Deli s prijatelji
Kivi
Kivi

Ste vedeli da kivi vsebuje več vitamina C kot limona in da je lanska dobra letina kivija marsikomu povzročala težave s skladiščenjem? Kako uporabiti 50 do 100 kilogramov sadežev? Večkrat so me spraševali, kako pri nas doma v nekaj mesecih porabimo večjo količino pridelka, če imamo na zalogi še drugo sadje za ozimnico.

Že pri obiranju sadežev sorte hayward izdelamo program porabe. Na zorenje oziroma mehčanje sadežev vplivajo: temperatura, relativna vlaga, soseščina s krompirjem ali jabolki itd. Pri obiranju sadežev v novembru ali decembru zato izdvojimo plodove v dve skupini, in sicer: za takojšnjo uporabo, v času enega do dveh mesecev, in za dolgoročno hranjenje. Sadeže iz prve skupine, ki so v lesenem zračnem zabojčku, postavimo v prostor s temperaturo do 10° C. Iz tega zabojčka odberemo količino kivija, ki ga rabimo za vsakih 10 dni, in ga pomešamo z jabolki, da skrajšamo postopek omehčevanja plodov. Za dolgoročno hranjenje so najbolj primerni jajčni platoji, v katerih so plodovi ločeni med seboj, zračni in pregledni. Te platoje zložimo drug vrh drugega in jih postavimo v klet, kjer naj bo temperatura 3° C in vlaga 85 do 95-odstotna. Vsako skupino zloženih platojev pokrijemo s preluknjano folijo, da lahko nemoteno izhajajo plini, ki nastajajo pri fermentaciji in pospešujejo dozorevanje. Če smo kivi shranili na takšen način, bomo rok uporabe podaljšali na šest in več mesecev. Kot jabolka, ki jih imamo za ozimnico, je tudi kivi treba redno pregledovati in izločati poškodovane oziroma dozorele plodove.

Kivi (sušenje in zamrzovanje)

Po svetu danes na veliko konzervirajo kivi po dveh tehnoloških postopkih, in sicer s sušenjem in zamrzovanjem.

Pri sušenju moramo odstraniti vodo, zato plod olupimo in ga narežemo na 5 do 6-milimetrske rezine, ki jih zložimo na mrežico v štedilniku. Sušenje poteka v dveh stopnjah; 6 do 8 ur sušimo pri temperaturi 80° C in nato še dve uri pri temperaturi 65° C. Tako v krhljih ostane še približno 12 odstotkov vode. Krhlje damo v plastično vrečko in jih nepredušno zapremo. S tem načinom konzerviranja podaljšamo rok uporabe za daljšo dobo. Pred uporabo krhlje namočimo in jih uporabimo pri pripravi tort, sadnih kup, solat in podobno.

Zamrzovanje je drug način konzerviranja plodov za daljši čas. Odstranimo kožico in narežemo na centimeter debele rezine kivija, ki jih zaradi barve in okusa za nekaj dni namočimo v pripravljeno tekočino (enoodstotna askorbinska, 0,25-odstotna jabolčna kislina in sladkor). V plastični vrečki jih globoko zmrznemo (-40° C). Nato jih lahko hranimo v zamrzovalni skrinji (-17 do -20° C) daljše obdobje kot drugo sadje.

Pri nas doma nekaj plodov posušimo – kot jabolka, češplje in višnje – v krhlje, ki nam vedno pridejo prav, bodisi pri planinarjenju ali pri daljših izletih. Pa tudi kompot iz krhljev je okusen in nas spominja na stare čase. Napolnili smo tudi kozarce z okusnim kivijevim želejem. Pripravimo ga tako, da kivi olupimo, narežemo na ploščice, pretlačimo, dolijemo vodo in segrejemo, da zavre. Ko rezine spustijo sok, jih stresemo na gazo in dobro stisnemo, tako da ostanejo na gazi le grobi delci in peške. V sok vmešamo vsebino vrečke želina, segrejemo, da zavre, in počasi vmešamo sladkor. Z vročim želejem napolnimo pripravljene kozarce in jih takoj pokrijemo. Poskusite, in ne bo vam žal, saj se kislo-sladek okus želeja pri zajtrku še kako prileže! Kivi je tudi zelo uporaben sadni nadev pri piti, ki ga dodamo napol pečenemu testu v obliki kolobarjev in vse prekrijemo s snegom, ki ga pripravimo iz jajčnih beljakov z dodatkom sladkorja. Temu sledi še pol ure pečenja pri isti temperaturi, kot smo poprej pekli testo. Jed je osvežujoča, kislo-sladka in okusna. Odličen okus po kiviju se prileže tudi k govejim zrezkom; popopramo, dodamo čebulo, strt česen ter kolobarje svežega kivija. Nekoč sem že pisal, da je kivi v sadni kupi vabljiv tako po barvi kot po okusu, podobno je pri sadni solati.

Da svež kivi uravnava prebavo, je že tolikokrat preizkušena trditev, da je ne velja več podrobneje predstavljati. Le po večernem uživanju bo kivi zaradi velike vsebnosti vitamina C starejšim ljudem delal preglavice – slabše bodo spali. Pozor! Plodu kivija ni treba vedno lupiti. Prerežemo ga in s čajno žličko izdolbemo vsebino kot pri mehko kuhanem jajcu. Samo nasvet :-)

Aktinidija utrujena in žejna

Razširjeno mnenje, ki je postalo že kar pravilo, da so dobri vinogradniki tudi uspešni gojitelji aktinidije, drži le deloma. Zares drži šele takrat, ko se vinogradnik začne strinjati, da je aktinidija (kivi) kljub navidezni različnosti zelo podobna vinski trti v marsikateri zahtevi. Ko je to sprejeto, je težav manj.

Začnimo že od samega začetka, ko vinogradnik ve, da trte prvo leto po sajenju ne sme pustiti v višave, temveč jo bo ob prvi zimski rezi znova pritlehnil na dva do tri očesa in tako dobil ustrezno močno obliko trsa. Trs, tudi star, potrebuje oporo, in če še tako debeli vinski trti, ki je navidezno zelo olesenela, oporo odstranimo, se bo, glej ga zlomka, debeli stari spodnji del trte začel zvijati v kolena. Tako in nič drugače je tudi pri aktinidiji. Kolena, nepotrebna zvitost in zavitost niso zaželeni. Vsako odvečno koleno zmanjšuje možnost nemotenega pretoka rastlinskih sokov. Ravno aktinidija kot značilna popenjavka zelo rada išče oporo, in če se le da, se ovije okoli opore takoj, ko jo doseže, in to ne samo enkrat, temveč se ovijanje nadaljuje v nedogled, tako da oprijemanje zares drži. Glede na rodnost, ki jo od naše aktinidije pričakujemo, pa to ni posebno zaželeno. Ogromno lesa, veliko energije gre po nepotrebnem v nič in tako ovijanje moramo kratkomalo preprečiti ali ga kar najbolj zmanjšati. Ovijanje preprečimo ali zmanjšamo zelo preprosto – s sprotnim privezovanjem nežnih zelenih delov. Najboljše kar po dvakrat obenem, tako da nežne zelene poganjke, ki že kažejo prva znamenja zvitosti, so pa še zmeraj voljni in ubogljivi, z vezanjem prisilimo, da v ravni črti rastejo v zaželeno smer.

Aktinidija potrebuje zelo veliko vode. Tu se popolna podobnost s trto neha, saj trta dosti lažje prenaša sušo. Zalivanje aktinidije je torej nujno, ne pa z vsako vodo in ob vsakem času. Pregreti listi in mrzla voda ne gredo skupaj. Voda, ki je bila ob nižjih spomladanskih dneh primerne temperature, je v poletni vročini premrzla in posledice se kmalu vidijo. V hujših primerih se na listih pokažejo ožigi. Navadno nas na začetne težave, ki jih aktinidija doživlja, opozori že sprememba barvitosti listja. Nevarnost prehlada ali temperaturnega šoka omilimo tako, da začnemo uporabljati postano vodo, in težav bo kmalu konec.

Sorodni povezavi:

Najnovejši mali oglasi