Deli s prijatelji
Dišavnice

Med toliko različnimi vrstami rastlin je kar težko izbrati tiste, ki bodo dobro uspevale v našem vrtu. Če ste začetniki v vrtnarjenju, se boste gotovo odločali za rastline, ki jih je enostavneje gojiti; takšne so tudi dišavnice in začimbe, ki jih lahko uporabimo v najrazličnejše namene – za čaje, želeje, zelenjavne namaze, za pripravo raznih potpurijev in narezkov.

Na tistih območjih, kjer temperatura redko pade pod 0°C, lahko vrtičkarji gojijo mnoge grmičaste mediteranske rastline kot so rožmarin, lavendel, majaron. Te bodo vsako leto bolje uspevale, če jih posadimo zunaj.

Ni posebnega pravila, kje naj bi te rastline rasle. Nekatere uspevajo na gredicah med drugo zelenjavo; lepo jih uredimo v vrste in jih označimo. Lahko jih posadimo tudi v nasad prekrivnih rastlin, ob obrobne kamne ali kot spremljevalke drugih okrasnih rastlin. Največkrat pa jih gojimo v kotičkih ali na obronkih vrta. Poznamo še en način gojenja dišavnic – te koristne rastline uspevajo tudi v lončkih znotraj ali zunaj hiše. Najbolje je, da tiste vrste dišavnic, ki zahtevajo različno količino vode, gojimo v posebnih kotičkih gredic (npr. meto ali materino dušico). Nekatere vrste ne potrebujejo toliko sončne svetlobe, zato jih lahko posadimo blizu višje rastočih rastlin, ki preprečujejo, da bi direktna sončna svetloba dosegla dišavnice, ali pa napravimo takšno gredico, kjer bodo posamezne vrste dobivale sončno svetlobo manj ur kot ostale.

Nekaterih izmed teh rastlin, ki se močneje razraščajo (npr. meliso, meto, dišečo perlo), ne smemo gojiti tam, kjer bi izpodrivale druge rastline. Treba jih je torej posaditi na posebne grede.

Večino enoletnic in trajnic vzgojimo iz semen v pozni pomladi. Če hočemo saditi le nekaj rastlin, je bolj enostavno, da jih kupimo v trgovini. Že majhen nasad enoletnic bo dal dovolj semen, da bomo naslednje leto dobili večje število rastlin.

Če se odločimo posejati semena počasi kalečih trajnic na mestu, kjer jim bodo spomladi sledila semena enoletnic, moramo paziti, da bomo previdno prekopali vrt, da ne ranimo kalečih trajnic. Druga možnost pa je, da posejemo semena trajnic kjerkoli v vrtu in spomladi presadimo sadike v novo pripravljeno gredo, kamor lahko posejemo tudi semena enoletnic.

Nekaj dišavnic in začimbnic, katerih liste po­gosto uporabljamo so npr. bazilika, prava krebuljica, drobnjak, janež, česen, melisa, ori­gano (dobra misel), majaron, meta, peteršilj, kadulja, šetraj, materina dušica itd. Tudi semena janeža, kumine in ko­riandra so zelo iskana v kulinariki.

JANEŽ

(Pimpinella anisum L.)

Je enoletna rastlina z močnim, do 50 cm visokim, nekoliko vejnatim steblom, ki ima na spodnjem delu okrogle, srčaste, kot napiljene liste. Srednji listi so pernati, zgornji pa suličasti in trodelni. Vrh stebla so veliki kobuli belih, drobnih cvetov, iz katerih dozorijo kosmati in jajčasti plodovi.

Janež sejemo v rahlo zemljo, ki mora biti dobro pognojena. Seveda pa ne sme manjkati tudi kalijevih gnojil; mora jih biti celo največ, da janež da obilo plodov. Značilno za janeževo seme je, da težko kali. Zato ga namakamo 10 do 12 ur v mlačni vodi.

Pozneje, ko janež odžene, moramo pregosto rastoče rastlinice nekoliko razredčiti, da se lahko enakomerno razvijejo. Janež je občutljiv na vremenske spremembe, zlasti med cvetenjem. Zato mora biti greda na sončni in zavetrni strani.

Konec avgusta in septembra, ko začno stebla rumeneti in dobivajo plodovi temnejšo barvo, janež izpulimo, povežemo v snopič in obesimo na suhem, kjer dozori do konca. Pod snopičem moramo imeti podstavljeno plahto, da se seme ne izgubi. Dozorele kobule zmanemo ter ločimo seme od plevela. Janeževo seme je izvrstna dišavnica. Hranimo ga v dobro zaprtih steklenih kozarcih, da ga zavarujemo pred vlago in plesnijo.

Janež
Janež

KOROMAČ

(Foeniculum vulgare)
To je dvoletna rastlina z modrikasto zelenim steblom. Ima le tu in tam kakšen list, ki je tudi modrikasto zelen, stebla se poleti odpirajo rumeni cvetovi, zbrani v kobul. Jeseni se iz njih razvijejo precej veliki podolgovati plodovi, ki so prijetnega in dišavnega okusa.
Sejemo ga maja v sveže zrahljano zemljo, dobro pognojeno s kalijevimi solmi in tudi z uležanim hlevskim gnojem. Posevek rahlo povaljamo. V prvem letu rasti koromač cvete pozno poleti in naredi seme le, če je jesen lepa in dolga. Navadno cvete šele drugo leto. Zato jeseni porežemo stebla do 10 cm nad zemljo, strnišče pa prekrijemo s plastjo gnoja ali zemlje, da tako nasad zavarujemo pred pozebo. Korenine pa lahko tudi izkopljemo, jih damo v zaboj in spravimo v klet, kjer prezimijo.
Naslednjo pomlad korenine spet posadimo v zemljo. Koromač cvete že julija, zato seme dozori pred zimo. Značilno za to dišavnico je, da zori precej neenakomerno. Zato začenjamo rezati stebla, brž ko se na plodovih pričenjajo kazati sive črte. Porezana stebla povežemo v snopič in ga obesimo na suhem in toplem kraju. Ker se seme neenakomerno stresa iz kobulov, moramo pod snopič razprostreti papir ali ponjavo, da semena ne izgubimo. Tako pridelani »koperc« ali »fenkelj«, kot koromač ponekod tudi imenujejo, je najboljši. Shranimo ga v dobro zaprtih kozarcih, da ga tako zavarujemo pred vlago in plesnijo.

Koromač
Koromač

KOPER

(Anethum graveolens)
Običajno pomešamo njegovo seme s korenčkovim in sejemo oboje hkrati, tudi med špinačo ga je mogoče mešati in sejati. Na 10 delov korenčkovega semena pride le en del koprovega. Sejemo dovolj zgodaj, marec—april, ker vzkali le, če je dovolj vlage v tleh.
Ker sejemo korenček ponovno junija—julija, lahko tedaj sejemo ponovno zraven koper. Druga setev da proti jeseni sveže in mlade liste. Koper uporabljamo za posebno pikantne omake, sesekljanega (še čisto mlade liste), k raznim solatam. Ko pa steblo nastavlja zelene semenske kobule, to je julija—avgusta, ga dodajamo k domačim kislim kumaricam. Zrelo seme, seveda ne preveč, damo h kislemu zelju in k pikantnim omakam, poda se odlično k divjačini. Ker zori koper zelo neenakomerno, nabiramo seme večkrat, da izrežemo kobulje, ko v njih začne seme rjaveti. Če pravi čas zamudimo, seme izpade.

Koper
Koper

KREBULJICA

(Anthriscus cerefolium)
Enoletnica je tudi krebuljica. To klasično zelišče odlične francoske kuhinje se pri nas žal zelo malo uporablja v kuhinji. Še težje je dobiti sveže seme, ki zanesljivo kali. Poznamo navadno in kodrolistno krebuljico, ki spominja na peteršilj. Ker je le mlada rastlina uporabna, moramo večkrat na leto sejati, da je vselej dovolj aromatičnih listov in mladega steblovja. Sejati začnemo že marca, potem setve ponavljamo vsak mesec do avgusta. Zadnja ne oblikuje več steblovja, ampak samo listni šop, ki ponavadi prezimi in da spomladi prvo »žetev«.
Sejemo vselej v ozke vrste (10 cm), seveda ne veliko naenkrat, da lažje režemo. Setev lahko koristimo po 6 do 8 tednih. Porežemo pa listje in steblovje, preden sili v cvet. Porezana rastlina si ne opomore več in se običajno posuši, že zato je treba setev ponavljati, če krebuljico redno uporabljamo. Kako vsestransko je uporabna ta začimba, lahko preberete v marsikateri kuharski knjigi, pa tudi na spletu. Koper in krebuljica sta iz družine kobulnic (Umbelli ferae).

Krebuljica
Krebuljica

BORAGO ali BOREČ

(Borago officinalis)
Borago ali boreč so včasih mnogo uporabljali, danes ga le malokdo pozna in uporablja. Njegove mlade in presne liste sesekljamo na drobno in jih dodamo glavnati solati, ravno tako berivki, tudi h kumarični solati. Ker spominjajo njegovi listi po okusu in vonju na kumare, mu Nemci pravijo «Gurkenkraut«, kar bi lahko prevedli kot kumarnica oz. kumarično zelišče. Uporabni so le mladi listi, zato sejemo tudi boreč večkrat. Sejati začnemo aprila, potem setev ponovimo vsaj enkrat do julija. Ker je seme dokaj debelo, ga lahko tudi vtikamo v zemljo 5 do 10 cm narazen. Če posameznim rastlinam pustimo seme do zoritve, se boreč zaseje prihodnje leto sam. Kjer je vrtna oskrba pomanjkljiva in zelenjave ne okopavamo, je borago stalen gost vrta, rad pa gre tudi zunaj plota na tuj vrt ali polje. Samorasel boreč ni redek. Lahko ga sejemo tudi jeseni (septembra), potem prezimi. Boreč ima lep moder cvet (redkeje bel ali rožnat), ki ga uporabljajo za garniranje mesnih jedi, pa tudi za okrasitev solat. Razumljivo, saj je skupaj s solato užiten. Ko cvete, doseže rastlina okoli 40 cm višine. Spada v družino srholistnic (Boraginaceae).

Boreč
Boreč

ŠETRAJ

(Satureja hortensis)

Tudi vrtni šetraj je enoletnica, seveda ga ne smemo zamenjati z zimskim ali gorskim (S. montana), ki je trajnica. Rastlina je v primerjavi s prejšnjimi zelišči precej majhna (15 cm). Uporabni so listi in cvet. Ker so vsi njegovi deli zelo aromatični, jih smemo uporabljati le v majhnih količinah. Čeprav je važna uporaba v presnem stanju, zlasti k fižolovi in kumarični solati, ga lahko uporabljamo tudi suhega (posušenega), celo v prahu. Poda se stročnemu fižolu, manj fižolu v zrnih, znan je tudi kot dodatek k kvašam in vloženim kumaram. Seme je zelo drobno, zato sejemo le na skrbno pripravljeno gredo ali pa v zabojčke oziroma v zaprto gredo. Po enkratnem pikiranju presajamo na stalno mesto. Neposredno na prosto sejemo šele maja, seme samo potlačimo in ga ne prekrijemo s prstjo. V zaprto gredo pa sejemo aprila. Za 1 m2 zadostuje 0,5 g semena. Na vrtu ga sadimo v vrsti 12 do 15 cm narazen, vrsta od vrste naj ima 20 cm razmaka. Za sušenje ga porežemo, ko začne cveteti. Sušimo zračno, ne na soncu. Je iz družine ustnatic (Labiatae).

Šetraj
Šetraj

BAZILIKA

(Ocimum basilicum)
Bazilika je dobro znana začimba. Vzgoja sicer ni ravno lahka, ker potrebuje rastlina mnogo toplote. Ponavadi jo sejemo v lonček ali zabojček in šele maja, ko ni več nevarnosti za slano, jo posadimo na stalno mesto. Vse več je prisotna v lončkih v kuhinjah. Hoče toplo in sončno okno, na vrtu pa zaveten prostor. Vsa rastlina je aromatična, cvet in listi dišijo prijetno. Listi sodijo v razne jedi, v omake in obare, pa tudi v juhe (kisle). Listi so uporabni tudi za aromatiziranje kisa. Za v lončke imamo tudi posebne sorte, ki se razlikujejo med seboj po barvi in obliki listov in po gostoti grmičkov. Suhi in zmleti listi sodijo v paštete, sveži listi pa se odlično podajo sveži paradižnikovi solati. Glede na razne inačice razlikujemo bazilike z belim, rumenim, rožnatim in rdečim cvetom. Navadna bazilika ima rdečkast cvet. Rastlina je približno 40 cm visoka in gosto vejnata. Spada v družino ustnatic (Labiatae).

Bazilika
Bazilika

MAJARON

(Origanum majorana)

Cenjen je v obarah, krvavicah in kislih juhah. Vsi njegovi deli so močno aromatični, celo njegovo seme ima zanj značilen duh. Možna je sicer setev neposredno na prosto (konec aprila), vendar ni zanesljiva; ker je seme drobno in slabe kalivosti, sejemo raje v tople grede. Pod steklom je setev možna že prve dni aprila, kdor je zamudil, ima še zmeraj priložnost za setev. Mlado setev razsadimo kmalu na 5 cm narazen. Pikiranje je lažje, če pustimo nekaj rastlin skupaj, torej razsejemo na »kupčke«. Šele ko so večji in ko presajamo na vrtne grede, jih razdelimo, da je na novem rastišču le po troje do petero sadik skupaj. Na 1,20 m široko gredo damo 7 do 8 vrst, v vrsti pa sadimo 10 cm narazen. Enkrat ali dvakrat ga okopavamo. Tik preden začne cveteti, ga režemo (približno 5 do 7 cm nad zemljo) in povežemo v snopiče, ki jih obesimo na zračnem mestu, da se posušijo. Suhega shranimo v dobro zaprti stekleni posodi, da se ne razdiši.

Gojitev kuhinjskih zelišč v vrtu se pri nas ponovno obuja, vse več nas namesto po seganju suhih začimbah iz trgovin, lete nasadi kar v lončke ali korita na balkonu. Kakovosti dišavnic v suhi obliki ne moremo namreč nikoli enako vrednotiti kot presne in sveže dišavnice, ki jih dobimo neposredno z vrta ali lončka. Večina (bazilika, koper, boreč, krebuljica,…) dajo jedi priljubljeno značilnost le, če jih uporabljamo v zelenem stanju. Če imate svoj košček vrta, poskrbite za prostor za enoletne vrtne dišavnice. Obudimo modrosti naših babic, prababic, ki so v svojih kuhinjah zvesto in pametno uporabljale mnoge začimbe.

Majaron
Majaron

Folija pri pridelovanju kolerabice

Kolerabico pridelujemo kot glavni, predhodni ali naknadni posevek. Sejemo jo v mešane setve ali jo presajamo zelo zgodaj spomladi ali pozno poleti in jo pobiramo od aprila do jeseni.

Za vzgojo kakovostne kolerabice je potrebna dobra zemlja, ker na njej enakomerno in hitro raste. Na slabši zemlji raste počasi in zelo rada oleseni. Na z dušikom preveč pognojeni zemlji, pri previsoki temperaturi ali pregostem presajanju pa se glavice podaljšajo, če vzgajamo kolerabico pri nizkih temperaturah ali pa temperatura in vlaga tal preveč kolebata, glavice rade razpokajo.

Zgodnjo kolerabico pridelamo, če takoj po setvi ali presajanju pokrijemo tunele s prozorno 0,10 mm debelo PE folijo. Zelo zgodnjo kolerabico presajamo v tunel v začetku marca, robove folije zakopljemo v zemljo; sprva je ne zračimo. Od konca marca ali v začetku aprila presajeno kolerabico pokrijemo neposredno z 0,5 mm debelo PE folijo, ki ima centimetrske luknjice na razdalji 30 X 30 cm.

V tunele presajamo sadike vzgojene v zemeljskih lončkih s premerom 8 cm; taka sadika teden dni prej doraste, kot če je vzgojena v 5 cm lončku. V večjih lončkih imajo sadike že vidno glavico, zato hitreje dorastejo, ker ob presajanju ne zastanejo v rasti. Če je spomladi zelo ugodno vreme, potem takoj, ko skopni sneg, pripravimo zemljo in posejemo kolerabico skupaj s solato. Sadike se v ugodnem vremenu razvijejo do srede aprila. Posadimo jih na dobro pripravljeno zemljo in neposredno, brez ogrodja, pokrijemo s folijo. Odvisno od vremenskih razmer ostane kolerabica pokrita 15 do 20 dni. Preden jo odkrijemo, jo počasi privajamo zunanjim razmeram. Folijo odstranimo v oblačnem vremenu.

Ko so v tunelu glavice velike kot golobje jajce, pričnemo kolerabico intenzivno zračiti, drugače se zaradi previsokih temperatur glavice potegnejo v višino. Zelo pomembna je enakomerna preskrba tal z vodo, zato kolerabico v tunelih zalivamo ali pa ob dežju odpremo tunel. Če kolerabica slabo raste, jo dognojimo.

Pri nas pridelujemo v tunelih sorto roglijeva zgodnja, v Zahodni Nemčiji pa so vzgojili sorte primerne za pridelovanje pod folijo. To so sorte trero, primavera in marko. Pri sorti primavera se tudi iz pretegnjene sadike razvije okrogla glavica. Sorta trero zelo počasi poganja v cvet, zato je primerna za neposredno pokrivanje. Pri osnovi glavice rada tvori temen obroč, če glavica leži na tleh. Kolerabica vzgojena v tunelu je več tednov zgodnejša, ob ugodnem vremenu marca in aprila jo pobiramo že konec aprila ali v začetku maja. Takšna kolerabica naj ima ob pobiranju glavico premera 4 do 8 cm, težko do 30 gramov. Pri saditveni razdalji 20 X 20 cm poberemo 2,5 do 6 kg pridelka na m2. Vmes lahko raste korenje ali peteršilj, ki ga po pobiranju kolerabice okopljemo.

Neposredno pokrita kolerabica je 7 do 10 dni zgodnejša od nepokrite. Ker hitreje doraste, je tudi nežnejša.

Pozno spomladi ali junija presajamo kolerabico na zemljo, pokrito s črno PE folijo. Kot dokazujejo poskusi narejeni na Hrvaškem, je kolerabica posajena na črno folijo štiri dni zgodnejša kot posajena na nepokrito zemljo. Pridelek je na črni foliji za 19% večji kot na nepokriti zemlji. Ker ostane na pokriti zemlji kolerabica dalj časa nežna in ne oleseni, vpliva pokrivanje tal s črno folijo na kakovost kolerabice. Pri pridelovanju kolerabice dosežemo torej z uporabo folije zgodnejši in kakovostnejši pridelek, ker ustvarimo rastlinam zgodaj spomladi in poleti ugodnejše rastne razmere.

Deli s prijatelji
Prejšnji članekLjubka Kolkvicija
Naslednji članekRazkuževanje zemlje s kemičnimi sredstvi – (Di-trapex)
Sem delček nečesa, sem delček nekoga, sem delček ustvarjalnosti in sem delček požrtvovalnosti. Sem spletni "zasenjak", ki se posveča spletni prodaji različnih izdelkov, iskanju poslovnih "niš", učenju različnih script, SEO optimizaciji in spletnemu trgovanju na splošno. Sem blogerski odvisnež in kar je najbolj pomembno, sem ustanovitelj KupimProdam.si oglasnika. Tematika, ki sem jo izbral, je namenjena širši populaciji ljudi, saj pišem o meni najbolj priljubljenem rastlinskem in živalskem svetu. Članki večinoma nastajajo spontano, občasno pa se najde kakšna ideja tudi na spletu, ali po kakšni dobri razpravi s prijatelji.