Deli s prijatelji
Clianthus speciosus - kliant ali hudičevec
Clianthus speciosus - kliant ali hudičevec

Pravijo, da je narava iznajdljiva in da velikokrat postreže s stvarmi, ki so vse prej kot vsakdanje. Sem štejemo tudi ptičeprašnost, opraševanje in oploditev cvetov s pomočjo ptic.

Mnoge rastline so svoj cvet prilagodile njihovemu letu, najbolj znan je odnos kolibrijev in orhidej. Posebna očitna barvna znamenja kažejo pot oplojevalcu, velikokrat so to vabljivi izobeski, ki zgovorno kažejo, kje najde gost primerno postrežbo.

Takšni izobeski so velikokrat nenavadno barvani, naravnost kričeči, da jih opraševalec ne more zgrešiti. Zelo nevsakdanji reklamni izobesek ima tudi hudičevec ali kliant (Clianthus speciosus) iz Avstralije, katerega cvet spominja na rdeče naličje s črnimi usti.

Domorodci vidijo v njem hudičevo glavo ali samega hudobca z rdečim jezikom, kot ga ima pri nas parkelj. Nenavadni cvet dejansko vzbuja domišljijo, spominja torej na marsikaj, zato smo tudi izbrali za rastlino dokaj nevsakdanje ime – hudičevec. Seveda bi ga smeli imenovati, če se naslanjamo na avstralsko označbo, tudi hudobec, hudičevka, hudirjevka in podobno.

Ostanimo za enkrat pri hudičevcu, dokler pristojni ne odločijo drugače, sicer je tudi starogrško ime kliant blagoglasno in lahko pojmljivo. Prihaja iz grščine in pomeni: kleos je slava, anthos je cvet, torej je kliant v dobesednem prevodu slaven cvet. Če že ni slaven, je pa na vsak način nenavaden!

Oglejmo si rastlino na sliki malo pobliže in takoj bomo spoznali, poglejmo le liste, da je pred nami stročnica (Leguminosae), ki je sposobna, podobno kot grašica, vzpenjati se ob primerni opori. Listi so sestavljeni, neparno pernati, sivo dlakavi. Ovalni listki so v sedmerih do deseterih parih.

Sprva je rastlina zelnata, pozneje oleseni in oblikuje mnogovejnat, če nima opore na tleh, razprostrt rogovilast grm. Če ji damo oporo (žice) se dvigne s tal in raste dokaj strmo kvišku. Tudi cvet, ki se razvija v listnih pazduhah, se dvigne s svojim tenkim pecljem strmo navzgor. V posamezni pazduhi je 4 do 6 cvetov; sedijo vrh pecljev obrnjeni k svetlobi.

Posamezen cvet je 7 do 8 cm dolg, živo škrlatne barve, torej dokaj kričeč. Sredi cveta ob dnu zastavice je na krilih purpurno črna okrogla lisa, opraševalno znamenje, ki kaže, kje je shranjen nektar, ptičja pijača. Kdor hoče k nektarju, mora mimogrede odložiti za plačilo dragoceni pelod na upognjeno brazdo. Zanimivo je, da ptičeprašne rastline nimajo vonjavega cveta. To je povsem razumljivo, saj imajo ptice nenavadno slabo razvit voh, večina ga sploh nima. Imajo pa odličen vid in tudi barve razlikujejo med seboj. Zanje je kričeča rdeča barva najbolj zanimiva, zato prevladuje povsod, kjer je ptičeprašnost (ornitofilija) v ospredju.

V Avstraliji in v Novi Zelandiji, kjer so doma razni klianti, je znanih še več rastlin, ki so ornitofilne, omenjamo samo nekatere, ki so tudi vrtnarjem znane: Metrosideros lucida, Fuchsia excorticata, Dracophyllum Iongifolium, Phormium tenax in celo Sophora tomentosa, sorodnica pri nas razširjene japonske sofore.

Vse naštete rastline imajo vsaj del svojega cveta pobarvanega rdeče. V Avstraliji, kjer ni kolibrijev, so prevzeli opraševalno nalogo razni medniki (nektarinide). V naših rastlinjakih goje znano nektarinidno cvetlico strelicijo (Strelitzia reginae), ki ima zelo čuden, rajski ptici podoben cvet, zato jo imenujejo po slovensko kraljičina rajčnica ali paradižovka.

V botaničnem vrtu smo se z mojo družino zanimali, kako je z vzgojo klianta? Povedali so, da nimajo več težav, odkar ga cepijo na karagano (Caragana arborescens). Ravnajo pa takole: februarja posejejo stratificirano seme karagane (10 do 12°C), tri tedne pozneje pa kliantovo. Ko sta kličnici karagene dovolj močni, cepijo v razkol klinasto priostren kalček klianta. Cepljenje spominja na srobotovo!

Podlago in cepič povežejo z mehko volneno nitjo: na cepljenko poveznejo nato steklen zvon ali konzervni kozarec, v 10 dneh se pri temperaturi med 18° in 22°C rane zarastejo. Polagoma privajajo cepljenko na zunanji zrak, ugoden je med 12 in 14°C, in ko je zanesljive rasti, jo presadijo v večji lonček (18 do 20 cm) v ilovnato humozno prst, kakršno želi karagana.

Vsi drugi vzgojni prijemi so enaki kot pri svetlobo ljubečih lončnicah. Ker je rastlina muhasta, ponovijo cepljenje vsako leto, da ne bi kdaj po nepotrebnem zgubili tako zanimive in od obiskovalcev mnogo občudovane rastline. Ker je kliant trajen lesnat grm, jim preostajajo rastline, ki jih poklanjajo šolam in drugim ljubiteljem. Hvalevredno in poučno početje!

Najnovejši mali oglasi