Deli s prijatelji
knjiga psi

Odkar je človek udomačil psa, je bil človeku v zgodovini vedno najbolj koristen ovčarski pes, kar lahko potrdi marsikatera knjiga psi. Sčasoma so se razvijale različne pasme, ki so se prilagajale različnim vrstam in pogojem dela. Nekateri ovčarski psi stražijo čredo, drugi jo pasejo. Vsi pastirski in ovčarski psi izhajajo iz Velike Britanije. V velikih ovčerejskih deželah so te vrste med seboj križali in s skrbno selektivno vzrejo dobili pse, ki so primerni za delo v njihovih razmerah. Tako je bil vzrejen naprimer avstralski kelpie ali pa avstralski čredni pes.

Zaradi številnih tipov, ki jih zajema ena sama pasma, mnogi menijo, da so psi skupaj hibridi (križanci – knjiga psi). Marsikdo misli, da je rodovnik znak pasemskega psa. Za pastirje ta sploh ni pomemben!

Zanje je najpomembnejša sposobnost psov za delo. Zato vsak pastir pari svojo psico z najboljšim psom, ki ga najde, ne glede na rodovnik. Ta način se ohranja že skozi mnoge generacije in se kaže tudi v rezultatih, to je v delovni sposobnosti in telesni prilagojenosti psov določenemu delu in terenu.

V škotskih hribih, pokritih z resjem in leskami, so potrebni veliki in močni psi. Ti nagonsko tekajo okrog črede in jo vračajo k ovčarju. Oddaljijo se tudi več kot kilometer, da zberejo vse ovce v skupino in jih priženejo do ovčarja, kateremu se ni treba niti ganiti iz doline. Te pse imenujemo »priganjalci«. V nekaterih zahodnih predelih Škotske , kjer je zemlja razbrzdana z globokimi hudourniki in porasla s praprotjo, je nemogoče, da bi pastir videl vse ovce. Pastirji izsledijo ovce v gošči s psi, ki jih imenujejo »lovci«. To so hrupne živali, ki neprestano lajajo in tečejo pred pastirjem. Ovce pred njimi bežijo in pridejo na odprt teren. Tu pastir psa odpokliče in zbere živali v čredo s pomočjo psa priganjalca. Dokler ovc na trg niso vozili, so pogosto uporabljali pse priganjalce, da so gonili ovčje in goveje črede. Še dandanes jih najdemo na obsežnih živinorejskih območjih, kjer jih rabijo za priganjalce ovac in govedi na vagone in tovornjake. Uradno priznana vrsta, ki jo pogosto vidimo tudi na razstavah, je bearded collie. Uporabljajo ga tudi na mlečnih farmah v Škotskih nižinah, vendar je tam bolj običajen škotski ovčar (collie), ki je dobil ime po vrsti ovac s škotskih visokih planot. Zaradi izredne inteligence in uporabnosti jih imajo še vedno za čuvaje velikih čred. Iz te vrste se je razvil moderni športni tip škotskega ovčarja, ki ga dobro poznamo tudi pri nas. Prvotna vrsta je razen na Irskem skoraj izumrla. Na jugu Anglije, kjer redijo ovce v strnjenih čredah, na gojenih travnikih, uporabljamo tudi skoraj samo bobtaila. Razstavna oblika tega psa je old english sheepdog , ki je zaradi dlake bolj podoben ovci kot psu. Ti psi seveda ne delajo na farmah. Pravi delovni bobtaili nimajo toliko dlake kot ti razstavni psi in še tisto jim ob striženju ovac vsako leto skrajšujejo. Pozimi pogosto tedne in celo mesece delajo v do kolen segajočem blatu in pastirji zatrjujejo, da je to edini pes, ki zdrži v takih razmerah. V vzhodni Angliji poznajo vrsto smithfield , ki so jo vzgojili s križanjem škotskega ovčarja in bobtaila. Ti psi so po zunanjosti in načinu dela podobni bearded colliju. Welshki ovčarski pes (welsh collie, borded collie), čeprav je po zunanjosti podoben škotskemu ovčarju, se po delu z njim ne more primerjati. Te bolj uporabljajo kot »lovce« , ker se le redko naučijo zbiranja ovac v črede. V Wallesu imajo tudi corgie , ki jih uporabljajo pri govedih, ker jim po uporabnosti skoraj ne moremo najti para. Priložnostno jih uporabljajo tudi kot podganarje.

Na severu Anglije še vedno najdemo pasmo lancashire hellers. Ti psi so podobni dolgonogim corgijem in delajo na enak način.

Na zelenih gričih angleško – škotske meje imajo pse, ki so po zunanjosti podobni vsem drugim kolijem, po načinu dela pa se popolnoma razlikujejo. S svojim pogledom nekako » hipnotizirajo« ovco, tako da ta ostane popolnoma pri miru ali pa se usmeri tja, kamor hoče pes. V razdelitvi, ki jo navajam, sem upošteval predvsem način dela, ne zunanjosti psov.

Border collie

Pasma border collie velja za klasičen primer ovčarskega psa. Kljub temu, da lahko nekatere rodove teh psov sledimo 50 in več let nazaj, se po zunanjem videzu še vedno zelo razlikujejo.

To pa predvsem zato, ker je rejcem najpomembnejša sposobnost za delo. Tako se lahko v standardu seznanimo, da so po velikosti veliki, srednji ali majhni, da je dlaka dolga, srednje dolga, gladka ali resasta. Tudi za barvo ni pravila. Najpogostejša je črna dlaka, pomešana z belo, sledi pa ji tribarvna (črna, rjasta, bela), lahko so modro-sive, soboljaste ali čokoladne barve. Precej pogosti so tudi beli psi, ki pa pri pastirjih niso priljubljeni, ker ovce belega psa ne »spoštujejo« tako kot temnega in ker jagnjeta tekajo pred njim.

V severo zahodni Evropi so našli ostanke kosti iz 4.stoletja, ki bi lahko pripadale psom tipa bradati koli (bearded collie). V 9. stoletju so na Poljskem že poznali nižinskega , poljskega (po državi) ovčarja. Ko so v 16.stoletju pričeli Poljaki trgovati z drugimi deželami, med drugim tudi s Škotsko, je prišlo tudi do trgovine z ovcami. Pripovedujejo, da je trgovec za ovna in ovco zamenjal dve psici in psa te vrste. Tako so na Škotsko prišli poljski psi, ki naj bi bili predniki današnjega bearded collieja. Ker so jih takrat imeli samo pastirji, ni o razvoju pasme ohranjenih nobenih drugih zapiskov. V začetku so poznali dve vrsti teh kolijev: border vrsto s sivo in belo dlako in highland vrsto z rjavo in belo dlako, ki se je rada kodrala. Po dolgotrajnem medsebojnem križanju je nastala enotna pasma z ravno dlako, ki jo poznamo še dandanes. Večina mladičev se skoti črnih in posivijo šele ko odrastejo. Dlaka odraslega bradatega kolija ima lahko katerikoli odtenek sive barve – od srebrno sive do skoraj črne in rjave do rdeče-rjave barve.

Bradatega kolija ne trimamo, od časa do časa pa potrebuje kopel in enkrat dnevno krtačenje, vendar pa mu pri tem ne smemo izčesati preveč poddlake. Glavnik uporabljamo le redko.

Značaj teh psov je prijeten. Svojemu gospodarju so vdani in imajo radi otroke. Pri delu je videti, da imajo neizmerno veliko energije, saj se zlepa ne utrudijo. So privlačni psi z dolgim , vitkim telesom, pozorni , živahni in zaupljivi. Lobanja je ploska, uhlja sta visoko nastavljena, srednje velika, pokriva ju dolga dlaka. Gobec je dolg, z zmernim stopom. Oči morajo biti velike in svetle. Vrat je razmeroma dolg, mišičast in rahlo usločen. Sprednje noge so ravne ter krog in krog obrasle z dolgo dlako. Zadnje noge so mišičaste in dobro okotene. Šape so ovalne in imajo močne utrjene blazinice.  Rep je nastavljen nizko, in je zmerno in močno odlakan. Če je pes miren, ga nosi nizko spuščenega, v afektu pa ga visoko dvigne, vendar pa ne prek hrbtne linije.

Dlaka je dvojna: poddlaka je mehka in prilegajoča, vrhnja dlaka pa je močnejša in ravna. Na gobcu je dlaka krajša , na straneh nekoliko daljša, tako da ravno pokriva ustne, pod gobcem pa je še značilna brada, po kateri je dobila pasma ime. Psi so veliki 56 – 61 cm, psice 51-56 cm.

Pa smo naučili nekaj o pravih ovčarskih psih. Če kdo razmišlja o vzreji ovac, naj mu bo ta članek v pomoč pri izbiri ovčarskega psa. Seveda je še mnogo pasem in ovčarskih psov, ki jih zgoraj ne omenjam, jih pa navaja prenekatera knjiga psi.

Najnovejši mali oglasi