Deli s prijatelji
»Limbar« ali Alojzijeva Lilija

V južni in srednji Evropi je limbar oz. lilija (Lilium candidum) že dolgo znan, in tudi v naših vrtovih si je že pridobil domače zaupanje. Kot kulturno rastlino so to vrsto lilije zaradi lepote že od nekdaj gojili po vrtovih; še bolj kot zaradi lepote pa so jo cenili zaradi zdravilnih lastnosti. Iz zmečkanih čebulnih lusk so pripravljali zdravilna mazila, nekateri ljudski ranocelniki pa še danes zatrjujejo, da tinktura iz cvetnih listov odlično pomaga proti protinu.

»Limbar« ali Alojzijeva Lilija
»Limbar« ali Alojzijeva Lilija

Lepotna vrednost limbarja

Vrtnika bolj zanima lepotna vrednost »limbarja«, zato si rastlino oglejmo s te strani. Lijakasto oblikovano snežno belo cvetje je na široko razprto, obrnjeno je na stran in rahlo usmerjeno navzgor. Prašniki so svetlo rumeni. Spomladi požene cvetno steblo, ki doseže 80 do 120 cm višine. Junija ali v začetku julija pa se na vrhu stebla razpre 5 do 20 zelo močno dišečih cvetov.

Belo limbarjevo cvetje zaživi v vrtu predvsem v družbi rastlin s krepkejšimi barvami in pred temnim ozadjem. Zato bi bilo zelo priporočljivo, če bi to vrsto lilij posadili pred zimzelene grmovnice. Družbo naj jim delajo vse vrste modrih trajnih ostrožnikov, kar da harmonično barvitost vsemu vrtu. Sočasno kot limbar cveti tudi centrant ali rdeča špajka (Centranthus ruber) v rdečih in karminasto rožnatih odtenkih. Limbar in centrant se ujemata v višini, v času cvetenja in tudi barvno je cvetje skladno. Ker alojzijeva lilija odcveti že sredi poletja, naj bodo v bližini še druge trajnice, ki bodo cvetele nekoliko pozneje. Tako vrtni motivi z belimi lilijami ne bodo siromašni, ampak bo vedno nekaj cvetelo. Zelo primerne so npr. rudbekije, helenij, trajne jesenske astre in druge trajnice. Pomembno je, da limbarju pridružimo takšne rastline, ki se dobro počutijo na soncu in se zadovoljijo z nekoliko manj vlage v zemlji. Čebulice lilij po cvetenju nekako do začetka septembra počivajo, listje in odcvetela stebla pa se popolnoma posušijo. Limbar je uporaben v vrtu, neprimeren pa je za rezanje. Cvetje ima namreč tako močan vonj, da v zaprtem prostoru kljub prijetnosti lahko povzroči glavobol. Botaniki se še niso zedinili o prvotnem limbarjevem nahajališču. Zanesljivo je le to, da je njegova domovina nekje okoli Sredozemskega morja in v Prednji Aziji. Najdemo ga samoraslega med grmičevjem v dolini Vardarja ob Dojranskem jezeru, pri Demirkapiji pa tudi po skalnih pobočjih v bližini albanske meje. Med prvo svetovno vojno je neki angleški vojak našel na solunski fronti severno od Soluna primerek, ki se zdaj imenuje L. candidum var. salonikae. Cvetni listi so ozki, ožji pa so tudi listi pri tleh in po cvetnem steblu. Mnogi gojitelji se pohvalijo, da »solunski limbar« semeni tudi v severnejših pokrajinah. Navadni limbar, ki je razširjen po naših vrtovih, pri nas ne semeni. To je običajen pojav v Italiji, Franciji, Turčiji, Grčiji in Izraelu. Tudi L. candidum var. carnuum dobro semeni. Spoznamo ga po izrazito prišiljenih ozkih cvetnih listih in po temnem cvetnem steblu.

Limbar in njegova vzgoja

Limbar skoraj ne potrebuje posebnih navodil za oskrbovanje, ker je nega te trajnice nadvse preprosta. Čebule sadimo plitko, tako da je vrh komaj za dva prsta pokrit z zemljo. Rastlina je prezimno trdna in tudi listne rozete, ki poženejo že jeseni, ostanejo zelene vso zimo in vso pomlad. Prav zato, ker rastline začno svoj vegetacijski krog že jeseni, jih moramo saditi dovolj zgodaj in ne šele pozno jeseni kot večino drugih lilij. Limbar je torej izjema, in podobno izjemno mesto imajo še nekatere sorodne vrste. Posebnost limbarja je tudi v tem, da hoče imeti apnenčasto rastišče. Sicer pa glede zemlje ni izbirčen, saj uspeva v vsakem sončnem vrtu.

Zapomnimo si:

Limbarjeve čebule morajo priti v zemljo prej, preden sadimo tulipane, narcise in druge pomladanske čebulnice!

Razmnoževanje limbarjev

Razmnoževanje limbarjev je zelo enostavno. Rastlinam je zelo všeč, da jih nekaj let pustimo pri miru, da nastane cela gruča čebul. Ko se skupina le preveč razraste, čebule raztrgamo in razsadimo. Hitro in učinkovito je razmnoževanje s čebulnimi luskami, kot je bilo že večkrat omenjeno v naši strokovni literaturi. Še pred cvetenjem smemo brez škode odkrhniti vsaki večji odrasli čebuli nekaj lusk, katere zasujemo v zabojčku s peščeno prstjo. Jeseni pa drobne čebulice že lahko sadimo. Setev je manj primerna, vprašanje pa je, če sploh pridelamo kalivo seme. Moje seme je dobro kalilo, in dveletni sejančki so že pokazali prvo cvetje. Nekateri gojitelji pa poročajo o počasni in dolgotrajni kalitvi.

Samosvoj pripadnik velikega rodu lilij

Limbar je samosvoj pripadnik velikega rodu lilij. Njemu je le malo podobnih in ima majhno sorodstvo. Zato povzroča težave žlahtniteljem, ki bi limbar radi uporabili pri križanju. Edini pomembni križanec limbarja je L. x testaceum, ki naj bi nastal po naravni poti brez človekovega prizadevanja. Ta križanec je nastal iz L. candidum in L. chalcedonicum. Ena vrsta je bela, druga cinobrasto rdeča, potomci pa so rahlo marelično rožnati. Po izkušnjah so ti križanci zelo občutljivi. Pred leti sem posadil večje število močnih čebul, ki so prvo leto precej cvetele. Drugo leto se je pokazal komaj še kakšen cvet, pozneje pa še to ne, in rastline so kmalu shirale.

Najnovejši mali oglasi