Deli s prijatelji
Langejev kukmak
Langejev kukmak

Pri razlikovanju kukmakov od mušnic pravi gobarji niso v dvomih. Bistvena razlika med rodovoma je v barvi listov ter v tem, ali glive imajo lupino ali ne. Mušnice imajo liste bele barve, ki se ne spreminja, le blagva ima rumene. Kukmaki dobivajo v razvoju liste rožnate, zreli čokoladno rjave barve, stari kar črne. Mušnice imajo na dnišču lupino kot ostanek celotnega ovoja. Tega kukmaki na dnišču nimajo. Pač pa imata oba rodova zastiralo na gornji tretjini beta. Skratka, po belih listih, zastiralu in lupini na dnišču prepoznamo mušnico, po barvastih listih, zastiralu in dnišču brez lupine pa kukmak.

Oranžna latvica - kukmaki
Oranžna latvica

Gobarji pri razlikovanju kukmakov upoštevajo tudi rastišče: v gozdu in zunaj. Zlasti si pomagajo z nekaterimi njihovimi lastnostmi. Ena od teh je sprememba barve na podrgnini ali na prerezu mesa. Pri tem nastane reakcija s kisikom in eni porumenijo zaradi agaritina (skupina rumenečih, flavescentes), drugi pordijo zaradi ortokinona (skupina rdečečih, rubescentes). Mnogi kukmaki imajo prijeten vonj po janežu, drugi po grenkih mandljih. Nekateri so neprijetnega vonja: po karbolu karbolni kukmak (Agáricus xanthodérma) in njegovi različki, smrdljivi kukmak (A. impúdicus) po smrdljivem dežničku (Lepióta cristáta) in po jodu jodov kukmak (A. iodósmus). Le redki nimajo vonja, npr. travniški kukmak (A. campéstris) in gojitveni kukmak (A. bisporus). Vsi kukmaki z neprijetnim vonjem so strupeni in povzročajo t.i. gastrointestinalni sindrom (bljuvanje, driske z bolečinami). Vonj kukmakov je za nabiralce pomemben. Po janežu ali grenkih mandljih dišeči kukmaki so užitni ne glede na spremembo barve podrgnine ali na rezu. Prijeten vonj po janežu ali grenkih mandljih je pomemben pri rumeneči skupini, kajti vsi strupeni kukmaki so iz te skupine. V rdečeči skupini vse vrste so užitne, je nekaj takih, ki imajo ugoden, vendar neizrazit vonj. Med temi so trije večji s klobuki rjave barve. Vsi trije rastejo v gozdu.

Langejev kukmak (A. langei) sodi med večje. Klobuk je temnejše rjave barve, osrednje je gladko, širše obrobje pa je značilno vlaknato luskato in vlakenca so žarkasto usmerjena. Med navideznimi luskami so ozki svetli pasovi, kjer preseva svetlejša podlaga klobuka. Sam rob nima bele rese, ki je značilna za resastega kukmaka (A. vaporarius). Bet Langejevega kukmaka je skoraj pravilno valjast, le proti dnišču je neznatno krepkejši. Podoben rdečeči kukmak (A. haemorrhoidarius) ima izrazito čebulasto odebeljeno dnišče. Podrgnina na Langejevem hitro pordeči in barva ostaja, pri rdečečem kukmaku kmalu obledi. Prvi raste le v iglastih gozdovih (smreka, bor, pinija na apnencu), rdečeči je doma v listnatih gozdovih, zlasti v hrastovini. Meso obeh ima ugoden, neizrazit vonj. Langejev se pojavlja že poleti in v jeseni, rdečeči šele jeseni. Oba sta užitna. Gozdni kukmak (A. silvaticus) je prejšnjima podoben, vitkejši in nekoliko manjši. Na temenu nima lusk, podoben je Langejevemu, bet je valjast, vitek in v dnišču čebulasto odebeljen, podoben rdečečemu. Večina drugih kukmakov rjave barve je manjše rasti. Neugoden vonj mesa nas obvaruje pred nevšečnostmi. Nevarne so zamenjave kukmakov z mušnicami, kot so zelena mušnica, koničasta in pomladanska. Slednji dve sta bele barve, vendar redki. Kljub temu imata žrtve pod rušo.

Na izletih v naravo marsikdo občuduje barvno pestrost »cvetic« iz vrste gliv. Kadar je katera uporabna kot dodatek jedem, je veselje še večje. Zgradbo glave mavraha lahko primerjamo kot sestavljenko združenih skledic (Peziza), latvic (Aleuria), čašic (Sarcoscypha). Skledice, latvice, čašice so imena za ustrezno obliko zaprtotrosnic, ko smo uporabili tradicionalna imena iz naše etnografije za posodoslovje. Primerno je, da takšna imena ohranimo v bogastvu domače besede. Od poletja pa tja v jesen prej ali slej opazimo v gozdu ali zunaj živo oranžno rdečo ali oranžno rumeno latvasto glivo, oranžno latvico (Aleuria aurantia). Oblikovno je podobna skledasti posodici premera 2 – 10 cm.

Znotraj je kričeče oranžno rdeča ali rumena, gladka, zunaj svetlejša in drobno mekinasta. Nima beta, bolje povedano – peclja. Tako raste neposredno iz tal v gozdu, na traviščih med raznimi zelmi. Meso je tenko in drobljivo. Pojavlja se v večjih, raztresenih skupinah, pogosto v gručah od avgusta do oktobra. Po neurju sem jo našel v veliki raztreseni skupini na spranem kolovozu v gozdu, med kamenjem in gruščem spodnjega ustroja poti. Ker je užitna surova, jo uporabljajo za oblaganje narezkov. Cenijo jo zdrobljeno, pomešano s sladkorjem in likerjem kot gobjo specialiteto.

Najnovejši mali oglasi:

Objavi oglas