Deli s prijatelji
Kako so nekoč pokopavali svoje mrtve

Ko so odkrili človekova bivališča, so našli tudi sledove o grobiščih in slovesnih obredih, povezanih s smrtjo. Iskanje hrane in lov nista bila dejavnika, ki bi pospešila stalno naselitev, zato je le grob našel stalno mesto.

Grobovi in pokopališča so povezani z načinom poslavljanja od umrlega, s pogrebom in kultom pokojnika, kar se je ohranilo od prazgodovine do danes.

Grob so izkopali v zemljo (jama, grobnica, katakombe) ali pa so ga dvignili na površino (sarkofag, edikula, mavzolej). Skozi stoletja se je oblika spreminjala glede na stopnjo civilizacije, kulturne vplive, vero in način pokopavanja (pokopavanje, zazidavanje, zažiganje, balzamiranje), glede na material (kamen, zemlja, les), geografske in podnebne razmere, družbeno pripadnost pokojnika itd.

Za najstarejša pokopališča štejemo kamnite votline iz paleolitika. Ob koncu neolitika in v začetku bronaste dobe so nastali številni megalitski grobovi, ki so narejeni iz velikanskih kamnitih blokov, in kurgani, gomile na področju vzhodne Evrope in Azije.

Iz bronaste in železne dobe poznamo grobove kot kamnite skrinje pod »gomilami« ali navadne grobne jame, razvrščene druga poleg druge v ravnih vrstah. V srednji Evropi in Mali Aziji so pogosti tumulusi (gomile) z enim ali več grobovi. Tako so pokopavali tudi Ilire, nanje pa spominjajo velike nekropole, ki so se delno ohranile tudi pri nas.

Starodavno človekovo spoštovanje smrti, strah pred neznanim, je bilo morda bolj pomembno kot praktične potrebe, ker so svetišča in grobovi v Egiptu tisto največje, kar nam je ta stara civilizacija zapustila. V faraonskih piramidah, mastabah (nadzemeljske grobnice), hipogejih (podzemeljske grobnice) in pečinskih grobovih so shranjene mumije, stenske risbe, reliefi, skulpture, nakit in drugi predmeti iz vsakdanje rabe.

V Mezopotamiji so odkrili pogrebne hodnike in umetne dupline. V drugih krajih Male Azije so ohranjeni grobovi, izdolbeni v pečino z monumentalnimi fasadami v obliki hrama.

Na Kitajskem so se grobovi razlikovali glede na družbeni položaj pokojnika, in sicer od navadnih grobov, ki so bili označeni s preprostim kamnom, do veličastnih vladarskih grobnic, svečeniških paviljonov itd.

V Burmi so bile vladarske grobnice grajene v obliki pagode, v predkolumbijski Ameriki pa so dvorane izdolbli v pečine. Na področju islama so gradili grobne mošeje in džamije, npr, Tadž-Mahal v Agri, grobnice in mošeje v Damasku, Samarkandu, Kairu, Carigradu, Sarajevu, Mostarju.

V egejski kulturi so bile znane grobnice krožnih oblik s kupolo. Najbolj značilna (iz drugega tisočletja) je ohranjena v Mikenah.

V Grčiji pokopališka kultura ni bila preveč razvita; pokopališča so bila ob glavnih cestah zunaj mestnega obzidja, prevladovali so preprosti grobovi s stelami, z napisi ali reliefi, ki so prikazovali like pokojnikov ali mitološke prizore.

Našli so tudi sarkofage s figurami pokojnikov, podzemne grobnice krožnega tlorisa s kupolo in grobnice kvadratnega tlorisa z ravnim stropom in z več prostori, ki so bili podprti s stebri. Zidovi grobnic so bili okrašeni s slikami.

Piramide
Piramide

V Mali Aziji so bile v helenizmu znane grobnice, mala svetišča na kvadratnem podstavku, imenovane edikule. Ohranjen je nagrobni spomenik kralja Mavzola iz 4. stol., zato so v rimski dobi podobne monumentalne nagrobne spomenike imenovali mavzoleje.

Rimljani so prevzeli izkušnje podjarmljenih narodov, med katerimi so tudi elementi grobno pokopališke arhitekture. Pri njih srečujemo različne oblike nagrobnih spomenikov, nastalih pod vplivi Grkov, Etruščanov, Azijcev (Dioklecijanov mavzolej v Splitu) in Egipčanov.

Pokopališča so bila ob cestah, ki so vodile v rimska mesta; ob njih so bile razvrščene dolge vrste grobov in nagrobnih spomenikov. Našli so sarkofage, okrašene z reliefi in nagrobnimi spomeniki, v obliki hramov ali edikul.

Gradili so tudi skupne družinske podzemne ali nadzemne grobnice s stenskimi nišami za žare s pepelom (kolumbarije). Tudi v naše kraje so Rimljani prinesli svoj način pokopavanja in nagrobne spomenike (stela, sarkofag).

V Ljubljani in Šempetru, kjer je bila pomembna rimska nekropola, so našli nagrobnike, grobnice in edikule, ki so prvi v celoti rekonstruirani grobovi na področju rimskih provinc.

V zgodnje krščanski dobi, konec 2. stoletja, so pokojnike pokopavali v katakombe (Rim, Neapelj, Siracuza, Carigrad), v sarkofage in v zidane niše, ki so bile zaprte s ploščami.

Šah Džahan je dal leta 1632 sezidati v spomin na svojo ljubljeno ženo sloviti mavzolej Tadž Mahal.

Stari Slovani so mrliče pokopavali v gomile (tumuluse), v grobove v vrstah ali v grobove iz kamnitih plošč (Bijelo Brdo, Vukovar, Kranj, Ptuj, Bled).

V severni Evropi so se Vikingi poslavljali od pokojnikov v čolnih, ki so jim služili kot krste, morje pa kot grob.

V zgodnjem srednjem veku so pokopavali kristjane okrog grobov in kapel mučenikov, tako je nastal tudi običaj pokopavanja v cerkvi (v kripti in pod oltarjem) in okrog nje. Ta običaj se je močno razširil v srednjem veku.

Pri nas so iz te dobe znani kovinski in kamniti sarkofagi, ki so ohranjeni v cerkvah, katedralah in krstilnicah. Podobno vlogo imajo nekateri srednjeveški stečki v Bosni in Hercegovini in sosednjih področjih Srbije, Hrvaške in Črne gore.

Stečki so bili obdelani v romanskem in gotskem slogu, s posebnimi regionalnimi značilnostmi, na katere je vplivala kulturna in politična izoliranost teh krajev od znanih kulturnih središč. Z vdori Turkov so začeli stečki izginjati.

V poznem srednjem veku je nastala posebna vrsta nagrobnika z napisom (epitaf), ki so ga vgradili v zid cerkve ali samostana. V 14. in 15. stoletju je v Italiji, Franciji, Nemčiji, Angliji, Španiji cvetela umetnost izdelave nagrobnikov. Pogost je bil spomenik v obliki baldahina ali pa nagrobnik, prislonjen ob zid.

Od 14. do 16. stoletja so v Italiji izdelovali razkošne nagrobne spomenike najbolj znameniti umetniki:

  • Michelozzo,
  • Donatello,
  • Verrocchio,
  • Sansovino,
  • Michelangelo.

Iz 15. in 16. stol. so številna umetniška dela ohranjena tudi v Franciji. V baroku so prevladovali epitafi. Cerkvenim dostojanstvenikom in drugim predstavnikom višjega rodu (v Rimu, Parizu, Benetkah, na Dunaju) so gradili tudi monumentalnejše nagrobnike. Pri nas so iz te dobe znane grobne kapele v cerkvah, grobnice v dvorni kapeli ipd.

V drugi polovici 18. stoletja so pokopavanje v cerkvah prepovedali, zato so v vseh mestih nastala večja pokopališča. Na njih so se razvile vse oblike nagrobnih spomenikov, od najbolj preprostega križa in plošče z napisom, figur, alegoričnih skupin, kapel, grobnic in mavzolejev.

Za stara pokopališča velja tihi zakon, ki govori o oblikovanju nagrobnikov, njihovi razvrstitvi in uporabi materialov. Videti so kot polja znamenj, ki so podobno oblikovana, narejena iz podobnega materiala in postavljena v enakomernih razdaljah.

Če pa stara pokopališča podrobneje opazujemo, vidimo, da je vsako znamenje delo zase, vidimo spekter oblik, dobimo vtis enotnosti v različnem. Zaradi spleta vrste oblikovalskih in krajinskih vrednosti so pokopališča muzeji na prostem, nekakšni svojevrstni zgodovinski pregledi pokopavanja mrtvih.

Naša dežela, ki je bila v svoji zgodovini pod vplivom različnih kultur in religij, je še sedaj splet evropskih, orientalskih, sredozemskih in drugih elementov, kar se kaže v vseh oblikah življenja, prav tako pa tudi v odnosu do pokopališč in pokopavanja.

Srečujemo srednjeevropsko in sredozemsko obliko, židovsko, muslimansko in tudi vojaška pokopališča. Med seboj se razlikujejo po legi pokopališč v krajini, orientaciji grobov, oblikovanju in ureditvi nagrobnih spomenikov in uporabi materialov.

Danes načrtovanje novih mestnih pokopališč zahteva velike površine in vlaganja, organizacijo celotne infrastrukture in ustvarjanje novih navad. Ne dovolj premišljeno in neustvarjalno načrtovanje pokopališč v polpreteklosti in kruto tehnično komunalno reševanje problemov pokopavanja pripelje do negativnih rezultatov.

Tradicija se srečuje z novimi navadami, posledica pa so pokopališča z znanim kaotičnim videzom (visoki in nesorazmerni nagrobniki, težke kamnite obrobe, pesek različnih odtenkov) in komercialnimi učinki.

Med načini pokopavanja se zdaj vse bolj uveljavlja tudi sežiganje, kar ni nov pojav. Več tisoč let nazaj pa vse do danes so različni narodi sežigali pokojnike iz različnih razlogov in na različne načine. Za evropski kulturni krog je kremacija nov pojem, ker je krščanska vera prepovedala sežiganje posmrtnih ostankov.

Ob koncu 19. stoletja so v Nemčiji in Italiji postavili prve sodobne krematorije, leta 1965, ko je cerkev odobrila kremacijo, se je sežiganje še bolj uveljavilo.

Z žarnim pokopavanjem se zmanjšuje površina, potrebna za pokop, ta način pa tudi prispeva k poenotenju in celostnejši podobi pokopališča.

Žare s pepelom pokojnika hranijo v zemlji ali pa v zidanih nišah – kolumbarijih. Po svetu pepel lahko posipajo tudi v posebej za to namenjenih prostorih, v vrtovih spomina ali v naravi.

Pokopališča s takim načinom pokopavanja oblikujejo kot tratne površine, opremljene z napisno ploščo, ali tratno polje za več pokopov s skupnim spominskim simbolom. Trata s skupinami dreves kot oblikovalski element in popolna spojitev s krajino ostaja glavni cilj oblikovalcev (predvsem v severnih deželah, pri nas npr. Stara gora).

Najnovejši mali oglasi