Deli s prijatelji
Komondor
Komondor

Imamo velik bel predposteljnik, narejen iz najboljše volne, in na povelje se celo sam dvigne. Dragoceni predposteljnik je zadaj tak kot spredaj – torej na obeh koncih enak. Kdor ga vidi, kako se premika, si nehote misli: »Daj prikaži se že izpod kože«. Pod to volneno goro pa ni nobenega otroka, temveč pes komondor; največji in najtežji zastopnik treh madžarskih pastirskih pasem (komondor, kuvazs in puli), ki je tudi pri nas našel svoje ljubitelje.

Kar tretjino komondorja je sama dlaka. Res je čudno videti ta volneni klobčič, pri katerem ne veš kje je začetek in kje je konec. Tudi narava se kdaj pošali, vendar vedno z določenim namenom.

V hladnih in prostranih madžarskih pustah, kjer komondor še dandanes čuva črede pred divjimi zvermi, ne pozna ta pes ne staje ne strehe nad seboj. Samica povrže tudi mladiče na prostem. Tedne in tedne lahko dežuje, ne da bi kaplja prodrla komondorju do kože.

V borbi proti volkovom in medvedom ostane komondor večni zmagovalec. Kot volk tako tudi medved imata kmalu poln gobec volne. Njun ugriz seže namreč največkrat samo v volneno maso; odmirajoča dlaka se spoji, ne da bi izpadla, z novo rastočo v debel volnen oklep.

Odvečne dlake ne striže brivec, pač pa jo pes pušča na grmovju, ki mu je na njegovih nočnih pohodih naravni glavnik.

Komondor opravlja službo nočnega čuvaja, ki čuva čredo pred napadi divjih zveri in neznanci.

Prednike tega dolgodlakega ovčarskega psa je prvi opisal kot čuvaje govejih čred Amos Comenikus (1673), ime komondor pa je zabeleženo že leta 1544, od leta 1778 pa ga opisujejo kot čopasto odlakanega branilca pred volkovi.

Glede izvora imena, kinologi niso enotni ker obstojajo različne razlage (francoska comondeur, italijanska comendatore itd.). Iz prve rodovne knjige komondorjev (1930) se vidi, da predniki niso bili vsi bele barve; od 204 vpisanih je bilo belih samo 130. Pasma je mednarodno priznana od leta 1954, standard pa je bil dopolnjen leta 1966.

Standard komondorja

Komondor je zelo veličastna pojava, čokat, drzen, dobro grajen ter privlačne zunanjosti. Visok je, močan, mišičast ter močnih kosti; na prvi pogled se že zdi človeku, da je bolje, če se mu umakne, toda njegov inteligenten pogled ublaži ta vtis.

Odrasel komondor je resen ter pogumen kot tudi nadvse privržen gospodarju. Kot mladič je razigran, vesel, svojemu gospodarju zvesto vdan.

Ponoči in podnevi napade vsakega tujca, ki se mu približa, pomiri ga lahko šele gospodar z dobrohotnim prigovarjanjem. Zaradi vseh teh lastnosti je pomočnik pastirja, poleg tega pa tudi črede kajti le te preživijo večji del leta na prostem. Zaradi goste dlake z lahkoto prenaša velike temperaturne spremembe.

Glava je z dolgo dlako popolnoma zakrita, obris lobanje je le rahlo nakazan. Zdi se, kot da je glava v primerjavi z razmeroma dolgim gobcem kratka. Glava kot taka ni velika, le cunjasta dlaka napravi takšen vtis. Čelni stop je malenkosten, čeprav vpadljivo izražen, gobec je nekoliko krajši od lobanjskega dela glave, ni koničast, temveč le nekoliko prisekan, vendar ne zbit skupaj.

Nos je raven in se izteka približno v isti višini in smeri kot čelo. Čobe so črne, močno prilegajoče, tako da je zobovje popolnoma zakrito. Odprtina gobca je v večini primerov pokrita z dolgo dlako.

Zobovje je močno, pravilno, popolno in škarjastega ugriza.

Oči, ki izražajo zvestobo in privrženost komondorja gospodarju, so srednje velike, mandljeve oblike in ne pregloboko ležeče ter z vseh strani prekrite z dlako. Barve so temno rjave, svetle in marmorne so nezaželene. Obrvi so črne.

Ker je glava zaradi močne odlakanosti videti zelo visoka, sta uhlja srednje velika, v obliki črke V, razmeroma nizko nastavljena in lepo nošena ob strani. Uhljev pes ne premika, ne v stanju pozornosti niti pri napadu.

Ker je vrat pokrit z dolgo dlako je na videz kratek, v renici srednje dolg in močan, vodoravno nošen in brez podbradka. Pri široki stoji omejujeta stebričasti ravni prednji nogi prsni koš. Nogi sta popolnoma ravni, mišičasti ter močno odlakani. Nadlahtnica se dobro prilega trupu. Kosti nog so močne in velike. Šape so velike, sklenjene, zadaj posebno močne in pokrite z dolgo glako; imajo trd, močan elastičen podplat, kremplji so črni, tudi temno sivi.

Za trup je značilen, obsežen in globok prsni koš z lahno upognjenimi rebri. Prsi so močne in široke. Viher neopazno preide v vrat, hrbet je raven, primerno dolg in širok; trup je lahko nadraščen, vendar ne preveč.

Rep mora v loku viseč segati do skočnega sklepa, biti mora dobro odlakan, tako da sega dlaka, ko pes miruje do tal. V pripravljenosti ga pes dvigne do hrbtne linije – repa ne kupiramo (skrajšujemo). Zadnje noge so močne, mišičaste, pokrite z gosto in spojeno cunjasto dlako, ne smejo biti potegnjene pod trup – niti štrleti preveč nazaj; stegna so mišičasta.

Skočni sklepi so močni, stoja široka, zadnje šape so nekoliko daljše od prednjih.

Koža je sivkasto rdeče barve. Nos, robovi vek, šape in spodnje strani so črne ali sive barve, nebo in dlesni pa so temno pigmentirani.

Komondor je prekrit z dolgo cunjasto dlako, ki je lahko vrvnata ali klobučevinasta. Dlaka je gosta in na različnih delih telesa različno dolga; najdaljša je na križu in stegnih (20 do 27 cm); na hrbtu je srednje dolžine, prav tako tudi ob straneh prsnega koša in po lopaticah (15—22 cm). Še manj jo je na očesnih vekah, glavi, na ušesih in vratu ter na koncu nog (9—11 cm). Po kotitvi, zaradi bolezni ali preslabe hrane izgubi komondor del svoje dlake, v redkih primerih vso dlako razen tiste na križu.

Pes brez dlake seveda ni ravno najlepši, na srečo pa je to le prehoden pojav (pes ni za razstavo). Dlaka je vedno bele barve. Popolnoma odlakan je pes šele po tretjem letu starosti.

Zaželeno je, da je komondor čim večji. Povprečna višina samcev je 80 cm, in samic 70 centimetrov.

Minimalna višina grebena je pri samcih 65 cm, pri samicah 55 cm. Dolžina gobca je 42 % dolžine glave, dolžina ušes 60 odstotkov dolžine glave. Samec tehta od 50 do 60 kg, samica od 40 do 50 kg. Gibanje telesa je lagodno in odmerjeno, koraki so dolgi in izdatni. Podnevi pes rad poležava, a vedno tako, da lahko nadzira svoj teritorij; ponoči se neprestano giblje.

Napake

Glede na tip ima ta vrsta malo napak. Te so predvsem prenizki psi, mehke šape, »kravja stoja«, pomanjkanje pigmenta, pomanjkljivo zobovje (posebno ugriz). Izločilne napake so kratka dlaka kjerkoli na telesu, koža rožnate barve, dvignjena lahka ušesa, prekratek rep, drugačna barva, slaba omišičenost telesa.

Ali naj psa kaznujemo

Angleži, ki se najdalj časa ukvarjajo z zrejo psov, imajo trpinčenje in tepež psov za skrajno surovost. Kitajci in Malajci tudi nikoli ne tepejo psov. Evropski vzgojitelji dopuščajo le rahel udarec, samo toliko, da opozorijo psa na napako, ki jo je napravil.

Drugače pa mora zadoščati bolj ali manj ostra beseda. Vsak pes ne prenese vsake dresure. Upoštevati moramo tudi njegove prirojene posebnosti. Navadimo ga predvsem na poslušnost in čistočo, sicer pa mu pustimo njegove posebnosti, ker si bomo v nasprotnem primeru vzgojili le plahega »sužnja«, ne pa zvestega prijatelja.

Psu lahko privzgojimo določene spretnosti le, dokler je še relativno mlad. Odraslega psa je skoraj nemogoče odvaditi že privzgojenih navad, zato ga je tudi nesmiselno kaznovati. Včasih ga skušamo prevzgojiti z drugačnimi metodami ( z večkratnim potrpežljivim ponavljanjem ).

S tepežem pasji značaj tako pokvarimo, da postane hinavec in bojazljivec, predvsem pa postane popadljiv.