iglice. Pravzaprav vsa rastlina prijetno diši. Iz te vrste pridobivajo tako imenovani kanadski balzam. Pri nas ne zraste več kot 20 m visoko. Zato bi v razgibanem pogozdenem svetu, kjer je v zraku dovolj vlage, bila to ustrezna vrsta tudi za ne prevelike vrtove.

Jelka – Abies Cephalonica

Posebej zanimive so jelke, ki ustrezajo zahtevam Sredozemlja. Sem sodi predvsem znana grška Jelka (Abies cephalonica), ki zraste pri nas do 15 m visoko, v svoji domovini (severna Grčija, južna Albanija, Galičiča v Makedoniji) pa vsaj dvakrat toliko. Glede tal ni izbirčna. Zanimivo je, da večina jelk enako dobro prenaša tako apnenčasta kot kisla tla. Ljubi sonce in dobro prestane še tako vroče poletje, pa tudi za mraz ni preveč občutljiva, le da je les jeseni lepo dozorel. Nekoliko zračne vlage pa vseeno potrebuje, zato slabše uspeva, če je izpostavljena močni burji.

Jelka - Abies cephalonica
Jelka – Abies cephalonica

Tudi pri grški jelki poznamo zanimive vrtnarske zvrsti. Taka je npr. A. cephalonica ’Aurea’ ki ima mlade poganjke rumeno obarvane. A. cephalonica ’Rubiginosa’ pa ima vse leto rjast poprh na iglicah. Obe zvrsti imata značilnosti bolj poudarjene pri mlajših rastlinah.

Jelka – Abies Pinsapo

Sredozemskim razmeram je še bolj prilagojena španska ali andaluška Jelka (Abies pinsapo), ki je predvsem mlada izredno mikavna. Doma je, oziroma pravilneje, je bila v gorah južne Španije, kjer so jo predvsem oglarji skoraj popolnoma iztrebili. Zanimiva je zaradi močnih, togih in na gosto razporejenih iglic, porabna pa je tudi zato, ker bolje kot grška Jelka prenaša bližino morja in nizko zračno vlago (burja!).

Jelka - Abies pinsapo
Jelka – Abies pinsapo

Tudi pri španski jelki poznamo posebne umetno vzgojene zvrsti: modrikasto A. pinsapo ’Glauca’ »srebrno« A. pinsapo ’Argentea’ itd., vendar vse te redko srečujemo, saj je naravna, navadna španska Jelka dovolj privlačna. Njene naravne zvrsti, ki so doma v Afriki, npr. A. pinsapo var. marocana, so ji zelo podobne. Na Atlasu, torej med atlaško cedro, raste še ena Jelka Abies numidica, ki je tudi zelo primerna za sredozemske podnebne razmere. Med libanonskimi cedrami je rasla dandanes že redka cilicijska Jelka (Abies cilicica), ki je nekoliko pogostejša v Mali Aziji. Celo Sicilija se lahko pohvali s svojo vrsto jelke. To je Abies nebrodensis, ki je najbolj skromna izmed vseh naštetih, žal pa ni tako mikavna, ker se ji spodnje veje sušijo in ima nepravilno poraščen vrh. V zelo sušnih krajih pa ima prav ta oblika posebno vrednost. S takšnimi rastlinami pogozdujemo in hkrati poudarjamo glavni značilnosti krajine, sušo in vročino. Vsak, ki pogleda sicilijansko jelko, že po rasti drevesa spozna vse težave, ki jih mora rastlina v takšnih razmerah prestajati.

Če končamo ta sprehod po Sredozemlju v zahodni Mali Aziji, kjer raste lepa trojanska Jelka (Abies equi – trojani), spoznamo, da so vrste jelk v sredozemskem območju res številne. Razlogi za to so preprosti. Obstale so na ločenih, med seboj nepovezanih krajih, in se počasi začele po obliki bolj ali manj razlikovati med seboj. Res je, da so razlike bolj navidezne, in da se različne vrste lahko med seboj še uspešno križajo, kar sicer v naravi zaradi daljav ni mogoče. Zato pa to lastnost pridno izrabljajo gojitelji novih zvrsti okrasnih rastlin in nam ponujajo številne križance, vendar so le redki med njimi lepši in primernejši za naše razmere kot navadna španska Jelka. Morda je ena izmed izjem Abies insignis, to je križanka kavkaške in španske jelke (A. nordmanniana X A. pinsapo), ki je bujno razrast in obliko krone ter dolžino iglic (3 cm) podedovala po kavkaški, gostoto in trdoto iglic pa po španski jelki. Seveda pa je ta Jelka primerna le za večje nasade.