Deli s prijatelji
Leča
Leča

Leča (Lens esculenta) je kakovostna stročnica z veliko hranilno vrednostjo. Če jo primerjamo z drugimi stročnicami, je tudi bolj in laže prebavljiva. Velika hranilna vrednost je posledica njene kemične sestave. Zrnje leče vsebuje okrog 21 do 56% beljakovin, 0,5 do 2,0 % maščob, 47 do 68 % brezdušičnih ekstraktivnih snovi, 2,5 do 5,0 % celuloze in okrog 2,5 do 4,0 % pepela. Tudi lažja prebavljivost je pogojena z njenimi kemičnimi lastnostmi. V zrnju leče so namreč tele povprečne količine različnih hranilnih snovi: 3 % dekstrina, 2,7 % sladkorjev in različnih pektinskih snovi. Zlasti pa so pomembne njene beljakovine, ki jih sestavljajo tele aminokisline: 2,95 % tirozina, 0,92 % triptofana, 3,88 % lizina, 7,05 % arginina, 2,41% histidina, 1,03% čistina in 1,92 % metionina.

Leča ima veliko biološko prilagodljivost. Ta njena lastnost omogoča pridelovanje v širokih zemljepisnih območjih. Na severu sega njeno pridelovanje (npr. na Norveškem) do 67 oziroma 56 stopinj severne zemljepisne širine, v Rusiji do 57 ali celo do 61. Tudi višinska meja, do katere še uspeva, je izredno visoka. Na Himalaji uspeva npr. na višini 2800 m, v Etiopiji pa celo do 3000 m nad morjem.

Leča in botanične lastnosti

Leča je 20 do 70 cm visoka metuljnica s pokončnim ali delno poleglim steblom. Koreninski sistem je vretenčast. Glavna masa korenin se razvije plitvo v tleh, globlje v tla prodre le srčna korenina. Parno pernati in nazobčani listi so na steblu izmenično. Listni peclji se končujejo z vitico ali njenim rudimentom. Cvetki (1 do 4) so bele, rožnate ali vijoličaste barve. Nameščeni so v listnih pazduhah. Leča cveti skoraj 2/3 vse rastne dobe. Iz cvetov se razvijejo 6 do 20 mm dolgi stroki, v katerih so 1 do 3 zrna. Zrno je okroglo, sploščeno, v premeru meri 2 do 9 mm. Čas rasti od vznika do žetve niha po sortah in pridelovalnih področjih od 65 do 100 dni. Skupna potrebna vsota temperatur za razvoj leče znaša 1500 do 1800° C.

Čeprav ima leča kot zelo kakovostna stročnica v svetovnem asortimentu živil pomemben delež in čeprav jo srečujemo tudi na vsakdanjih jedilnikih razvitih zahodnoevropskih držav, smo pri nas nanjo skoraj povsem pozabili. Pri nas leče ni več, niti na jedilnikih niti v prodajalnah, še manj pa na njivah.

Nekdaj je bila v Sloveniji leča znan in precej razširjen njivski posevek. Večinoma so jo uporabljali za človeško prehrano, manj kot živinsko krmo. Kot bogato beljakovinsko jed so jo pripravljali samostojno ali pa kot dodatek oziroma začimbo drugim jedem.

Pri nas so sejali t. i. drobnozrnato lečo (Lens esculenta ssp. microsperma, Bar.). Zrnje je bilo drobno (premer 3 do 6 mm), zelenkaste do temno rjave barve. Pridelki so bili sorazmerno nizki (4 do 6 q zrnja/ha), kar je verjetno vzrok, da so jo izrinile donosnejše kulture.

Selekcija in vpeljevanje novih sort t. i. debelozrnate leče (Lens esculenta ssp. macrosperma Bar.) pa je omogočila večje pridelke, ki znašajo v svetovnem povprečju okrog 10 q zrnja/ha. Ob optimalni agrotehniki in v ugodnih vremenskih razmerah pa je mogoče pridelati celo 15 do 20 q/ha.

Zdaj, ko so vedno večje potrebe po zagotavljanju hrane iz domačih virov, ponovna oživitev pridelovanja leče na domačih tleh prav gotovo ne bi bila brez pomena. To pa še zlasti zato, ker jo lahko pridelujemo na tleh, ki za intenzivnejše poljščine, kot so koruza, sladkorna pesa ali pšenica, niso tako primerna. Njena velika biološka prilagodljivost omogoča namreč uspešno pridelovanje tako na plitvejših, bolj sušnih tleh (rendzina) kakor tudi v višjih nadmorskih legah (600 ali celo 800 m nad morjem).

Poskusi pridelovanja debelozrnate leče v Sloveniji (rendzina na Dolenjskem, okrog 550 m nad morjem) so pokazali, da tudi v naših razmerah s setvijo debelozrnate leče zlahka pridelamo 8 do 10 q zrnja/ha. Ti pridelki so v mejah svetovnega povprečja in bi bili v sedanjem pomanjkanju in ob sedanjih tržnih cenah prav gotovo zanimivi.

Tehnologija pridelovanja je podobna pridelovanju fižola. Čas setve je približno enak (konec aprila ali v začetku maja). Sejemo jo v vrste, razmik med njimi je 25 do 30 cm. Za setev potrebujemo 70 do 80 kg zrnja/ha. Seme vzkali v 10 do 14 dneh. V primeru s fižolom leča izredno dobro prenaša sušo. Za bolezni ni preveč občutljiva. Njena glavna slabost je počasna začetna razrast, med katero jo lahko preraste plevel. Po začetku cvetenja pa se posevek hitro razraste in sam zavira prebujen razvoj različnih plevelov. Priporočljivo je torej, da močno zapleveljena tla najprej tretiramo z ustreznim herbicidom.

Leča cveti in nastavlja nove stroke vse do pozne jeseni. Vendar pa jo navadno žanjemo v prvi polovici avgusta, ko je večina strokov že dozorela, vendar se seme še ne osipa. Požeto lečo zavežemo v snope in jo dosušimo. Uspeh pridelovanja bo še boljši, če ob spomladanski pripravi tal na 1 ha potrosimo okrog 60 kg N, 80 kg P2O5 in 120 kg K2O oziroma ustrezno količino kompleksnega mešanega gnojila.

Sorodna povezava:

Najnovejši mali oglasi