Deli s prijatelji
Amarilis
Amarilis

Amarilis je ena najbolj priljubljenih čebulnic. Botanično ga imenujemo Hippeastrum. Njegovo slovensko ime je vitezova zvezda, kar je dobeseden prevod iz botaničnega imena, medtem ko je »Amarillys« popolnoma druga rastlina. Toda ker poznamo vitezovo zvezdo pod imenom amarilis, naj ostane še naprej tako.

Včasih so vzgajali več vrst amarilisa, dandanes pa so na trgu le križanci. Ti so od nekdanjih vrst mnogo večji, saj imajo orjaške cvetove. Poleg tega so zastopani v vseh barvah. Tako dobimo svetlo in temno rdeče, rožnate in bele cvetove, številne sorte pa imajo dvobarvne cvetove.

Odločimo se za orjaški amarilis

Prednost teh orjaških amarilisov je tudi v tem, da jih lahko silimo in tako dosežemo cvetenje v zaželenem času. Cvetijo lahko vse leto in ne le poleti, kot je bilo to pred nekaj desetletji. V naših cvetličarnah se pojavijo prvi cvetoči amarilisi že jeseni, nato pa vso zimo tja do pomladi. Mnogo pa je ljubiteljev, ki bi si radi sami vzgojili amarilis iz čebule, ki jo kupijo v semenarni. Razvoj rastline od čebule do cveta je zanimiv. Za vse to pa smo prikrajšani, če kupimo cvetočo rastlino.

Izberimo debele čebule

Ko kupujemo čebulo amarilisa, vedno izberimo najbolj debelo, ki bo napravila dva ali celo tri cvetna stebla, drobnejše dajo le eno.

Čebulo pred sajenjem razkužimo – namočimo jo za pol ure v 0,2 % raztopino orthocida ali 0,25 % raztopino dithana M 45. Tako preprečimo morebiten pojav bolezni, ki bi lahko poškodovale čebule in kasnejši cvet.

Razkužene čebule posadimo v mešanico zemlje, ki jo sestavljajo:

  • listovka
  • gnojevka
  • težka zemlja
  • šota
  • pesek

Zemlja ne sme biti kisla, ker v takšni zemlji amarilis le slabo uspeva. Čebule posadimo v lončke s premerom 12 – 14 cm. Čebulo posadimo tako, da jo skoraj polovica gleda iz zemlje. Lončka ne napolnimo do vrha s prstjo, pač pa pustimo za prst prostora za zalivanje, ker bo sicer voda odtekla čez rob.

Amarilis - Hippeastrum
Amarilis – Hippeastrum

Želimo več cvetov

Prek posajene čebule poveznimo prazen lonček. V temi bo namreč raslo le cvetno steblo, listje pa ne. To pa je tudi naš namen, saj bo rastlina z močnim steblom lahko nosila tri, štiri ali več cvetov, če pustimo čebulo odkrito, bodo rastli samo listi.

Ko zraste cvetno steblo približno 10 cm visoko, rastlino odkrijemo. Pazimo, da odkritih rastlin ne poškoduje sonce, zato jih počasi privajamo na sončno svetlobo. Ker želimo, da bi čebule kar najhitreje zacvetele, jih vzgajamo pri temperaturi okrog 20° C. Ko se pokaže cvetna barva, rastlinam temperaturo znižamo na 15° C. Tako nekoliko zavremo nadaljnji razvoj in dosežemo, da ostane rastlina dalj časa lepa. Pri višji temperaturi hitreje odcveti.

Iz lončka v vrt

Amarilis moramo že med cvetenjem in tudi po njem dognojevati. V ta namen vzamemo gnojilo z večjim odstotkom fosforja in kalija. Dognojevanje sicer ne bo skoraj nič pomagalo sedanjemu cvetenju, pač pa naslednjemu. Zato tega nikar ne zanemarimo, saj čebule po cvetenju ne bomo zavrgli, temveč jo bomo vzgajali še naprej.

Ko ni več nevarnosti za pozebo, prenesemo odcvetelo rastlino na prosto. Najbolje je, če jo kar »izlončimo« in posadimo na vrt, v dobro pognojeno zemljo. Gnojila dodajamo še vse poletje. Proti koncu avgusta prenehamo rastlino zalivati, da bodo listi porumeneli, čebulica pa lepo dozorela. Nato sledi počitek. Čebulo vzamemo iz zemlje in jo shranimo na takšnem mestu, kjer ne zmrzuje in kjer ni preveč vlažno, da ne bo segnila. Tu bo prezimila, spomladi pa jo bomo spet posadili v vrt, kjer si bo nabrala dovolj hranilnih snovi za novo cvetenje.

Čebulo bomo zalivali z rudninskimi gnojili. Avgusta rastlino prenehamo zalivati, da bo normalno dozorela. Septembra jo bomo izkopali in nato bo spet na vrsti počitek do decembra. Nadaljnja oskrba pa je enaka kot pri čebulah, ki jih kupimo v trgovini. Tako ponavljamo leto za letom; čebule amarilisa dvakrat sadimo v vrt, nato pa silimo.

Vzgoja amarilisa je dolga

Amarilis razmnožujemo v domačih razmerah s stranskimi čebulami, ki poženejo po cvetenju. Vrtnarji v tujini jih razmnožujejo z luskolisti, podobno kot lilije. Možno pa je tudi razmnoževanje s semenom, vendar bomo v tem primeru dobili vedno drugačne rastline, pri razmnoževanju s stranskimi čebulami ali luskolisti pa bodo nove rastline popolnoma enake matični. Pri nas se z razmnoževanjem amarilisa nihče ne ukvarja, ker je vzgoja dokaj dolga. Nove rastline zacvetijo šele po treh do štirih letih. Zato uvažamo že siljene čebule, ki jih samo posadimo, pa že cvetijo.

Amarilis je na splošno zelo zdrava rastlina. Le pri zalivanju moramo paziti, da ne zmočimo čebule, zato zalivamo le ob robu.

Čebul ob sajenju v lončke deset do dvanajst dni ne zalivamo, ker tako spodbudimo rast in tvorbo cvetov. Če jih takoj zalijemo, bujno poženejo samo listi.

Najnovejši mali oglasi