Deli s prijatelji
Leninghausii

Prej so kakteje Notocactus minimus uvrščali v družino Echinocactus. Ta je zelo obsežna, Backeberg opisuje v svojem leksikonu iz leta 1966 triindvajset vrst in skoraj toliko še raznih variacij, danes jih poznamo veliko več. Te kakteje dobimo od Severne Amerike pa vse do Patagonije. Na tako velikem območju so podnebne razmere dokaj različne in jih glede na gojitev Haage uvršča v štiri skupine. Domovina večine vrst so Brazilija, Argentina, Urugvaj in Paragvaj.

Leninghausii

Že samo ime pove, da je to zelo majhna rastlina. Sprva raste okroglo, pozneje pa postane cilindrična, premer rastline je do 4 cm. Večinoma raste posamično in ne tvori stranskih poganjkov, to velja predvsem za pri nas vzgojene rastline iz semen, medtem ko se v domovini raje razrašča. Telo je temno modro zeleno, vrh rastline je volnat, reber je navadno 15 in so razvrščena spiralno. Obrobnih bodic je 15 do 17, so steklasto bele, srednje bodice so 3 in so rjave. Rastlina cveti od julija do septembra, cvetovi se obdrže več dni, opoldne se odpro, proti večeru pa zapro. Rumeni cvetovi so široki okrog 4 cm. Sadež je že dva meseca po oploditvi zrel. Za oploditev je dovolj ena sama rastlina. Razmnožujemo jo s semeni, lahko tudi vegetativno. Domovina te vrste je Urugvaj. Znani češki gojitelj Kaktej Frič je dobil to vrsto že leta 1931 iz Urugvaja in jo naprej vegetativno razmnoževal; potomce teh rastlin dobimo še danes pri nekaterih zbirateljih.

Mnoge kakteje iz te družine so primerne tudi za začetnike, te uspevajo in bogato cveto na sončnih oknih. Celo če ne cveto, so zaradi svojih bodic zelo lepe, mnoge cveto že v tretjem letu, cvetovi so sorazmerno veliki. Nekateri pisci priporočajo gojitev v mešanici enakih delov humusa in kremenčevega peska (Lamb), drugi priporočajo normalno peščeno zemljo za kakteje (Haage). Temperatura je lahko pozimi okrog 8°C, vendar le, če so popolnoma suhe, sicer mora biti višja. Poleti med intenzivno rastjo jih zalivamo kot druge kakteje, vendar zahtevajo dokaj enakomerno vlago. Uspevajo celo v polsenci. Vzgoja iz semen ni težka, semena so sorazmerno velika, večinoma med 0,5 in 1 mm. Danes prodajajo specializirani trgovci s semeni v Evropi približno 40 različnih vrst in še približno toliko variacij te družine. Tudi pri nas lahko dobite rastline nekaterih znanih vrst, na primer leninghausii, ottonis, scopa, mamulosus, rutilans in še nekatere druge.

KAKTEJA Z DEVETIMI ALKALOIDI

Domovina kakteje Lophophora williamsli je Mehika in raste v državah Jalisco, Chihuahua, Coahulla, Noevo León, Tamaulipas, San Luis Potosi, Zacatecas, Durango, Querétaro, Hidalgo ter še v južnih predelih Nove Mehike in Teksasa, to je približno med 18° In 36° severne širine.

Prvi jo je leta 1845 opisal Lemaire, ki jo je imenoval Echinocactus williamsii, kasneje so jo imenovali tudi Ariocarpus w., Anholanium in celo Mamillaria w.; sedanje ime ji je leta 1894 dal Coulter. V prvotni domovini jo indijanci imenujejo Peyotl ali Peyote, to ime pa izvira še od Aztekov. Backeberg navaja v petem delu »Die Cactaceae« naslednje tri vrste in še nekaj variacij:

  1. Lophophora williamsii in variacije: pluricostata, pentagona in decipiens
  2. Lophophora echinata z variacijo diffusa
  3. Lophophora lutea z variacijo texana

Vendar med temi variacijami in vrstami ni neke bistvene razlike, najbolj znana je vsekakor vrsta Lophophora williamsii.

Telo rastline je sivo zeleno z modrikastim odtenkom, reber je 8 in le izjemoma 10, na temenu so umazano beli volnati laski. Rastlina ima močno repasto korenino, dolgo okrog 10 cm, premer rastline je približno 4 cm, nadzemni del pa meri v višino nekaj nad 2 cm. V svoji domovini se ta vrsta močno razrašča, pri nas se iz semen vzgojene rastline navadno ne razraščajo. Premer svetlo rožnatih cvetov je nekaj nad 1 cm, sadeži so rdeči, rastlina pa je brez bodic.

Gojitev je razmeroma enostavna: poleti naj ima kakteja sončno in vročo lego, zalivamo jo kar dobro, in to kljub temu, da je doma iz suhih stepskih krajev. Pozimi zalivamo zelo malo ali pa sploh ne, temperatura naj bo. najmanj 8°C. Zemlja naj bo ilovnato peščena z dodatkom sadre, predvsem pa mora biti dobro prepustna. Raste zelo počasi, zato jo nekateri cepijo, vendar to ni pogoj za uspešno gojitev. Zelo dobre rezultate sem dosegel s hidrokulturo, rast je bila dvakrat hitrejša. Po presaditvi v zemljo so te kakteje uspevale normalno, pri meni cveto dvakrat na leto. Tudi vzgoja iz semen ni težka. Ta kakteja je pri nas še vedno dokaj redka, čeprav je zelo zanimiva.

Lophophora vsebuje 9 alkaloidov, med katerimi je najpomembnejši meskalin, ki je po kemični sestavi podoben hormonu adrenalinu in znanemu mamilu LSD. Domačini ga uporabljajo že nad 2000 let pri svojih verskih obredih: zaužit sprva povzroča stanje, ki je podobno pijanosti, nato pa barvne vizije. V Evropi je na razpolago predvsem sintetični meskalin: 0,2 do 0,5 g ima isti učinek kot ena glavica rastline. Končno naj omenim še, da je količina alkaloidov odvisna od podnebnih razmer.