Deli s prijatelji
Kako ptice najdejo pot - selitev ptic
Selitev ptic

Smo se kdaj vprašali, kaj škorce žene, da se jeseni zberejo v velike jate in odletijo prezimovat v toplejše kraje? Kako gos najde svojo (tisoče kilometrov dolgo) pot in kako se vrne v svoje stare domače kraje na severu?

Pa morda še drugačno vprašanje. Kako najdejo dom poštni golobi, ki smo jih spustili v neznanem kraju, oddaljenem od domačega več deset ali celo sto kilometrov? Poskušal bom odgovoriti na nekatera od sledečih vprašanj:

  • Kako ptica ve, da mora začeti jesensko ali pomladno selitev?
  • Kako ptica ugotovi, da je selitev končana?
  • Kako ptica spozna smer neba, v katero se seli?
  • Ali ptica med letom pozna kraje, nad katerimi leti?
  • Kako golobi ugotovijo, glede na lego domačega golobnjaka, kje so?

Zadnji dve vprašanji vključujeta problem orientacije, to je določitev kompasnih smeri in problem določitve lege na zemeljski površini. Spoznali bomo, da celo za tako zapletene probleme ni potrebna človeška kultura, ker so v naravi taka vprašanja rešena na različne načine. Jeseni ptice zajame selitveni nemir. Tudi če so zaprte v kletkah, začno »frfotati« in poskušajo odleteti v smeri selitve. Pa ne samo jeseni! Raziskovalci so dokazali, da lahko z injekcijami hormonov, kot sta prolaktin in kortikosteron, sprožimo pri nekaterih pticah selitveni nemir. Pripravljenost na selitev je povezana s fiziološkim stanjem živali, med drugim tudi z delovanjem žlez z notranjim izločanjem.

Dražljaji, ki v naravi vplivajo na stanje živali, so:

  • temperatura,
  • dolžina dneva in
  • količina hrane

Tako v severnih krajih spremembe, ki napovedujejo zimo, sprožijo selitveni nemir ptičev.

Že na začetku odleti večina ptic v smeri selitve. Kako je to sploh mogoče? Za trenutek zanemarimo problem določitve kompasnih smeri, ki se ga bomo lotili v naslednjem odstavku. Kako ptica sploh lahko ve, kam začeti selitev? Poznamo dve skrajnosti. Mlade gosi se jeseni selijo skupaj s starši. Tudi spomladi se vrnejo na sever v velikih jatah, kjer so stari in mladi ptiči pomešani. Tako se mlade ptice naučijo od starejših, kakšna je njihova selitvena pot. Med letom gosi poznajo kraje mimo katerih letijo. V nemirnem jesenskem vremenu pa se verjetno tudi tem selivcev zgodi, da se zgubijo. Tedaj se morajo uveljaviti drugi mehanizmi, ki jih poznamo pri veliki večini ptičev. Mlade ptice se ponavadi ne selijo skupaj s starši. Ko se začne selitev, pa kljub temu odletijo s severne poloble proti jugu, jugovzhodu ali jugozahodu, odvisno od vrste. Če mlado ptico osamimo, poskuša v kletki odleteti v pravilno smer. Smer selitve je torej prirojena. Ko se jeseni sprožijo hormonalne spremembe v živali, se pojavi nagon po selitvi, po letu proti jugu. Spomladi se ta nagon ponovi, in sicer v nasprotni smeri proti severu.

Kako ptica ve, da je dosegla cilj selitve

Gos so na cilj pripeljali starši, za škorce pa so že leta 1964 odkrili, da spoznajo cilj selitve zaradi več dejavnikov. Perdeck je prenesel škorce proti jugu. V Španiji je spustil dve skupini ptic. Pri prvi je selitveni nagon plahnel, pri drugi pa se je šele prebujal. Škorci iz prve skupine so takoj, ko so jih spustili, končali selitev. Škorci iz druge skupine pa so se selili naprej proti jugu. Čeprav so dosegli blago klimo, kjer normalno prezimujejo, so se selili naprej. Dve podobni skupini je raziskovalec spustil tudi v Švici, kjer so zime seveda preostre za prezimovanje škorcev. Tu sta obe skupini nadaljevali selitev. Perdeck je tako ugotovil, da se selitev ne konča, dokler žival ne doseže primernih krajev. Ko se selitveni nemir začne, traja vsaj nekaj tednov. V naravi se pač ne zgodi, da bi se ptice naenkrat znašle v krajih, primernih za prezimovanje, zato se je v procesu razvoja izoblikoval mehanizem, ki zagotavlja neko minimalno trajanje selitve. Tako se ob nepričakovanem toplem vremenu v severnih krajih ptice izognejo nevarnostim, če bi ostale na severu. Ko se selitev začne, se vsaj nekaj časa nadaljuje.

Moje tretje vprašanje lahko razdelimo vsaj na tri podvprašanja:

  • Kako ptica določi smeri neba v jasnem sončnem dnevu?
  • Kako ptica določi kompasne smeri ponoči?
  • Kaj pticam omogoča, da tudi v oblačnem vremenu ne prekinejo poleta v pravilni smeri?

Prvi, ki je postavil pravilno domnevo o določanju smeri neba pri pticah, je bil Kramer. To je hipoteza »zemljevida in kompasa«. Ptič si z občutkom za čas (svoje notranje ure) določi, v kateri smeri – glede na lego sonca – mora leteti. Če premaknemo notranjo biološko uro ptice naprej ali nazaj, bo ptica letela v napačni smeri, ki jo lahko napovemo. Pticam v ujetništvu lahko premaknemo notranjo biološko uro tako, da jih dovolj dolgo gojimo pri umetnem ritmu dneva in noči, ki je v primeri s pravim dnevom in nočjo premaknjen. Če imajo ptice (v prvih poskusih so bili to golobi) premaknjeno notranjo uro nazaj, je ob 12 uri njihova notranja ura šele 6 zjutraj. Ko so take golobe spustili v smeri južno od golobnjaka, so odleteli namesto proti severu (golobnjaku) proti vzhodu. Za poštne golobe je bil sever na vzhodu, vzhod pa na jugu, kjer je bilo opoldansko sonce. Poskus so ponavljali na različne načine, z notranjo uro premaknjeno naprej ali nazaj.

Izid so lahko vedno napovedali. Pri ameriških pticah Passerina cyanea, ki spadajo v skupino vrabcev, je Stephen T. Emlen prvi odkril, kako se ptice orientirajo po zvezdah. Živali je gojil v planetariju, kjer jim je lahko v poljubni smeri vrtel umetno nebo. Sprva so raziskovalci mislili, da je pri ptičih podedovan vzorec neba. Torej nekakšna instinktivna slika neba. Že zaradi tega, ker najdemo enake vrste ptic na zelo različnih zemljepisnih širinah, to verjetno ne bi bilo učinkovito. Mlade ptice, ki so živele pod mirujočim nebom, ko se je začel selitveni nemir, ponoči niso našle poti proti jugu. Nasprotno, živali, ki so živele pod zvezdnim nebom, ki se je vrtelo okrog severnice, so poskušale odleteti proti jugu, vstran od severnice. Ko pa so gojili mlade ptice pod zvezdnim nebom, ki je krožilo okrog zvezde Beteleze v ozvezdju Oriona, so mlade ptice poskušale odleteti proti jugu – proč od zvezde Beteleze. Ptice se torej v mladosti naučijo, kako se premikajo zvezde. Severnica miruje, druge zvezde pa krožijo okrog nje v manjših ali večjih krogih. Jeseni selitveni nagon vrsti Passerina cyariea ne pove, da je treba leteti na jug, temveč da je treba leteti tako, da ostaja zvezda severnica zadaj.

Poštni golobi in številne druge ptice uspešno določijo smeri neba tudi pod oblaki. Ko so golobom na hrbet namestili baterije, okrog glave pa navoje »Helmholtzove tuljave«, so lahko s spremembo smeri toka v tuljavi spreminjali smer magnetnega polja, ki je vplivalo na žival. Če je magnetna igla v navojih kazala navzdol, so golobi brez težav (tudi v oblačnem vremenu) odleteli v pravilno smer. Če pa je magnetna igla kazala navzgor, so golobi odleteli v smeri, ki je bila napačna za 180°. Tako so dokazali, da lahko ptice zaznavajo magnetno polje. Nekateri ptiči najdejo smeri neba s polarizirano svetlobo.

Edina hipoteza, ki zadovoljivo rešuje tudi problem določitve lege na zemeljski površini, temelji na vohu ptic. Golobi naj bi se v svoji mladosti naučili, kakšen je vonj domačega kraja in kakšne vonjave prinašajo vetrovi, ki pihajo iz različnih smeri. Spomnimo se, da tudi človek po vonju loči južne vetrove od severnih in vzhodnih. Za žival, ki ima boljši vonj kot človek, je to še laže. Ko se poštni golob znajde v neznanem kraju, 50 ali 100 kilometrov od golobnjaka, naj bi spoznal vonjave novega, neznanega kraja. Če odleti v smeri, nasprotni vetrovom, ki so nosili take vonjave v domači kraj, bo golob poštar prej ali slej dosegel kraje, ki jih pozna. Ta domneva vključuje spomin živali, ki se oblikuje v bližini domačega golobnjaka v prvih mesecih življenja. Poskusimo na koncu še odgovoriti, s katerim načinom za določitev kompasnih smeri si bo žival pomagala v danem trenutku. Ko so poskušali ugotoviti pomembnost znakov, ki omogočajo orientacijo, je imelo sonce prednost pred drugimi znaki. Pod vedrim nebom se ptiči orientirajo po soncu, če je sonce zakrito, morda s polarizirano svetlobo ali zemeljskim magnetnim poljem. Podobno kot ljudje tudi ptiči uporabljajo take znake iz okolja, s katerimi je orientacija najlažja. V znanem okolju (blizu doma) je to poznavanje kraja. Vsaj dokler se ne začne selitev, ptiči na preprost način zgradijo gnezdo, hranijo mladiče in po okolici, ki jo poznajo, zbirajo hrano.

Deli s prijatelji
Prejšnji članekBrizgač (Copella Arnoldi) – uvrščamo ga v družino Lebiasinidae
Naslednji članekPozne setve vrtnin
Sem delček nečesa, sem delček nekoga, sem delček ustvarjalnosti in sem delček požrtvovalnosti. Sem spletni "zasenjak", ki se posveča spletni prodaji različnih izdelkov, iskanju poslovnih "niš", učenju različnih script, SEO optimizaciji in spletnemu trgovanju na splošno. Sem blogerski odvisnež in kar je najbolj pomembno, sem ustanovitelj KupimProdam.si oglasnika. Tematika, ki sem jo izbral, je namenjena širši populaciji ljudi, saj pišem o meni najbolj priljubljenem rastlinskem in živalskem svetu. Članki večinoma nastajajo spontano, občasno pa se najde kakšna ideja tudi na spletu, ali po kakšni dobri razpravi s prijatelji.