Deli s prijatelji
Cryptomeria japonica
Cryptomeria japonica

Marsikdo je presenečen obstal pred lepim iglavcem, ki je precej pogost na javnih in zasebnih zelenicah na Goriškem, v drugih območjih Slovenije pa je skorajda neznan. Nežno zelene, mehke in voljne iglice ima, gosto je obraščen, lepe piramidalne rasti z bolj ali manj topim vrhom, skozi gosto zeleno maso pa le tu in tam kaže zanimivo rdečkasto lubje. To je kriptomerija, ki je doma na daljnem vzhodu, kjer ji v naravnem rastišču ne manjka ne zračne ne talne vlage, pa tudi mraz ji ne nagaja.

Kriptomerija - Cryptomeria japonica
Kriptomerija – Cryptomeria japonica

Na Goriškem srečamo več predstavnikov te zanimive vrste. Najbolj razširjena je Cryptomeria japonica ‘Elegans Viridis’. Je zmeraj zelena (vse namreč niso, kot bomo ugotovili pozneje), izredno gosto obraščena, srednje hitre rasti in sčasoma lahko postane dokaj veliko drevo, vendar le na ugodnih rastiščih. Kot soliterno drevo ima pravilno obliko, če je pa preveč izpostavljena vetru, postane krivenčasta in pritlikava, kakršno pogosto srečamo na Vipavskem. Zaradi mraza redkokdaj docela odmre, lepo drevo pa v premrzlih legah vsekakor ni. V tem primeru ostane namreč le majhen grmiček, ki se mu od mraza poškodovane vejice komaj sproti obnavljajo. Celo v zagrebškem botaničnem vrtu uspeva na planem primerek te zvrsti, vendar je tako zanikrn, da je zanimiv samo kot dokaz odpornosti rastline, nima pa nikakršne okrasne vrednosti.

Veliko usodnejše od nizke temperature pa je za kriptomerijo pomanjkanje vlage in to je verjetno glavni vzrok, da ni ta rastlina bolj razširjena na obalnem območju. V sušnih krajih ne zadošča še tako temeljito zalivanje, ker je enako pomembna tudi zračna vlaga. Pri drevesu s tako obilno zeleno maso in z nežno povrhnjico je to popolnoma razumljivo. Seveda kriptomerija še težje prenaša, če je suha tudi zemlja, in zato je najbolj nevarna avgustovska, še posebej pa septembrska suša. Pomladna nevarnost zaradi suše ni tolikšna, saj vsebuje zemlja še zmeraj obilo zimske vlage, ki čez poletje počasi kopni. Znani so primeri, ko so se zaradi suše v drugi polovici poletja na bolj odcednih legah Goriške posušila tudi več kot 3 m visoka, to je prek 10 let stara drevesa.

Kriptomerija in sonce

Kriptomerija ljubi sonce. V senci ali v gostem sestoju dobi nepravilno obliko, ker raste v smeri svetlobe, zasenčene veje pa sproti odmirajo. Če je senca premočna, postane drevo pretegnjeno in takrat ni vedno lepo.

Skoraj enako pogosta je zvrst Cryptomeria japonica ‘Elegans’. Zelo je podobna prejšnji, tako da ju poleti težko razlikujemo. Je le za spoznanje temnejše zelena. Najpomembnejša značilnost te zvrsti je, da jeseni iglice porjavijo in obdržijo to barvo vse do pomladi. Vendar drevo takrat ni videti posušeno, čemur je vzrok poseben sveže rdečkast odtenek iglic.

Ta zvrst raste nekoliko počasneje od prejšnje, vendar se sčasoma razvije v veliko drevo. Prav lepe primerke lahko občudujemo v znanem parku na Rafutu, ne toliko visok, vendar izredno košat primerek pa raste v Rožni dolini v Novi Gorici. Cryptomeria japonica ‘Elegans’ ima enake zahteve glede vlage in lege kot prejšnja zvrst. Obe izredno dobro prenašata še tako močno obrezovanje. Če se nam sadika posuši, zelena pa ostane le na eni sami vejici, lahko brez skrbi odstranimo vse odmrle dele in drevesce se bo znova obraslo. To lastnost radi izkoristijo cvetličarji, ki uporabljajo mehke, dekorativne vejice pri izdelavi vencev.

Ko drevescu odstranimo le spodnje veje, se kriptomerija pri tleh ne obraste več, tako da včasih prav najbolj košati osamelci kažejo žalostno podobo, ki je žal še zmeraj prepogosta v naših nasadih iglavcev. Z izgovorom, da bo košnja okrog drevesa lažja, vzdrževalci ali lastniki »strokovno« ogolijo pritlehni del drevesa, ne da bi se zavedali, kako s tem bistveno prizadenejo vrednost drevesa. Na prostor, kjer nas motijo pritlehne veje, sodijo le nekateri listavci ali izjemoma bor, ne pa iglavci piramidalnih oblik.

Najmanj razširjena in hkrati najmanj občutljiva je navadna oziroma prava japonska kriptomerija (Cryptomeria japonica), ki je izhodiščna vrsta za prej opisani zvrsti. Najdemo jo tudi v bolj mrzlih območjih, celo gorenjski zimi se dokaj uspešno upira, le da v tako ekstremnih rastnih razmerah rada v zimskem času porjavi. Ima bolj toge iglice, ki že spominjajo na brinje in so rahlo rumenkasto zeleno obarvane. Odraslo drevo rado semeni, plodovi so sivo rjavi, okrogli in spominjajo na plodove prave ciprese, le da so manjši. Izjemoma se kriptomerija razraste v lepo pravilno piramidalno drevo, ki ima za razliko od drugih zvrsti izrazito koničast vrh in je precej manj obraščena, tako da je notranjost krone svetla. Če bomo imeli lepo razraščeno navadno kriptomerijo, lahko ugotovimo že ob saditvi. Sadika mora biti enakomerno gosto obraščena s pravilno razporejenimi vejami, sicer pozneje nastopijo praznine med etažami in tako drevo ni vedno najbolj privlačno. Ravno to je tudi vzrok, zakaj je kljub manjši občutljivosti navadna kriptomerija dosti manj priljubljena od njenih zvrsti. Navadno kriptomerijo običajno razmnožujemo s semenom, veliko laže pa (podobno kakor njene zvrsti) s potaknjenci. Seveda to niso vrbe, ki bi se ukoreninile kar na planem. Ukoreninjenje mora potekati v rastlinjakih. Kriptomerije imajo pomembno vlogo pri ozelenjevanju Goriške, bodisi kot soliteri, bodisi kot skupinska drevesa. S svojim nežnim videzom zmanjšujejo vtis aridnosti (sušnosti), ki ga daje območje, katerega poudarjajo številni drugi iglavci, predvsem bori, cedre in ciprese. Posebno vlogo bodo imele pri ozelenjevanju industrijskega središča na Šempeterskem polju, ki je odtegnilo najboljšo zemljo kmetijstvu. Ravno v tem območju z vrtno zemljo, ugodno talno in zračno vlažnostjo ter omejenim vplivom burje ima kriptomerija optimalne pogoje za razvoj, ne nazadnje tudi zato, ker relativno dobro prenaša onesnaženo ozračje, ki počasi, vendar zanesljivo postaja problem tudi v tem nekdanjem središču pridelovanja vrtnin na Slovenskem.

Sorodne povezave: