Deli s prijatelji
Skladnost med rastlinami v vrtu
Skladnost med rastlinami v vrtu

Na strokovnih izletih, ki sem se jih udeležil že kar nekaj v svojem življenju, smo največkrat obiskali sosednjo Italijo, Avstrijo ter Švico. Poleg znanih parkov, vrtnarij, vrtnarskih razstav in kulturno-zgodovinskih znamenitosti smo si lahko ogledali, kako so v teh krajih urejeni tudi majhni, zasebni vrtovi in smo jih hote ali nehote med seboj primerjali.

Čeprav je kakršnokoli posploševanje težko, se vendar ne moremo izogniti vtisu, da v določenih območjih prevladujejo tudi posebne lokalno obarvane vrtne kulture, ki so nam lahko bolj ali manj pri srcu. Medtem ko na primer v Švici že vnaprej pričakujemo, kaj bomo videli – majhne trate, obrobljene s prosto rastočimi živimi mejami, nad katerimi se bohoti posamično večje drevo v tako številnih inačicah, da je vsak vrt posebnost zase, je tem bolj presenetljiva Italija s svojimi sicer lepo negovanimi, vendar dokaj ponavljajočimi se vrtnimi ureditvami. Seveda ne sodijo sem vrtovi v italijanskih turističnih središčih, ki so jih večinoma že stari mojstri oblikovali z vsemi možnostmi, ki sta jim jih omogočila razgiban teren in pa ugodno podnebje in ki so s številnimi stopnišči, pergolami in obzidki zares enkratni. To ponavljajočo se sliko srednje velikega do majhnega vrta nam ponujajo predvsem najbolj razviti deli Italije ob reki Pad: Lombardija, Romagna pa tudi širša okolica Benetk in Furlanija.

Okrasna drevesa so lepa in ureditev takega tipskega vrta severne Italije je verjetno dokaj draga. Če pa pogledamo drevesne vrste, jih lahko skorajda naštejemo na prste: himalajska cedra, atlaška cedra, predvsem Cedrus atlantica ’Glauca’, Thuya orientalis, in to največkrat zvrsti z zlatimi iglicami, arizonska cipresa, velikokrat sajena v prosto rastoči ali celo v striženi živi meji; brini, dokaj pogosto srečamo tudi lovorikovec in palme, sedaj pa je na pohodu Araucaria imbricata. S cvetjem se košatijo predvsem vrtnice. Na umetno narejeni vzpetini, ki je praviloma naslonjena na glavno fasado hiše, pa je »zamisel« skalnjaka z blazinastimi trajnicami.

Za druge vrste, razumljivo, ni več prostora, posebej če se spomnimo, kako so ta drevesa sajena. Rastejo nekaj metrov drugo od drugega in tako zavzemajo celoten vrtni prostor. Dokler so drevesa še mlada, ta tip vrtov srečamo predvsem ob novih hišah, so obkrožena s trato, ki je sicer zares lepo negovana, vendar že sedaj izredno razbita s posamično rastočim drevjem.

Če takšno okolje ob zasebni hiši primerjamo npr. z vrtno ureditvijo pred vhodom v rastlinjake mestne vrtnarije v Zurichu, je primerjava morda res preveč ekstremna, vendar zato toliko lažja. Tam namreč ves osrednji del dokaj omejene površine prekriva trata, ki je strogo omejena z bogatim nasadom resja in kronice, ki ustvarja občutek rahlo dvignjenega roba. Le-ta se vzpenja v skupine zimzelenih in cvetočih grmovnic in šele prav ob robu srečamo drevesa. Prostor je videti precej večji, kot je v resnici, in takšen bo ostal tudi, ko bodo drevesa že stara. Torej skladnost med drevesi, grmovnicami, trajnicami in trato, predvsem pa ustrezna razporeditev na določenem prostoru sta izredno pomembni. Ker so toga pravila o izbiri vrst in o razporeditvi dvorezen meč, se človek najbolje uči, če hodi po svetu z odprtimi očmi, pa tudi fotografski aparat lahko veliko pomaga pri usklajevanju različnih vtisov.

Pri prej opisanih italijanskih vrtovih smo lahko ugotovili, da so srednje velike cvetoče grmovnice zelo pičlo zastopane. Zato si tokrat oglejmo nekaj vrst, ki bi bile lahko tudi pri nas bolj razširjene. Če začnemo z zgodaj spomladi cvetočimi, ne moremo mimo živo obarvane japonske kutine, ki posebno lepo učinkuje ob kakšnem rumeno cvetočem grmu. Raje se odpovejmo že nekoliko prepogostni forsitiji in se odločimo za dren. Tem višjim grmom izberimo ustrezno podrast, npr. spomladanske resje, in dobili bomo lepo zaključeno celoto, ki bo že marca prijetno popestrila vrt.

Tem na videz vsakdanjim predstavnikom okrasnih rastlin bomo lahko posvetili veliko več pozornosti, če se seznanimo tudi s številnimi sortami, ki jih danes lahko dobimo tudi pri nas. Japonska kutina (Chaenomeles japonica) ima običajno živo rdeče cvetje, zvrst C. j. ‘Si-monsii’ oranžo, manj znana je C. ’Alba’ z belimi cvetovi.

Vse zvrsti lepo prenašajo obrezovanje, vendar če hočemo imeti tudi plodove, ki so precej dekorativni, jim konec zime izrezujmo stare poganjke oziroma odstranimo veje, ki rastejo v nezaželeno smer.

Seveda lahko tako kutino obrežemo tudi takoj po cvetenju, vendar imamo takrat zaradi že razvitega listja nekoliko slabši pregled v notranjost praviloma gosto obraščenega grma.

Dren (Cornus mas) počasi zraste v manjše drevo, vendar redko višje od treh metrov in je zaradi ustrezne velikosti nosilni element v taki skupini. Zaradi bogatega zgodnjega cvetja zelo rumene barve in zaradi svoje skromnosti je neupravičeno tako redek v vrtovih. Za podrast oziroma za prehodni element med grmovjem in trato izberemo spomladansko resje (Eriča carnea), ki dobro uspeva na navadni vrtni zemlji. Kljub nasprotnemu prepričanju mnogih resje ne ljubi preveč vlage in ne zahteva kislega rastišča. Presajamo ga jeseni ali zgodaj spomladi, in sicer s kepo, predvsem če želimo, da bo že prvo leto lepo cvetelo. Sadimo ga lahko nekoliko bolj na redko, sicer bi potrebovali preveč grmičkov, resje pa se tako rado razširja z grebenicami, torej stranske veje koreninijo in ustvarjajo nove grmičke. Dokler ne dobimo gostega sklopa resja, moramo vmesni prostor pleti. Takoj po cvetenju resje kosimo, ker bodo le na novo odgnali poganjki ustvarili obilico cvetnega nastavka za prihodnjo pomlad. Prvo leto po sajenju, dokler se resje ni popolnoma udomačilo na novem rastišču, se košnji izogibamo. Domače resje cvete rožnato in obilno, zraste 20 do 30 cm visoko. V vrtnarijah dobimo tudi številne vzgojene oblike, ki se razlikujejo predvsem po barvi in velikosti cvetja. Na primer E. c. ’James Backhouse’ je svetlo rožnata, E. c. ’Praecox Rubra’ pa temno rožnata, E. c. ’Ruby Glow’ škrlatna, E. c. ’Vivelli’ ima temno škrlatno cvetje in bronasto obarvano listje. Prav zanimiva je E. c. ’Springwood White’, ki cvete belo.

Usklajevanje vseh teh sort med seboj je le na videz težko, saj je samo po sebi umevno, da pod belo cvetočo japonsko kutino C. j. ’Alba’ ne bomo sadili resja z belim cvetjem E. c. ‘Springwood White’, temveč bo nadvse zanimiva prav kombinacija rumenega drena, živo rdeče japonske kutine in pa belo cvetočega resja. Tudi bela cvetoča kutina bi se lepo podala k rdečemu resju. Ob rdeči japonski kutini lahko kasneje posadimo nekoliko pozneje cvetočo dojcijo, ki se odene v belo, ko resje odcveti, takrat pa bomo že lahko pričeli razmišljati tudi o kakšni zimzeleni grmovnici.

Najnovejši mali oglasi