Deli s prijatelji
Jagode v lončkih
Jagode v lončkih

Mestnemu človeku, utesnjenemu v betonski svet, v katerem je želja po še tako skromnem vrtičku pogosto neuresničljiva, pomeni gojenje sobnega rastlinja in lončnic največkrat edini stik z zelenjem, z živo rastlino. Zato ni čudno, da so med številnimi novimi sortami vrtnih jagod, ki so jih vzgojili v mnogih evropskih in ameriških deželah ter ustrezajo tako posameznim ekološkim in gospodarskim razmeram kot različnemu namenu uporabe, vzgojili tudi sorte, ki jih je moč gojiti v pokončni vzgoji – v špalirju. V industrijsko razvitih deželah zahodne in severne Evrope že sadijo jagode v lončkih ali čebričkih v domovih na okenskih policah, balkonih in terasah.

Po naravi jagoda ni vzpenjalka, je plazeča se rastlina. Matična rastlina odžene pritlike, ki se na členkih zakoreninijo in se na tem mestu oblikuje nova, mlada rastlina; ta sedaj neodvisno od matične rastline razvija cvetje in oblikuje jagode. Tako se dogaja, če se jagoda razvija v okolju, ki je zanjo naravno, na gredici ali njivi. Če pa vzgajamo jagode v pokončni obliki, usmerimo pritlike v pokončno smer in jih privežemo ob navpično oporo, se na členkih sicer lahko razvije cvetje in tudi jagode, korenine pa se sploh ne oblikujejo, ker ni zemlje. Zato sta cvetenje, posebno pa rodni nastavek, povsem odvisna od življenjske moči, od prehranjenosti matične rastline. V bistvu ne gre za novo ali drugačno zvrst jagod, ker prav vse sorte, ki jih gojijo na opori, lahko vzgajajo v naravnih razmerah, to je v zemlji – vendar gre le za večjo ali manjšo prilagojenost nekaterih sort posebnim življenjskim razmeram.

Za gojenje jagod v posodah na opori uporabljajo največkrat sorte, ki trajno rodijo, ali pa vsaj take, ki rodijo dvakrat letno. Za špalirno vzgojo so se uveljavile večinoma sorte, ki sicer za tržno proizvodnjo sploh niso pomembne. Največ jih je v Nemčiji, npr. sorte Roter Diamant, Hamburg, Dominiko, Sonjana. Tudi francosko sorto Triffaut Prodige, ki dvakrat v poletju rodi, nekateri gojijo v špalirni obliki. Ta sorta je lahko zelo rodovitna, če ji odstranimo spomladansko cvetje, ker je jesenski pridelek potem zelo obilen. Za pokončno vzgojo pa ne moremo uporabiti takih sort mesečnih jagod, ki pritlik sploh ne oblikujejo, npr. Rugen selecta, ki je pri nas najbolj razširjena.

Za rodnost jagod pri pokončni vzgoji je predvsem pomembno, da jih sadimo v zares rodovitno, s humusom bogato zemljo. Zelo primerna zanje so koncentrirana organska gnojila.

Jagode sadijo spomladi marca ali aprila v lesene, lončene ali betonske čebričke ali lončke. Navadno jih posadijo v razdalji 25 do 30 cm, to je štiri rastline na dolžinski meter. Tudi pri gojenju ob opori moramo jagode posaditi v primerno globino, ne pregloboko in ne preplitvo. Koreninski vrat, srce, mora ostati tik nad površino zemlje, lasne korenine pa morajo biti v jamici lepo razporejene. V čebriček takoj ob sajenju postavimo tudi oporo. Ogrodje lahko napravimo iz lesa, trstike ali žice. Ko odženejo pritlike, jih moramo sproti razvrstiti in pritrditi ob ogrodje, oporo. Navadno vežemo samo pritlike, vitice, ki so odgnale prve, to je tiste, ki odženejo od maja do junija, druge pa porežemo. Med rastjo je treba jagode redno zalivati. V sušnih in vročih dneh je priporočljivo oroševanje. Čebričke z jagodami postavimo na sončno stran in v zavetje, vendar ne ob zid ali na mesta, kamor se sonce upira in je premočna pripeka. Razumljivo je, da se za pokončno vzgojo jagod, ki nima gospodarskega pomena, strokovnjaki ne navdušujejo. Vsekakor pa je lahko taka vzgoja prijetno razvedrilo in konjiček marsikateremu mestnemu ljubitelju rastlin in sadja, kajne?

Zakaj bomo sadili jagode pod folijo

Pomen in prednosti pokrivanja zemlje v nasadih jagod so že dolgo znane. V Angliji, kjer so jagode že dolgo čislano in močno razširjeno sadje, je jagoda prav po tem dobila svoje ime – »straw berry« (slama – jagoda). Z namenom, da bi ohranili jagode čiste in nepoškodovane ter da bi zavrli rast plevela, so v preteklosti za pokrivanje zemlje uporabljali slamo, žaganje, papir, gnoj in še druge materiale, ki so bili na voljo.

Jagode

Z izbruhom raznoterih sintetičnih materialov in vsestranske možnosti njih uporabe, v sodobnih jagodnih nasadih že nekaj let z uspehom uporabljajo bodisi črno folijo za pokrivanje zemlje ali prozorno za pridobivanje zgodnjih sadežev. Težavno delo z dovažanjem in trošenjem slame ter drugih materialov je s tem odpadlo.

Z uporabo pokrivke iz črne polietilenske folije dosežemo:

  • da je zemlja pod folijo godna,
  • izhlapevanje vode iz tal se zmanjša tudi do 30%,
  • ne prepušča svetlobe, zato preprečuje rast plevelov,
  • zboljšuje strukturo tal in povečuje mikrobiološko aktivnost in količino CO2 v tleh,
  • izpiranje hranilnih snovi iz tal je počasnejše, zlasti dušika in kalija, ki se v našem vlažnem podnebju na lahkih tleh hitro zgubljata,
  • zaradi ugodnih fizikalnih lastnosti v tleh je topnost fosfornih in kalijevih spojin večja ter jih rastlina laže sprejema,
  • plodovi so čisti in nepoškodovani,
  • korenine se močneje razrastejo, zato so grmiči močnejši in bolj rodovitni

Skratka, pokrivanje zemlje s črno polietilensko folijo da najboljše rezultate. V našem deževnem podnebju, kjer je rast plevelov bohotna, le-teh ni mogoče z okopavanjem sproti zatreti, pa tudi ročna delovna sila je predraga. Naši prvi večji nasadi na Gorenjskem so pred 45 leti, ko še niso uporabljali herbicidov in folije, propadli prav zaradi zapleveljenosti. Čeprav je folija pri nas draga, je nje uporaba še vedno gospodarna, če upoštevamo, da nadomešča okopavanje, pletev in dostikrat tudi zalivanje. Poleg vsega pa je rodnost večja, dozorevanje je za nekaj dni ranejše, okužbe plodov z gnilobo so manjše, kakovost jagod je neprimerno boljša, kar vse se v trgovini že pri ceni močno vrednoti.

Šest sort jagod za naše vrtove

Sorta jagod Gorella
Na Nizozemskem vzgojena sorta GORELLA ima razmeroma močan grm. Listi so srednje veliki, bleščeče zeleni. Plodovi so gladki ali nagubani, živo rdeče barve. Meso je sočno, sladkastega okusa, s premalo kisline in z medlo aromo. Sorta je rodovitna in odporna proti mrazu in suši. Predvsem je primerna za svežo rabo, manj pa za zamrzovanje in predelavo.
Sorta jagod Senga Sengana
Sorta jagod SENGA SENGANA je vodilna sorta v evropskih nasadih, ker se poleg po visoki in stalni rodnosti odlikuje predvsem po izvrstnem okusu in trdni konsistenci mesa. Je odlična sorta za zamrzovanje in predelavo pa tudi za svežo rabo. Jagode so srednje debele, meso je na prerezu živo rdeče. Cveti in zori srednje pozno.
Sorta jagod Humi Grande
Močan grm košate rasti ima sorta HUMI GRANDE, ki jo je vzgojil nemški žlahtnitelj Hummel. Rastlina ima velike okroglaste oblike listov, ki so travnato zelene barve. Jagode so zelo debele, stožčaste oblike, na površini rahlo nagubane. Sorta je najbolj primerna za svežo porabo. V mladih nasadih dobro rodi, pozneje slabše.
Sorta jagod Domanil
DOMANIL je belgijska sorta. Grm je močne rasti, listi so veliki, temno zeleni in nagubani. Zelo debele jagode zorijo pozno. Meso je živo rdeče obarvano, v sredini je včasih votlo, sočno in razmeroma trdno. Plodovi so izredno prijetnega, včasih kislega okusa z izrazito jagodno aromo. Ustrezajo za svežo uporabo, manj za zamrzovanje.
Sorta jagod Red Gauntlet
Sorta RED GAUNTLET je vzgojena na Škotskem. Razvije srednje močan okroglast grm, ki je pokončne rasti. Majhen cvet je skrit med listjem. Jagode so srednje debele, enakomerno obarvane po vsej površini. Meso je svetlo rožnato, mehko, plehkega kiselkastega okusa, brez posebne arome. Sorta je izredno rodovitna in odporna proti boleznim in suši. Za zamrzovanje ni uporabna.
Sorta jagod Senga Gigana
Grm močne rasti ima sorta SENGA GIGANA, ki v dobro prehranjenem nasadu, kjer je dovolj vlage, ves čas sezone razvija precej debele jagode. So enakomerno živo rdeče obarvane. Sorta je na pogled zelo privlačna, vendar ne preveč okusna in odporna za prevoz. Je občutljiva za bolezni, za zamrzovanje ni primerna.

Kje bomo sadili jagode

Jagode uspevajo skoraj povsod, razen v izrazito hladnih ali izrazito vročih podnebnih razmerah. Pridelovanje jagod dobro uspeva na rahlo valovitih legah, kjer ni spomladanskih pozeb, ker je omogočeno odtekanje hladnega zraka in tudi padavinske vode. Jagode lahko sadimo v dolinah, vendar ne v zaprtih kotlinah, kjer se hladen zrak spušča in povzroča spomladanske pozebe. Jagode ne cveto hkrati in pozeba ne poškoduje hkrati vseh cvetov, vendar so prve jagode najbolj debele in je zaradi pozebe prvih cvetov količina in kakovost pridelka občutno slabša.

Globina sajenja jagod
Globina sajenja: 1 — pregloboko, 2 — pravilno, 3 — preplitko; Korenine niso privihane

Jagode na vzhodnih, zahodnih in severnih področjih

Na južnih legah sadimo sorte z ranim dozorevanjem, sicer pa lahko sadimo jagode na vzhodnih, zahodnih in tudi severnih področjih, posebno tedaj, če jih želimo obrati pozno poleti. Velike vodne površine se počasneje ohlajajo kot se ohlaja okoliška zemlja in je zrak tam toplejši. Zaščitene lege v bližini večjih zajezenih rek ali jezer pogosto zelo ustrezajo za pridelovanje zgodnjih jagod.

Jagode najbolje uspevajo na srednje težkih peščenih – ilovnatih tleh, ki dobro zadržujejo vlago. Takšnih tal – razen v izjemno sušnih poletjih – če pokrivamo zemljo s folijo, navadno ni potrebno zalivati.

Kdaj pripravljamo nov nasad jagod za poln pridelek

1.   Pogosto si zastavljamo vprašanje: kako dolgo naj traja jagodov nasad? Nekatere sorte smo imeli tudi po pet in več let. Pri novih sortah pa to ni mogoče, ker so vzgojene za zgoden in bogat pridelek že v prvem ali drugem letu. Samo pri izredno dobri oskrbi in z močno raščeno sorto bi se splačal nasad še tretje leto.

2.   Zelo pomemben je čas sajenja jagod. Rastline se različno obnašajo, tudi če so bile hkrati sajene. To je odvisno od sorte, kraja in lege. Osnovno pravilo pa je: čim močnejše so sadike in čim bolj zgodaj jih posadimo, tem večji bo pridelek.

3.   V bolj južnih, toplejših krajih sadijo največ jeseni do septembra, po dežju. Zmerna zima omogoči ukoreninjenje in dobro rast spomladi. Rastna doba mora biti dovolj dolga, da se rastline pripravijo za prihodnje. Ta faza mora biti dovolj dolga v kratkih dnevih, da bi se razvili zarodki cvetnih brstov pred zimo ali spomladi. Jesensko sajenje je lahko neugodno, ker mnogo sadik pomrzne, če so premalo ukoreninjene ali se zemlja ni dovolj sesedla.

Jeseni posajene sadike pomladi slabše odženejo in dajo manjši pridelek v prvem letu. Če ne moremo saditi poleti, tedaj v toplejših krajih raje sadimo jeseni kot pomladi. Tu nam uspeh zelo zmanjša suša, ki se rada zgodaj pojavi.

V teh krajih je jesen dolga in mila, da se korenine lahko razrastejo, pomladi pa se grmiči bujno razvijejo. Tako da jesensko sajenje enake uspehe kot poletno sajenje v hladnejših krajih.

4.   V krajih z izredno milo zimo sadijo tudi pozimi. Sadike pa morajo pripraviti v krajih z nadmorsko višino okrog 1000 metrov. Sadike naberejo konec septembra do začetka novembra, ko je temperatura pod 7,5° C, in jih takoj pošljejo v kraje pridelovanja. Pri zimskem sajenju v toplih krajih je prednost predvsem v ranosti, pridelek pa je mnogo manjši kot pri letnem sajenju. Za zimsko sajenje imajo tudi izbrane sorte jagod.

5.   V krajih z ostro zimo, še posebno, če je malo snega, sadijo pomladi. Če bi v teh krajih sadili jeseni, bi imele sadike premalo časa, da bi premagale krizo ob presajanju do prvega mraza, ko preneha rast. V takem podnebju mraz uniči mnogo sadik, ker so korenine preslabo razvite, pridelek je zato manjši. Pri spomladanskem sajenju se povečajo stroški za vzdrževanje nasada čez pomlad in poletje, pridelek pa je prvo leto zelo majhen. Med letom se sadike dobro ukoreninijo, razvijejo grmiče in nove poganjke ter diferencirajo cvetne brstiče. Naslednje leto dajo poln pridelek.

6.   V mnogih državah so ugotovili, da dobijo največji pridelek z zgodnjim poletnim sajenjem in z enoletnim menjavanjem nasada. Mnogi poskusi so pokazali, da dajo rastline, če so posajene avgusta, prihodnje leto mnogo večji pridelek, kot če so sajene mesec dni pozneje. Ugotovili so, da čim zgodnejša je saditev in čim krepkejše so sadike, tem večji je prvi pridelek. Zato se vse bolj uveljavlja poletna saditev. Prednost je v tem, da se sadike po sajenju dobro ukoreninijo in se do zime korenine močno razrastejo. Zgodaj pomladi se take sadike bujno obrastejo in isto leto dajo velik pridelek.

Kako gojimo jagode vzpenjalke

Žlahtnjenje jagod zahteva v primerjavi z drugimi sadnimi plemeni veliko krajšo dobo, zato se asortiment jagod v proizvodnih nasadih hitro spreminja. V številnih deželah nenehno vzgajajo številne nove sorte jagod, ki so bodisi prilagojene določenim ekološkim razmeram ali pa določenemu namenu porabe, to je za svežo porabo, zamrzovanje, predelavo in lahko dozorevajo od zgodnje pomladi do pozne jeseni.

Največjo pozornost so v zadnjih letih vsekakor zbudile sorte jagod, ki jih je možno gojiti v pokončni vzgoji – špalirju. Kot sem že omenil po naravi jagoda ni vzpenjalka, je plazeča se rastlina, ki odganja pritlike – vitice. Če se jagoda razvija v naravnem okolju in pritlike ostanejo na zemlji, se pritlike na členkih zakoreninijo in se na tem mestu oblikuje nova mlada rastlina. Pri sortah, ki pa so prilagojene pokončni vzgoji, to je posebnim življenjskim razmeram, se na členkih vitic razvije cvetje in tudi jagode, korenine pa zakrnijo. Zato je količina cvetja, posebno pa pridelka, povsem odvisna od življenjske moči in od prehranjenosti matične rastline. Temu ustrezno je potrebno zemljo dobro pripraviti že pred sajenjem.

Čeprav jagode odženejo korenine razmeroma plitvo pod površjem, je treba zemljo obdelati in jo zrahljati 30 do 40 cm globoko ter jo močno pognojiti na zalogo z organskimi in rudninskimi gnojili. Tudi za jagode vzpenjalke je nasploh primeren dobro dozorel hlevski gnoj ali kompost in pa sadjarski nitrofoskal, ki je fiziološko kislo gnojilo, hkrati vsebuje zraven poglavitnih hranilnih snovi še rastlinam najbolj potrebne mikroelemente. Pred sajenjem vdelamo v zemljo na površini 10 m2 približno 40 kg gnoja in 5 kg nitrofoskala. V tako obogateno, dobro obdelano in zrahljano zemljo posadimo jagode. Sadike sadimo v jamice kot so bile posajene v zarodišču, to je do koreninskega vratu.

Sadike posadimo v razdalji 40 cm med sadikami ter meter med vrstami. Namesto ene lahko na enem mestu v kupčke (skupine) posadimo od 2 do 4 sadike. Ker so jagode vzpenjalke, je potrebno takoj pripraviti tudi oporo. K vsaki sadiki (ali skupini sadik) postavimo oporo – stebriček visok 1.5 do 1.8 m, med stebrički vzdolž vrste pa napnemo žico, bodisi pocinkano ali iz plastike, Žico napnemo na vsakih 20 do 25 cm, tako da je med stebri napetih 7 do 9 vrst žice, po kateri se bodo med rastjo prepletale vitice ter bo hkrati opora za razvijajoče se jagode.

Po sajenju je treba zemljo takoj dobro zaliti in jo vseskozi vzdrževati vlažno. Najpogosteje sadimo jagode spomladi. Kmalu odženejo vitice, ki se vzpenjajo ob opori. Če so bile sadike močne in smo jih spomladi pravočasno, dovolj zgodaj posadili, jagode zarodijo že v prvem letu. Vsako jesen vitice odmrejo, spomladi pa odženejo nove. Po treh letih se navadno rodnost grmov tako zmanjša, da je treba nasad obnoviti.

Najpomembneje je, da med rastjo in v rodnosti vzdržujemo zemljo čisto, nezapleveljeno in jo po potrebi stalno zalivamo. Če vzgajamo jagode več let na istem mestu, jih dodatno pognojimo s sadjarskim nitrofoskalom (2 – 3 kg na 10 m2). To lahko opravimo od novembra do marca. Med rastjo opazujemo razvoj listja, ker jagode zelo rada ogroža plesen.

Za gojenje jagod v špalirju sadijo navadno sorte, ki trajno rodijo, ali pa take, ki obrodijo dvakrat v letu. Največ teh sort so vzgojili v Nemčiji, kjer jih gojijo tudi po vrtovih, na balkonih in celo v lončkih, v zadnjih letih pa se uspešno širijo tudi v Avstriji. Ker te sorte za tržno proizvodnjo niso pomembne, jih naše drevesnice še ne razmnožujejo, prav gotovo pa se je z njimi oskrbel tudi pri nas že marsikateri ljubitelj.

Sorodna povezava:

Sorodna iskanja:

  • Vzgoja jagod
  • Gojenje goji jagod
  • Nasad jagod
  • Sadike jagod
  • Sorte jagod
  • Vrste jagod