Deli s prijatelji
Krizanteme
Krizanteme

Velecvetne enostebelne krizanteme, ki so v cvetličarnah in vrtnarijah naprodaj pred dnevom mrtvih, so ponavadi vzgojene v rastlinjakih ali plastenikih. Njihova vzgoja je dokaj težavna in zahteva mnogo znanja in izkušenj, zato ni priporočljiva, če niso na voljo potrebni tehnični pripomočki. V običajnem članku ni mogoče odgovoriti na vsa vprašanja, ki se nanašajo na uspešno vzgojo krizantem, pojasnil bom le poglavitne tehnične in vzgojne prijeme, ki jih mora poznati vsak začetnik.

Ker sem prepričan, da nimate na voljo rastlinjaka, se bomo omejili le na vrtno vzgojo. Nanjo mislimo že jeseni, ko izbiramo zemljišče; lega naj bo sončna in zaščitena pred močnejšim vetrom, prst naj bo rodovitna in humozna ilovica, ki jo izboljšamo s starim gnojem, kompostom ali šotnico. Z gnojili gnojimo vsaj delno že jeseni (Thomasova žlindra 6 do 7 kilogramov na 100 m2 in 40% kalijeva sol 2 do 3 kg na 100 m2); dušikova gnojila trosimo šele pozno spomladi in poleti, ko dognojujemo nasad. Ker sadimo šele naslednjo pomlad (maj – junij), lahko razpoložljivi prostor še prej izkoristimo s solato, kolerabico ali redkvico. Ko je pridelek pospravljen, prekopljemo še enkrat grede, vendar ne z lopato kot jeseni, temveč samo z motiko. Zemljišče zravnamo z grabljami, nato odmerimo 1,20 m široke lehe; med posameznimi lehami naj bo 30 cm široka pot.

Grede zasadimo s 4 vrstami sadik, v vrsti je razmik 30 cm; sadimo po možnosti v kvadratni zvezi. Vsaka sadika dobi za oporo primerno palico. Nanjo vežemo stebla po potrebi in večkrat, da dobimo ravna cvetna stebla. Stari vrtnarji so prostor med vrstami prekrili z gnojem, ki je bil že na pol preperel. Gnoj ohrani zemljišče rahlo, da ga ni treba tako pogosto okopavati. Dandanes trosimo med vrste šotnico ali podobne snovi, ki ohranijo tla vlažna in godna. Ko se je nasad toliko zgostil, da z orodjem ne moremo več med rastline, smemo krovne snovi (zastirko) podkopati. Takrat potrosimo tudi zadnji obrok podlistnega gnojila (amonijev nitrat ali ureo), 3 kg dušikovega gnojila dajemo na 100 m2 v treh obrokih. Vsakokrat pomešamo z grebljico gnojilo med zastirko.

Preden trosimo gnojila ali rahljamo zastirko, vežemo rastline ob palice, hkrati režemo odvečne koreninske poganjke in izlomimo vse zalistnike. Vrtnarji imenujemo to opravilo pinciranje. Pomembno je, da ga izvajamo pravočasno, da ne pride do dolgih nepotrebnih koreninskih izrastkov, ki slabijo glavno cvetno steblo, isto velja za predolge zalistnike. Pinciranje ni samo enkratno opravilo, izvajati ga moramo večkrat, da so stebla vedno čista. Spodnji listi, zlasti tisti ob tleh, se pogosto sušijo, zato jih odstranimo že, ko začno rumeneti.

Na spodnjih listih se pojavijo tudi prve glistice (nematode) in druge bolezni, ki ogrožajo krizanteme. Bolezni in nematode se širijo zlasti v deževnem in hladnem vremenu, zato je njihov pojav posebno pogost v septembru, ko se začne hladno in deževno vreme. Ker bolezni ni mogoče zatreti oziroma zdraviti (Septoria, pegavost, rja, plesen itn.), jih moramo preprečiti.

V ta namen škropimo krizanteme v desetdnevnih presledkih z bakrenimi pripravki, ki jim dodamo zaradi plesni še karathan.

Poleg bolezni se pojavijo tudi škodljivci, zlasti listne uši in stenice, zapljunkarji, gosenice sovk, strigalice, tripsi, šiškarice, muhe minerke in drugi; vso to golazen moramo zatirati. Obnesle so se emulzije, ki jim lahko primešamo fungicid, torej sredstvo za zatiranje glivičnih bolezni.

Med največje škodljivce štejemo listne nematode. Na listih, najprej na spodnjih, opazimo značilne bledo rjave do rdeče umazano rjave, od žil ostro omejene lise; nazadnje listi počrne, se zvijejo in osuše ali pa, če je dalj časa deževno, segnijejo. Dež, voda in rosa pospešijo širjenje nematod. Sicer neokretna glistica je zelo gibčna, brž ko pride v vodo. V njej se lahko giblje po steblu navzgor od lista do lista. Škoda je znatno večja v deževnem kot v suhem vremenu. Zato prekrijemo nasad krizantem, ko se začne deževje (septembra), s prozorno dvojno folijo v obliki tunela. Na suhih krizantemah se ne morejo širiti nematode, pa tudi bolezni ne.

Krizanteme rastejo predvsem, ko je dan dovolj dolg, cvetijo pa le, ko se dan znatno skrajša. Zato se pojavijo cvetni popki šele julija in tudi pozneje, odvisno pač od trajanja svetlobe in sorte. Dandanašnji vrtnarji uravnavajo čas cvetenja po lastni želji, tako da umetno skrajšajo dan z zatemnitvijo ali da ga podaljšajo z umetno osvetlitvijo.

Prvi cvetni popek ne da vselej najlepšega cveta, zato ga odstranijo (izščipnejo) in prepustijo cvet drugemu ali tretjemu popku. Kateri je boljši, prvi ali drugi, je odvisno od sorte. Pri nas razširjene velecvetne krizanteme, kot so ’Pulling’, ’W. Turner’, ’Mepho’, ‘Winn Quen’, ’Fred Shoesmith’ in druge, gojimo običajno na drugi brst. Vse druge izščipamo!

Krizanteme so najlepše, če jih gojimo pod folijo pri nizki temperaturi med 10 in 15°C. Pri višji temperaturi se cvet ne razvije do popolnosti in je tudi manj trpežen. Če so temperature znatno nižje, zastane razvoj in krizanteme znajo cvesti prepozno, zato smo pogosto prisiljeni tunele ogrevati, peči na olje, električne akumulacijske peči itd., sicer ni cvet dovolj razvit do dneva mrtvih. Cvet naj bo za rezanje pripravljen zadnji teden v oktobru. Režemo v popoldanskih urah, nasad pa zalijemo zgodaj dopoldne. Odrezane cvetove postavimo takoj v vedrico s hladno vodo, pecelj narežemo na dolgo poševno, da lažje sprejema vodo. Listov pustimo na steblu le malo, samo tiste, ki so ob cvetu, in torej nujni za aranžiranje šopkov.

Krizanteme so prave vsesvetniške nagrobnice. Zlasti po mestih in trgih jih vidiš na vseh svetnikov in vernih duš dan na tisoče na grobovih pokojnikov. Tako nam je v knjigi Domači vrtnar, ki je izšla leta 1903 v Celovcu, predstavil krizanteme Janez Koprivnik.

Od vseh rastlin cvetijo te cvetice najkasneje, in sicer v vseh mogočih barvah. Zato je popolnoma razumljivo, da je krizantema postala simbol pokopališč. Sedaj se je to sicer precej spremenilo, ker so v novembru cvetličarne ravno tako polne najrazličnejših rož kot druge mesece. A vseeno je prvega novembra redko kateri grob brez krizantem.

Krizanteme spadajo v rod ivanjščic, katerih vrste so doma v Sredozemlju in Mali Aziji, nekaj vrst pa je avtohtonih v severni Afriki. Zvrsti vrtnih krizantem (C. sinense Sabine), ki so razširjene pri nas, so nastale s križanjem dveh azijskih sort, in sicer rumene krizanteme C. indicum L., ki je doma na Kitajskem in Japonskem, in kitajske ali bele krizanteme C. morifolium Ram.

Doslej je znanih več tisoč zvrsti. Na Kitajskem so začeli krizanteme gojiti že pred več kot 2000 leti, vendar pa so pravi mojstri pri vzgoji postali Japonci, kjer je krizantema pravi simbol tega ljudstva. Na Japonsko so s Kitajske prinesli že gojene krizanteme, in sicer v 8. stoletju.

Mornarji vzhodnoindijske družbe, ki je imela razpredeno mrežo po vsem svetu, so prinašali v Evropo kamelije, azaleje, potonike in krizanteme. Razmere na ladjah so bile precej neurejene, zato je le malo rastlin preživelo potovanje.

Leta 1819 so se po nasvetu dr. Livingstona, zdravnika in botanika, lotili kitajskega gojenja rastlin v lončkih iz porozne gline. Ker so rastline posadili v lončke dva meseca pred potovanjem, so le-te potovanje prebile precej lažje.

V evropske botanične vrtove so prve krizanteme zasadili v 17. stoletju, vendar pa so tod rastline slabo uspevale. Pri gojenju so bili še najbolj uspešni Francozi, in sicer v toulouškem botaničnem vrtu, od koder so leta 1826 začeli krizanteme širiti še v druge evropske dežele.

Izjema je bila le Anglija, ki je spet uvozila krizanteme s Kitajske in Japonske. V 19. stoletju so se po Evropi krizanteme širile še precej počasi, vendar se je v 20. stol. gojenje neverjetno razmahnilo.

Krizanteme, predvsem C. sinense – cvetice z majhnimi belimi cvetovi, najdemo na slikah flamskih in holandskih slikarjev sedemnajstega in osemnajstega stoletja. Prav ta sorta krizantem je tudi na francoskih rezbarijah in slikah tega časa, medtem ko jih zasledimo pri Angležih v Curtisovem botaničnem časopisu, ki je izhajal v Londonu od leta 1787 do 1797, kot cvetice, ki jih lahko uporabimo za rezano cvetje (v nasprotju s prejšnjimi je tokrat narisana rdeča C. sinense).

Ameriška revija The Practical Farmer je leta 1793 objavila seznam okrasnega cvetja, v katerem je že omenjena tudi krizantema. Krizantemo, in sicer celo z njenim polnim latinskim imenom -Chrysanthemum indicum L., pa nam je Ivan Cankar v polemičnem spisu Bela krizantema predstavil takole:

»Sam si rekel: žlahtna cvetica v nežlahtni gumbnici! – Krizantema (Chrysanthemum indicum L.) je najlepša cvetica na svetu, ampak če si jo vtakne v gumbnico berač, ostane berač navsezadnje vendarle berač. In le čudno je, da ga zaradi sumljive krizanteme še niso zaprli. Zdaj pa mir besedi in kuhajva si čaj…

Strokovni nasvet

Bela rja krizantem

V Sloveniji v zadnjih letih ogroža krizanteme bela rja. V svetu se je pojavila že leta 1964, za Slovenijo pa, žal, nimamo točnih podatkov.

Obvestila o pojavu bele rje prihajajo iz različnih krajev: iz Maribora, Celja, Novega mesta z okolico, o tej bolezni pa poročajo tudi s Hrvaškega.

Gojitelji morajo biti nanjo pripravljeni, saj se lahko pojavi tudi v njihovem nasadu. Bolezen morajo poznati in biti seznanjeni, kako naj jo zatirajo. Posebno je nevarna tedaj, če je ne odkrijemo pravočasno in začnemo škropiti, ko je že zelo razširjena.

Številni gojitelji je še vedno ne poznajo; govorijo o čudnih gobicah na spodnjih straneh listov, škropijo pa s sredstvi, ki jih pač imajo. Bolezen povzroča glivica Puccinia horiana, ki živi v listnih tkivih in jih uničuje. Glivica je specializirana, ker nima druge rastline gostiteljice. Od okužbe do pojava bolezni preteče najmanj deset dni, lahko pa tudi več tednov.

Na zgornjih straneh listov najprej opazimo svetlo zelene lise, ki v premeru merijo do 5 mm in so v sredini nekoliko udrte. Na spodnji strani lista oblikuje gliva bele do svetlo rjave kupčke. Tam nastajajo teleutospore in bazidiospore, s katerimi se bolezen širi daleč naokoli.

Spore se razvijajo pri temperaturah od 6 od 36 °C, kalijo na listih krizantem, in sicer, če je rastlina mokra ali pa je visoka zračna vlaga (več kot 70 %).

Zatiranje

V rastlinjakih lahko ustvarimo take pogoje, ki niso ugodni za razvoj rje. Skrbeti moramo, da so nadzemni deli rastlin suhi in da zračna vlaga ni previsoka.

Upoštevamo tudi, da so posamezne sorte različno odporne proti bolezni, zato opustimo občutljive in gojimo odporne. Vedno to ni mogoče, saj so občutljive najpomembnejše: may shoesmith, spider, arjan, conie mayhev, dramatic, accent.

Kemično zatiranje

Če pa se bolezen pojavi, škropimo s sistemičnimi fungicidi. Gojitelji poročajo, da so bolezen uspeli zaustaviti s saprolom. Dobre rezultate obeta pripravek baycor. Oba pripravka lahko kupimo pri nas.

V tujini je glavni pripravek za zatiranje bele rje plantwax, ki ga uporabljamo v 0,1 % jakosti, in sicer vsakih 14 dni. Pripravek je zelo učinkovit, vendar večkrat poškoduje rastline. Škropiti moramo temeljito. Posebno pomembno je, da omočimo tudi spodnje strani listov.

Bolezen ogroža nasade predvsem v drugi polovici vzgoje, ko je nasad že višji in gostejši. V notranjosti se rastline težje sušijo, oteženo pa je tudi temeljito škropljenje. Ko se nasad zgosti, je priporočljivo, da uporabljamo sistemične fungicide.

V Evropi je razen bele rje krizantem razširjena rja krizantem Puccinia chrysanthemi, ki pa jo je laže zatirati. Njena ležišča trosov so rjave barve, bolezen pa pri nas ni razširjena.

Najnovejši mali oglasi:

Objavi oglas
Deli s prijatelji
Prejšnji članekŽafran – pripravimo pomladanski vrt
Naslednji članekZelena – vrtnina odličnih lastnosti
Sem delček nečesa, sem delček nekoga, sem delček ustvarjalnosti in sem delček požrtvovalnosti. Sem spletni "zasenjak", ki se posveča spletni prodaji različnih izdelkov, iskanju poslovnih "niš", učenju različnih script, SEO optimizaciji in spletnemu trgovanju na splošno. Sem blogerski odvisnež in kar je najbolj pomembno, sem ustanovitelj KupimProdam.si oglasnika. Tematika, ki sem jo izbral, je namenjena širši populaciji ljudi, saj pišem o meni najbolj priljubljenem rastlinskem in živalskem svetu. Članki večinoma nastajajo spontano, občasno pa se najde kakšna ideja tudi na spletu, ali po kakšni dobri razpravi s prijatelji.