Deli s prijatelji
KAČJI PASTIR

V toplih poletnih dneh lahko vestni sprehajalci in ljubitelji narave opazimo ob potokih, rekah, jezerih in močvirjih, obraslih z rastlinstvom, elegantno letajočega kačjega pastirja. Za mnoge ljubitelje narave je kačji pastir okras poletja. To je ena najbolj hitrih žuželk. Včasih je videti, kot da negibno stoji v zraku, drugič se vrti okoli svoje osi, potem pa se požene naprej, se vertikalno na smer leta dvigne za nekaj metrov navzgor ali se spusti navzdol in tik ob vodni gladini v cikcakasti črti poleti z nepojmljivo hitrostjo. Tako se poigrava ure in ure. In vendar, s tem opravlja življenjsko važno opravilo: med letenjem kačji pastir lovi razne leteče žuželke, s katerimi se hrani.

Pri kačjih pastirjih občudujemo ne le eleganten in vztrajen let, temveč tudi gracioznost in lepoto telesa. Telo kačjega pastirja je obarvano z različnimi intenzivnimi barvami, med katerimi prevladujejo: rahlo rdeča, nebesno modra, temno plava, rumena in oranžna, zelena, rjava pa črna. Te barve in njihovi odtenki se med seboj prepletajo v čudovitem redu ali neredu in se dopolnjujejo s kovinskim leskom.

Kačji pastir

Francozi jih imenujejo gospodične, drugi libele

O življenju kačjih pastirjev so mnogi znanstveniki napisali že več knjig. Leta 1742 je v Parizu izšla knjiga o žuželkah, ki jo je napisal znameniti francoski znanstvenik De Reaumur. V tej knjigi je tudi poglavje o kačjih pastirjih polno poezije: »Štirikrile mušice imenovane gospodične«. Francozi še dandanes kačje pastirje imenujejo demoiselles (gospodične). Švedski naravoslovec Linné jih imenuje libele. To ime je rabil tudi Jean Rostand v svoji knjigi »La vie des Libellules«, v kateri opisuje življenje kačjih pastirjev. Ime libela izhaja iz francoščine: »livre ou petit livre«, kar pomeni knjiga ali majhna knjiga, ker imajo nekatere vrste kačjih pastirjev pri mirovanju svoja krila zložena kot liste zaprte knjige. Drugi mislijo, da je ime nastalo, ker nekatere vrste kačjih pastirjev pri mirovanju držijo svoja krila odprta v vodoravni legi, podobno listom odprte knjige. Nemški naravoslovec Tümpel izvaja ime libela od imena tesarske vage, s katero določamo vodoravni položaj. Fabricius je vsemu razredu kačjih pastirjev dal ime Odonata zaradi zobkov na čeljustih. Slovensko ime kačji pastir je najbrž nastalo zaradi tega, ker se živali zadržujejo na krajih, kjer v goščavi ob vodi živijo tudi kače.

KAČJI PASTIR 3

Kačji pastir je zračna žival
Kačji pastir je žuželka, torej na njenem telesu ločimo glavo, oprsje, na katerem so trije pari nog in dva para kril ter zadek. Glava je zelo velika, pri nekaterih vrstah je dvakrat ali trikrat bolj široka kot dolga. V glavi kakor tudi v oprsju so velike votline, napolnjene z zrakom, tako imenovani zračni mehovi, ki jim zmanjšujejo specifično težo in se tako lažje držijo v zraku. Glava je gibljivo povezana s predprsjem (prvi člen oprsja), ki je tudi gibljivo povezano s sredoprs jem (drugi člen oprsja). Sredoprsje in zaprsje sta trdno zrasla med seboj.

Na glavi je par velikih, sestavljenih in zelo izbočenih očes, ki pokrivata skoraj vso glavo. Vidno polje takih oči je zelo obširno, kar je vzrok, da kačjega pastirja težko ulovimo. Poleg dveh sestavljenih očes je na glavi še troje pikčastih očes in par majhnih tipalk. Noge so slabe in obrnjene naprej, tako da stojijo tik ob ustnem aparatu: kačji pastirji lovijo plen z nogami in ga predajajo grizalu. Razen za lov rabijo noge za oprijemanje podloge, ko kačji pastir miruje čez noč ali ob slabem vremenu.

KAČJI PASTIR 4

Kačji pastir je izključno zračna žival. Glavni organ, s katerim se kačji pastir premika, so krila. Krila so dolga in široka, prozorna in prepredena z mrežo podolžnih in prečnih žil, kar daje krilom veliko trdnost. Krila so nezložljiva in pri mirovanju jih kačji pastir dvigne navzgor ali jih drži vodoravno razprostrte.

Zadek kačjega pastirja je zelo dolg, tenak, nekoliko ploščat in lepo obarvan. Sestavlja ga deset obročkov ali členkov. Na zadnjem členku zgoraj sta pri obeh spolih dva priveska, pri samicah pa spodaj še en ali dva priveska, s katerimi samec pri paritvi drži samico. Pri nekaterih vrstah rabi v ta namen tudi posebna žleza, ki izloča lepljivo tekočino. Paritveni organ je pri samcu pri drugem zadkovem členku, pri samici pa na predzadnjem, devetem. Pri drugih žuželkah najdemo paritvene organe na zadnjem členku. Sam proces paritve kačjih pastirjev je zelo zamotan. Samice nekaterih vrst imajo na zadku daljše ali krajše leglo za polaganje jajčec, pri drugih takega organa ni.

Kačji pastirji imajo zelo močne čeljusti, oborožene z ostrimi zobčki, namenjenimi za drobljenje plena. Kačji pastirji v letu lovijo razne letajoče žuželke, predvsem muhe, komarje, obade in druge dvokrilce, ki v velikih množicah letajo nad vodo in so kačjim pastirjem odlična hrana. Čebel in stenic ne napadajo, ker so strupene. Ne napadajo niti hroščev — zaradi njihovega trdnega oklepa. Veliki kačji pastirji lovijo tudi manjše sorodnike. Kačji pastir manjši plen razkosa in ga poje že v zraku, z večjim plenom pa se spusti na kakšno rastlino in ga tam počasi zaužije. Tako kačji pastirji koristijo človeku, ker uničujejo zanj škodljive žuželke.

KAČJI PASTIR 5

Jajčeca kačjih pastirjev so različno velika, tudi število jajčec je različno — od nekaj sto pri majhnih vrstah do nekaj tisoč pri velikih vrstah. Samice z leglom odlagajo svoje jajčeca v stebla rastlin; samice, ki nimajo legla, pa v letu trosijo jajčeca v vodo, v močvirje ali na vlažno zemljo. Po nekaj tednih ali mesecih (če morajo jajčeca prezimiti) se izležejo iz jajčec ličinke (bolj pravilno nimfe). Ličinke kačjih pastirjev živijo v vodi, v močvirju ali v vlažni zemlji. Ličinke niso nič kaj podobne letečim živalim. Telo ličinke je kratko in čokato, ima tri pare nog, kril pa nima. Na koncu telesa so tri plavalne ploščice, ki ličinki služijo za plavanje in deloma tudi za dihanje kot nekakšne škrge. Ustni aparat ličinke je spremenjen v lovno masko. Vodna ličinka zasleduje svoj plen kot mačka miš. Ko se plen približa, se z nedojemljivo hitrostjo sproži lovna maska. Ličinkin plen so majhne vodne živali, kot so ličinke komar-jev, vodne bolhe in tudi ribji zarod.

Ličinke, ki živijo v vlažni zemlji ali v močvirju, otrpnejo, kadar se začne suša, in lahko ostanejo brez hrane tudi po nekaj mesecev.

Kot druge žuželke kačji pastirji rastejo le na stopnji ličinke. Ker se njihova koža ne razteza, jo morajo sleči. Ta proces se imenuje levitev. Število levitev je pri različnih vrstah različno, navadno od 8 do 15. Pred zadnjo levitvijo zleze vodna ličinka po kaki rastlini na površino vode, z nogami se oprime stebla, stara koža poči podolgem po hrbtu in iz nje zleze mladi kačji pastir. Proces levitve traja kakih 10 minut. Dan ali dva po levitvi se začne kačji pastir hraniti. V enem letu se navadno razvije le ena generacija, včasih tudi dve.

Kačji pastirji se včasih množično razmnožujejo. Nastane ogromna jata, ki se potem seli iz enega predela v drugega, iz ene dežele v drugo pa tudi z enega kontinenta na drugega. Selijo se celo čez morje. Opazovalci opisujejo jate kačjih pastirjev, ki so bile široke do 6 km, a dolge tudi po 20 in 40 km. Navadno letijo 1—3 m nad zemljo, a debelina take jate doseže tudi 15 m. Nekatere jate letijo mimo in počasi, druge pa vihravo; nekatere sestavlja ena sama vrsta, druge pa več vrst kačjih pastirjev. V nočnih urah ali ob slabem vremenu prekrijejo rastline, električne napeljave, strehe zgradb na ogromnem prostoru. Take selitve kačjih pastirjev so opazovali v Sovjetski zvezi, Nemčiji, Franciji in drugod po Evropi, pa tudi v Afriki, Aziji, Ameriki in Avstraliji.