Deli s prijatelji
Kaktusi

Zbiratelji kaktej se dosti ne razlikujejo od zbirateljev kovancev, znamk, orhidej in podobnih reči. Vsi imajo skupen cilj, najti, dobiti in kupiti vedno kaj novega. Če gre kakteist mimo lepo urejene cvetličarne, v kateri so tudi kakteje, se bo gotovo ustavil pred izložbo ali pa tudi vstopil in si rastline natančneje ogledal. Če bo med njimi našel kaktus, ki ga že dolgo išče, ali kakšno redkost, jo bo prav gotovo kupil. Toda žal so v mnogih cvetličarnah kaktusi poimenovani z imeni, ki jim ne ustrezajo. 

Kaktusi so v sistematiki člen družine Cactaceae. Imajo številne lastnosti, po katerih se razlikujejo od drugih rastlinskih družin. Ena najbolj značilnih lastnosti na kaktusovem telesu je areola.

To je majhni blazinici podobna tvorba, iz katere rastejo bodice in poženejo cvetovi. Velike stebraste euforbije so zelo podobne visoko rastočim cereusom. Ko pa jih natančno pregledamo, zlahka ugotovimo razliko med kaktusom in euforbijo. Bodice euforbij ne rastejo iz areol, kot je to značilno za kakteje.

Omeniti moramo še pereskijo, ki je v primerjavi s kaktejami in drugimi sočnicami manj mesnata. Raste v obliki olistanih grmov v tropskem predelu Amerike. Pereskija se razlikuje od drugih divje rastočih grmov po areolah na telesu in značilnih cvetovih kaktej. Preden bomo opisali glavne značilnosti kaktusov, naj razložimo še naziv »sukulenta ali sočnica«.

Teh je na svetu znanih okrog 10.000 v mnogih različnih družinah. Med sočnice sodijo vse rastline, ki so med razvojem razvile v steblih, listih in koreninah celice, v katerih lahko obdrže in shranijo vodo. Sočnice delimo na dva velika razreda: listaste in stebelne. Kakteje spadajo v drugi razred, torej med stebelne sočnice.

Listi pri kaktejah so popolnoma izginili ali pa se razvijejo le majhni in degenerirani ter se kmalu posušijo in odpadejo. Majhna izjema je pri nekaterih stebelnih opuncijah (Opuntia subulata), kjer so na rastočem delu stebla listom podobne ovalne, mesnate tvorbe.

Le te se obdrže dalj časa, imajo pa tudi manjšo možnost fotosinteze. Pri vseh drugih kaktejah pa je fotosinteza mogoča le prek telesa. Klorofil je v zelo zgoščeni obliki v velikih vodnih celicah, ki sestavljajo spužvasto tkivo znotraj kaktusovega telesa.

Kaktusi iz zelo sušnih predelov

Rastline iz zelo sušnih predelov imajo telo pokrito z voskom ali moki podobno snovjo, ki preprečuje preveliko izhlapevanje vode, zato pa imajo najpogosteje kroglasto obliko. Pri takšni obliki je kaktusova površina v primerjavi z mesnatim delom minimalna. Ker je tako izhlapevanje kar najmanjše, zdrži rastlina tudi po več mesecev pod vročim soncem.

Tedaj koristi vodo iz celic mesnatega dela, ki se mnogokrat zgrbanči in zmanjša več kot za polovico. Ob večjem deževju se celice v nekaj dneh napolnijo in spet shranijo vodo za sušna obdobja. Po deževju pa začno ti kaktusi tudi rasti in cveteti.

Kaktus razdelimo v grobem na dva dela; na korenine, ki so v zemlji, in na telo, ki ga vidimo. Lophophora in nekatere vrste Ariocarpus imajo dolge glavne korenine, ki v mnogih primerih zaidejo globoko v skalne razpoke. Večina pa ima plitev koreninski sistem, ki se bogato razpreda daleč naokoli le 5 do 10 cm globoko v zemlji. Ob dežju in močnejši rosi hitro vsrkajo toliko vlage, kolikor je rastlina potrebuje. Zaradi plitvih korenin so visoke kakteje zelo nestabilne in jih močnejši veter mnogokrat podre. Pri razpredanju koreninskega sistema Ferocactus wislizenii so našli korenine le šest mm pod površjem, segale pa so več kot tri metre daleč od telesa. Pri 120 cm visoki Carnegiea gigantea so našli korenine le 10 cm globoko, razpredale pa so se v polmeru do pet metrov. Mnogo je kaktej, ki zadržujejo vodo v debelih gomoljastih koreninah.

Peniocereus in Wilcoxla imata repi podobne gomoljaste korenine, ki tehtajo do 50 kg. Kaktuse lahko nadalje razdelimo še na epifitske in puščavske. Epifitske vrste rastejo v tropskem pasu, stebla imajo sploščena, podobna listom, rob je narezan in nosi areole.

Čeprav mnogi imenujejo ta nagubana stebla listi, le ta to niso, ker iz njih poženejo cvetovi, kar se pri listih seveda ne dogaja. Vendar epifite ne smemo zamenjati z Opuntia, ki ima členkasto steblo, vsa površina pa je pokrita z areolami.

Puščavski kaktusi

Puščavski kaktusi so stebrasti, visoki do 15 m, ali pa majhne, okroglaste oblike, med katerimi so najmanjši veliki do 2,5 cm v premeru. Mnogi imajo telo razdeljeno na rebra, Mammillaria pa ima grbice ali bradavice. Areole se razvijejo na robu reber ali pa na koncu grbic.

Kaktusi
Kaktusi

Med kaktejami so vrste, ki nimajo bodic, takšni sta Lophophora in Aztekium. Večina ima bodice, ki so lahko kavIjaste in se zataknejo pogosto za kožo živali, ki tako cele dele kaktej nosijo daleč naokoli in na nova območja.

Cephalocereus senilis in Oreocereus trollii sta dva dobro znana »starčka«, telo imata pokrito z dolgimi volnatimi dlačicami, ki ščitijo kaktus pred mrazom in soncem. Cvetovi so ponavadi lepo oblikovani, zrastejo neposredno iz areole ter nimajo stebla kot običajne rože, ki jih režemo za v vazo.

Deli perianta se lahko podaljšajo v dolgo cev, Echinopsis rittri ima cvet dolg 22 cm. Cvetovi so vseh barv razen modre. Ponoči cvetijo Selenicereus, Hylocereus, Monvillea in Echinopsis, imajo bele cvetove s sladkobnim vonjem lilij.

Njih velikost variira od enega centimetra v premeru pa do 15 centimetrov. Največje so našli pri epifilumih hibridih in ponoči cvetočih kaktejah. Mnogi cveto le podnevi ob močnem soncu, zaprejo pa se, ko pade mrak. Nekateri so odprti tako kratek čas, da jih pogosto ne »ujamemo« in moramo počakati na prihodnje leto.

Cvet Echinopsis se odpre popolnoma ob desetih zvečer in traja do naslednjega večera. Nekateri ponoči cvetoči kaktusi se odprejo ob polnoči in trajajo le do jutra. Cvet epifiluma pa se odpre proti večeru v vsakem vremenu ter se ne zapre, dokler ne ovene.

Kaktusi Rebutia, Notocactus, Wigginsia in Lophophora williamsil

Rebutia, Notocactus, Wigginsia in Lophophora williamsil so samoplodne vrste, narede plodove, čeprav v tistem času ne cvetijo nobeni drugi kaktusi. Echinopsis, Lobivia, Neoporteria ali Parodia pa moramo opraševati z drugimi istovrstnimi rastlinami.

Pri nekaterih se razvijejo plodovi takoj po cvetenju, medtem ko pri Mammillaria šele prihodnje leto in pogosto zasledimo na kaktusu hkrati plodove in cvetove.

Pri opraševanju kaktej pride pogosto do križanja in nastanka novih hibridov. Nekateri v rastlinjakih namenoma križajo kaktuse, da bi dobili nove vrste. Po takšnih hibridizacijah kmalu ne prepoznamo več prave vrste.

Najnovejši mali oglasi