Deli s prijatelji
Tanichthys albonubes - Kardinalka
Tanichthys albonubes - Kardinalka

Najdbo priljubljenih akvarijskih ribic, pod katero spada Kardinalka, bi lahko poimenovali kar klasična pravljica. Nekoč je nek tabornik blizu Kantona na Kitajskem ujel ribice v gorskem potoku, ker so se mu verjetno zdele zanimive in lepe. Tan Kam Fei takrat verjetno še niti ni sanjal, da se bo kardinalka tako dobro in pozitivno uveljavila v svetu akvaristike.

Leta 1932 je Lin Shu Yen dal ribi znanstveno ime Tanichthys Albonubes (Tan = ime odkritelja; ichthys = riba; albo = bel; nubes = oblak) in tako počastil odkritelja ter hkrati zelo iznajdljivo označil še izvor ribe. Pri nas poznamo omenjeno ribo pod imenom kardinalka. V Evropo so prišle kardinalke leta 1938 in so hitro postale ene najbolj priljubljenih rib med akvaristi. V tistih časih se je Kardinalka v žargonu imenovala »neonka revežev«, ker so mlade kardinalke močno podobne neonkam (Paracheirodon innesi). Ker neonk takrat še niso znali uspešno razmnoževati, so bile zelo drage v primerjavi s kardinalkami, ki jih je bilo lahko razmnožiti v akvariju. Kardinalke ne potrebujejo velikega akvarija in dodatnega gretja, saj se najbolje počutijo pri sobni temperaturi (16 do 22°C). Glede hrane niso izbirčne in se zadovoljijo z najrazličnejšo, da je le dovolj drobna. V akvariju zrastejo 4,5 cm v dolžino. Zaradi preprostega gojenja in razmnoževanja so te skromne ribice nadvse primerne za začetnike, pa tudi akvaristi z večletnim »stažem« jih ne bodo črtali s seznama svojih gojencev, kvečjemu nasprotno.

Žal mnogi akvaristi gojijo kardinalke v tako imenovanih »okrasnih – skupinskih« akvarijih skupaj s številnimi drugimi ribami, pri čemer je običajno temperatura vode za kardinalke previsoka. V takih razmerah se kardinalke ne počutijo dobro in izgubijo svoje lepe barve. Nizek dirkalni, mrzlovodni akvarij, zasajen s pritlikavimi kriptohorinami, javanskim mahom in plavajočimi rastlinami, v katerem plava jata desetih do dvajsetih intenzivno obarvanih kardinalk ; ta prizor bo navdušil vsakega opazovalca, tudi amaterja.

V naravi živita dve vrsti kardinalk: »severna«, ki izvira iz omenjenega nahajališča, in »južna«, ki jo imenujemo tudi »Hongkong«. Severna rasa ima rdečo podrepno in hrbtno plavut belo obrobljeno, južna pa nasprotno: bele plavuti ima rdeče obrobljene.

V Kanadi so akvaristi vzgojili umetno pajčolan pasmo kardinalk, ki pa je v akvarijih redka; verjetno tudi zato, ker mnogi akvaristi niso ljubitelji nenaravnih pajčolank oz. pasem katerekoli ribje vrste. Kardinalke razmnožujemo v desetlitrskih kadičkah brez podlage. V kadičko damo nekaj šopov drobnolistnih rastlin ali plavajoče rastline. Spolno zrele samce in samice za dva tedna ločimo med seboj in jih v tem času izdatno hranimo z živo hrano (vodne bolhe, nasekljani tubifeksi ipd.).

Kardinalka in razmnoževanje

V akvariju za razmnoževanje, v katerega smo natočili svežo vodo s temperaturo 22°C, spustimo enega samca in dve samici. Kakor hitro samček zagleda samičko z okroglim trebuščkom (polnim iker), se postavi prednjo in razprostre svoje plavuti, da se ji pokaže v vsej svoji lepoti. Prvi dan se pari običajno  šele pripravljajo na paritev.  Po izkušnjah precej vpliva na začetek drstenja, ko samice začnejo odmetavati ikre, ki jih samci oplodijo, stalno nihanje temperature v akvariju. Celo nočna temperatura 18°C in dnevna 28°C ribam in ikram ne škoduje; zdi se, da le pospeši drstenje. Uspeh pri razmnoževanju kardinalk je možen tudi takrat, če naključno pustimo manjši akvarij ali posodo s parom kardinalk na pokrovu akvarija, ki se podnevi zaradi prižganih žarnic segreje.

Nasprotno pa je treba pri stalni temperaturi, ki jo uravnava natančen termostat, marsikdaj dolgo čakati, da se pari zdrstijo. Samček postaja v navzočnosti samic vedno bolj živahen, kmalu začne preganjati samico, ki se mu izmika. Ko se mu samica potuhne k tlom, začne samček plavati k šopu vodnih rastlin in od tam nazaj k samici. To ponavlja toliko časa, da se mu samica pridruži. Nad vodnimi rastlinami se združita in nekaj trenutkov plavata tesno skupaj proti vodni gladini, pri čemer samica sprosti nekaj iker. Presledki med posameznimi paritvenimi poskusi so lahko precej dolgi, od 5 do 10 minut ali še več. Največkrat nadaljujejo pari drstenje še naslednji dan. Po drstenju staršev ni treba odstraniti iz akvarija, ker se ne zmenijo niti za ikre niti za komaj izlegle mladice.

Kardinalka torej nekako »skrbi« za svoje mladiče; če jih že aktivno ne neguje, jih vsaj ne požre. Mnogi poklicni gojitelji akvarijskih rib žal razmnožujejo kardinalke nad mrežo, kot večino drugih krapovcev, s čimer preprečujejo naravno selekcijo in dajejo možnost razvoja tistim mutantom, ki se kanibalsko hranijo z lastnimi mladiči. Mladice se izležejo iz iker po 48 do 60 urah, odvisno od temperature vode. Tri do štiri dni visijo negibno na stenah akvarija kot drobne, tanke črne črtice; ko pa porabijo rumenjakov mešiček, normalno zaplavajo.

Prvi teden jih hranimo s parameciji, že po nekaj dneh pa pričnemo lahko z mikro črvi in ostalo mikro hrano za okrasne akvarijske ribice. Kot dodatek jim dajemo majhne količine v trdo kuhanega jajčnega rumenjaka. Da bodo mladički hitreje rasli, jim dvakrat tedensko zamenjamo četrtino vode v akvariju.

Mlade kardinalke imajo v starosti 2 do 10 tednov privlačno kovinsko turkizno modro črto od oči do repa, zaradi česar jih nepoučeni redno zamenjujejo z mladimi neonkami. Lepe kardinalke so v veselje vsakemu akvaristu, nezahtevne razmere za njihov obstoj pa nas lahko razveseljuje kar precej časa.

Sorodna povezava:

Najnovejši mali oglasi:

Objavi oglas
Deli s prijatelji
Prejšnji članekZakaj Ravno Kača Kot Simbol Medicine in Farmacije
Naslednji članekČeprav je Izvrsten Plavalec, Morskega Prašička Nikoli ne Kopamo
Sem delček nečesa, sem delček nekoga, sem delček ustvarjalnosti in sem delček požrtvovalnosti. Sem spletni "zasenjak", ki se posveča spletni prodaji različnih izdelkov, iskanju poslovnih "niš", učenju različnih script, SEO optimizaciji in spletnemu trgovanju na splošno. Sem blogerski odvisnež in kar je najbolj pomembno, sem ustanovitelj KupimProdam.si oglasnika. Tematika, ki sem jo izbral, je namenjena širši populaciji ljudi, saj pišem o meni najbolj priljubljenem rastlinskem in živalskem svetu. Članki večinoma nastajajo spontano, občasno pa se najde kakšna ideja tudi na spletu, ali po kakšni dobri razpravi s prijatelji.