Deli s prijatelji
Tako perujski Indijanci stiskajo vodo iz krompirja, da dobijo chuno
Tako perujski Indijanci stiskajo vodo iz krompirja, da dobijo chuno

Krompir je tečna, prijetna in prebavljiva hrana, poleg tega pa uspeva v vsaki zemlji in podnebju, ko se mu le prilagodi. Prilagodi pa se zelo hitro in glede tega ni izbirčen. Krompir daje več hranilnih snovi, kot recimo žito, koruza ali riž, in sicer pri hitrejši vegetacijski dobi, na manjši površini ter celo v slabših podnebnih razmerah. Hranilna stopnja beljakovin je precej visoka, vsebuje pa tudi precej vitamina C.

Krompir
Krompir

Danes pridelujejo krompir v 130 (od 167) neodvisnih državah. Pot, ki je pripeljala krompir v vse te dežele, je bila precej dolga in zavita.

Krompir med prvimi Evropejci

Med prvimi Evropejci, ki so videli to neopazno rastlino (Indijanci so jo imenovali papa), so bili konkvistador Francisco Pizarro in njegovi nasilni osvajalci. Ko so leta 1530 pustošili po Peruju, se sploh niso zavedali zaklada, ki je bil zakopan pod njihovimi nogami. Stopali so po rastlini papa, hkrati pa mrzlično iskali inkovsko zlato.

Čez petdeset let se je krompir začel širiti po Evropi, ki jo je osvajal dolga štiri stoletja. Inkovsko kraljestvo je izginilo, španska slava je le spomin, krompir pa še zmeraj kraljuje. Če pogledamo, koliko je človeštvo že dobilo s to vsestransko rastlino, potem se vse perujsko zlato zazdi popolnoma brez vrednosti.

Iz Španije in Italije, kjer so krompir menda jedli le mornarji, so ga prinesli v Nemčijo, leta 1596 v avstrijske pokrajine, sredi 18. stoletja pa so ga s Češke in Moravske prinesli k nam. Seveda pa so menili, da je krompir le okrasna rastlina in ga ni nihče užival, razen mornarjev. Leta 1603 je angleški trgovec in cerkvenik Richard Gardiner izdal vrtnarsko knjigo, ki ji je priložil katalog semen. Čeprav je knjigo namenil izključno zelenjadarstvu, pa ni omenil krompirja. Šele leta 1664 je John Foster v knjigi, ki ima naslov dolg osem vrstic in govori izključno o krompirju, to rastlino predstavil ne le kot posebnost iz novega sveta, ampak kot hranilno rastlino, ki naj bi spadala v vsak vrt.

Chuno krompir
Chuno krompir

Veljaki, kot so James Cook, sir Francis Drake, Katarina Velika itd., so dajali dobre zglede in uveljavili marsikateri zakon, da bi krompir le prišel v kmečke vrtove in na mize. Pri nas so ga začeli več gojiti šele v letih po 1745, in sicer zato, ker je primanjkovalo hrane; Marija Terezija je izdala ukaz o obveznem sajenju krompirja.

Kranjska komora in reprezentanca je v soglasju s kmetijsko družbo odsvetovala, da bi se na Kranjskem zaradi kuhanja žganja pospeševalo sajenje krompirja. Dunajska vlada je tako naziranje sicer zavirala.

V Franciji pa so si pomagali z zvijačo. Ko je bil Antoine Auguste Parmentier zaprt v Hannovru, je menda preživel samo zato, ker je jedel krompir. Ko se je vrnil v Francijo, so bili ljudje kljub lakoti, ki je vladala v deželi in kljub novici, da je njihov rojak preživel s pomočjo krompirja, do te hranilne rastline še zmeraj nezaupljivi. Kralj Ludvik XVI. je blizu Pariza Parmentieru podaril polje – Les Sablons (sipine) – kjer je gojil krompir. Ker je kmečko miselnost dobro poznal (prepovedano je pač najboljše), je prosil kralja, da podnevi postavi okrog polja kraljevo stražo, ponoči pa jo razpusti. Zvijača je bila uspešna in kmalu je po državi zacvetel krompir. Parmentier je kralja obdaroval s šopkom krompirjevega cvetja, kraljica Antoinetta pa je krompirjev cvet nosila zataknjen za klobukom.

Zakaj so se ljudje tako bali krompirja

V rod razhudnikov (kamor uvrščamo krompir) spada veliko rastlin, ki imajo halucinogene in narkotične učinke (npr. nadlišček). Te rastline vsebujejo alkaloida, kot sta atropin in skopolamin, skratka najpotrebnejše snovi za pripravo mazila. Ljudje so gledali nanj celo kot na šibo božjo. Pripisovali so mu, da povzroča bolezni, kot so »jetika, gobavost in rahitičnost«. V 19. stol. je pesnik lord Byron napisal »žalostni rezultati strasti in krompirja« in pri tem namigoval, da je ta rastlina afrodiziak. Škoti dolgo časa niso jedli krompirja, ker ga biblija ne omenja. Edina izjema so bili mornarji, ki so ga jemali s seboj na dolga potovanja, in sicer iz dveh razlogov: ker krompir vsebuje veliko vitamina C, se je s hrano, pripravljeno z njim (očitno so ga kuhali manj časa kot danes), med posadko precej zmanjšal skorbut, poleg tega pa so kapitani, tako pripovedujejo, imeli spravljeno vrečo krompirja, da bi ga ob brodolomu posadili na pustem otoku in tako preživeli, če jih ne bi hitro našli.

Še nekaj je oviralo krompirjevo pot po Evropi. Leta 1835 ga je napadel krompirjev palež (pojavil se je najprej v Belgiji) in v desetih letih se je zaradi te bolezni skoraj popolnoma umaknil s pridelovalnih površin.

Kako pa je v Peruju, domovini krompirja

Pred 6000 leti so nomadski Indijanci zbirali divji krompir po andskem višavju, tudi v krajih, ki ležijo na 4000 m nadmorske višine. Tisočletja so razvijali kulturo gojenja krompirja in le-ta je bil v inkovski civilizaciji ves čas zelo pomemben. Indijanci so krompir celo častili, kar je dobro vidno na njihovih lončenih izdelkih, kjer se linija človeka prepleta z linijo krompirjevega gomolja.

Indijanski kmetje pridelujejo 3000 do 5000 varietet krompirja. Samo en kmet, ki ima 240 arov zemlje, goji približno 45 varietet te rastline, v ZDA pa na 80 % 60.000.000 milijona arov površine raste samo 6 varietet te rastline. Indijanci so se s tem zavarovali pred naravnimi katastrofami. Ko je suša, zmrzal, toča, kadar se pojavijo krompirjeve bolezni, jim tako ostane vsaj polovica pridelka. Večina od teh zvrsti ima tudi ime, ki pa je ponavadi obarvano precej humoristično. Tako imenujejo neki krompir, ki je precej dolg in ozek, mishipasingan, kar pomeni mačji nos, drugega, ki ga je treba dolgo kuhati, pa lumchipamundana – nevestine solze. Že tisočletja perujski Indijanci pripravljajo krompir na poseben način z dehidracijo. Tako pripravljen se v skladišču ohrani tudi tri do štiri leta. Ta dehidrirani pripravek imenujejo chuno, sam proces pa temelji na enakih osnovah kot proces dehidracije krompirja, ki ga danes uporabljajo za pridobivanje krompirjevih kosmičev (izmenično zmrzujejo in sušijo, da se zmanjša količina vlage v gomolju). Indijanci iztisnejo iz gomoljev 80 % vode tako, da jih tlačijo z nogami, ostalo vodo pa pomagajo izločiti hladne noči in vroči dnevi. Nekdaj so dajali chuno kot popotnico umrlim za pozemsko življenje. Kako pomemben je bil krompir v njihovem življenju, pričajo tudi njihove molitve, v katerih se stvarniku sveta prav posebno zahvaljujejo, da jim je ustvaril krompir in jim tako ni treba trpeti lakote.

Tako perujski Indijanci stiskajo vodo iz krompirja, da dobijo chuno
Tako perujski Indijanci stiskajo vodo iz krompirja, da dobijo chuno

Tudi pri nas so poznali več zanimivih in koristnih načinov shranjevanja krompirjevih gomoljev. Tako so, recimo, nagnitim gomoljem, da niso popolnoma propadli, odrezali pokvarjene dele in jih dobro umili. Preden so jih vložili v sezidane jame, visoke do 70 cm, so jih še poparili. Jamo so pokrili in dobro zamazali z ilovico, tako kot se zapre sod s slivami za žganjekuho. Tako so konzervirali tudi zmrznjen krompir, ki je sicer neužiten. Jame so bile popolnoma neprepustne, krompir so dobro stlačili, tako da med plasti ni prihajal zrak, ker bi sicer krompir gnil naprej. Živino so krmili s krompirjevimi olupki in krompirjevko, to je z zelenimi nadzemnimi deli rastline. Krompirjevko so prej silirali, da je postala odlična in neškodljiva hrana za živino. Velik del krompirjevega pridelka pa so porabili za izdelovanje žganja; tako je bilo leta 1840 samo na Spodnjem Štajerskem 66 večjih žganjarn, ki so kuhale žganje iz krompirja.

Botanične lastnosti krompirja

Krompir, podzemnica ali korun spada v družino razhudnikov. Spomladi sadimo srednje debele gomolje, lahko pa tudi samo dele gomoljev, pri čemer moramo paziti, da ima vsak kos vsaj eno oko. Očesa na krompirjevih gomoljih imenujemo brstiči ali kaliči, ki pa se pozneje podaljšajo v pokončna nadzemna stebla. Primerjalni listi so lihopernati in razrezani na neenake jajčaste dele, in sicer tako, da se manjši deli menjavajo z večjimi. Vsi pa so nekoliko dlakavi. Na koncu stebel se razvijejo ponavadi bledo beli ali bledo vijoličasti cvetovi v pakubulah. Posamezni cvet ima peterozobo zrastlolisto čašo in enak venec s kratko cevjo. Ob njej so prirastu kratkonitasti prašniki, ki oblikujejo z velikimi prašnicami, ne da bi bile zrasle, okrog nitastega vratu stožčasto cev. Iz nadrasle plodnice se razvije strupena, češnji podobna zelena jagoda, ki zapira v dveh predalih veliko semen. Iz vsajenega semena se razvije nova rastlina, ki poganja v spodnjem delu stebla dolge, podzemne izrastke, pritlike. Te se na koncih odebele v gomolje. Luskolisti, ki pokrivajo mladike in tudi njihove odebeline, gomolje, se na le teh kmalu posuše. Ostanejo le majhni brstiči, očesca, ki so se razvili v pazdušnih globelicah luskolistov.

Rastlina se torej razširja na dva načina: s semeni in gomolji. Ker je pridobivanje s semeni dolgotrajno, prvoletna in drugoletna rastlina še ne oblikujeta tako močnih gomoljev, ponavadi razmnožujemo krompir le z gomolji, ki jih vsako jesen in spomladi na novo vsadimo.

Napisal sem le nekaj drobnih zanimivosti o krompirju. Sicer pa že samo vzdevek »krompirjevec« za človeka, ki ima v življenju srečo, o tej rastlini marsikaj pove.

Sorodni povezavi: