Deli s prijatelji
Lišaji
Lišaji

Tokrat bom v gobjem kotičku spregovoril o lišajih, ker sodijo h gobam, nekateri znanstveniki pa jih priključujejo kar h glivam. Opirajo se na to, da v lišajih velikokrat prevladuje gliva in ne alge (čeprav brez alge ni lišaja). Ker so pomembni in lepi bom o njih nekoliko več spregovoril v tem članku.

Doslej je le malo naravoslovcev uporabilo lišaje za raziskavo čistosti zraka. Zadnje leto pa poteka široka (tudi splošna) akcija za raziskavo okolja v Sloveniji na pobudo in pod vodstvom naravoslovnega društva Slovenije. Takega raziskovanja se lahko udeleži vsak, da se le seznani z rastlinsko skupino teh malih steljčnic – z lišaji.

Vsi moramo skrbeti za čist zrak, vodo in tla. Največjo nevarnost predstavlja onesnažen zrak. Nečist zrak zavira tudi sončno sevanje. Radijska obvestila o prekoračenju strupenih stopenj v zraku ne dosežejo željenih ciljev! Plini izhajajo tudi skozi špranje in porozno steno. Bolj se lahko zavarujemo le pred dimom in prahom.

Viri strupenih plinov (SO2, CO, NO2, O3), dima in prahu so tovarniški dimniki, izpušni plini in zgoščeni dimniki mest.

Zračna gibanja, posebno stabilnejša, lahko ogrožajo tiste naseljene dele, kamor so usmerjena. Najbolj nevarne so zaprte kotline z večjo industrijo, vendar slabo zračnostjo, ko so zaradi negibljivega zraka prekrite z inverzijsko nepremešano toplejšo plastjo. Tako stanje je pogosto pozimi. Poleti pa motorizirane reke hite s hrupom skozi mesta, ko iščejo čist obmorski ali planinski kotiček, ki bi ga še lahko onesnažili.

Vse to sem letos doživel v istrskem Primorju. Obalni prostori pri Fažani, na katerem je prepovedano voziti z motornimi vozili, so bili z njim vseeno zasedeni. Bilo jih je mnogo, ki niso prav nič pazili, kam so odlagali odpadke.

Lišaji so zelo občutljivi za onesnaženost zraka in tudi vlago. Največ različnih vrst grmičastih, lističastih in skorjastih lišajev najdemo na visokih planinah.

Nepregledni lišajni pašniki so razširjeni na neosvojenih mrzlih celinah proti obema tečajema. Nedavno so k lišajem prišteli kar tristo petdeset novih vrst, ki so jih našli na Antarktiki.

Te steljčnice prenašajo velike razlike v temperaturi in vlagi. V večjih koncentracijah strupenih soli pa ne živijo dolgo.

Vzrok moramo iskati v njihovi zgradbi, ki je bolj preprosta kot pri višjih rastlinah:

  1. Njihova steljka nima prave povrhnjice in ne regulacijskih rež, zato kopiči večje količine soli.
  2. Alge, ki so sestavni del lišaja, imajo v njih bolj prepustljive celične mrenice kot prosto živeče, zato jih strupi prej poškodujejo. To nam pojasni, zakaj alga plevrokok obrašča drevesa še v mestnih središčih, lišaji pa, ki jo imajo v sebi pa ne.
  3. Lišaji vsrkavajo strupene pline ob vsakem letnem času, če je le dovolj vlage.

Proti onesnaženju se branijo na ta način, da zmanjšajo telo – steljko. Zato so listasti lišaji proti mestu vedno manjši, grmičasti pa vanj sploh ne vstopijo. Največ vzdržijo skorjasti lišaji, katerih spodnja stran ni tako izpostavljena, vendar tudi ti v mestih niso pogosti. Srečamo posamezne svetličnike in nekaj kolačkarjev.

Lišaji so razvili zelo veliko odpornost proti osušitvi in temperaturnim spremembam (od – 40° do +80° C), izgubili pa moč regulacije koncentracije ionov v sebi zaradi posebne telesne zgradbe. Le ta se je v popolnejši ali manjši meri oblikovala ob sožitju ali simbiozi, to je zlitju dveh čisto nasprotnih organizmov – heterotrofne glive in avtotrofne alge.

Lišaji so nastajali že v starem zemeljskem veku, čeprav zaradi njihove majhnosti nimamo fosilnih dokazov. Lahko trdimo, da nastajajo še danes. Znani so namreč pol lišaji vlažnejših krajev, ko oba člena simbioze lahko živita ločeno.

S simbiotično telesno organizacijo so lišaji zmagali na kopnem. V vodi jih živi malo, pa še tisti ne trajno; običajno se naselijo samo v pasu plimovanja. Zelo redke vrste alg in gliv dobro prenaša sušno obdobje. Lišaj potrebuje »rekreacijo« na žgočem soncu, ko zniža presnovo.

Lišaji glede podlage niso izbirčni. Nekateri živijo bolj na kisli, drugi na bazični podlagi, najbolj všeč pa jim je hrapava. Najbolje se počutijo na skalah, ko s svojimi »koreniničastimi« izrastki spodnje skorjice – rizinami in lišajskimi kislinami ter drugimi presnovninami razmikajo s prostim očesom neopazne reže v skalah. Počasi jih drobe in sproščajo topljive ione, s čemer sodelujejo v nastajanju prsti.

Zelo radi se naselijo na skorjo starega drevja, manj na gladka drevesa in takšna, ki se hitro »gole«.

V mestih je za lišaje manj ustrezne podlage. Če so stare strehe in zidovi ugodni, jim pa suša, ki nastaja zaradi hitrega odtoka vode v kanale, in onesnažen zrak, škodujeta. Nad mestom se namreč stalno zadržuje nečist zrak.

V mestih ni vidnejših lišajev, v okolici, kjer so zračne razmere izboljšane, se pojavljajo samo določene vrste, ki so se tem razmeram prilagodile. Najbolj trdoživi so skorjasti lišaji. Njim sledi listasti, najobčutljivejši grmičasti pa se naselijo samo, če najdejo ugodne zračne pogoje.

Zato po lišajski zunanji obliki lahko njihove vrste razporedimo v pasove, ki jih je zaradi večstranske občutljivosti lišajev več kot pasov po državnem zakonu o varstvu okolja Slovenije.

Državni zakon o varstvu okolja je namreč glede na stopnjo onesnaženosti zraka določil 4 območja:

  • čist zrak,
  • rahlo onesnažen,
  • bolj onesnažen,
  • onesnažen nad kritično mejo.

Kratka oznaka lišajskih pasov in njihovi ustrezni indikatorski lišaji (z izhodiščem v industrijskem centru):

Lišajski pas – E: Močno onesnažen zrak. Veliko je dni z zdravju škodljivimi koncentracijami strupenih plinov. Večjih lišajev tu ni, včasih najdemo kolačkarja (lekanora) in manj opazne skorjevce na kamenju in zidovih (svetličniki). Opazimo prevleke zelene alge plevrokoka.

Lišajski pas – D: Onesnažen zrak. Izven industrijskega centra včasih nastanejo sunki večjih koncentracij. Na kamnih in drevesih se naselijo nekateri kolačkarji, v mestnem obrobju lahko tudi čašasti jelenovci (kladonije), lističastih lišajev še ni.

Lišajski pas – C: Zrak čist ali rahlo onesnažen. Redki so sunki večjih koncentracij. V C1 na drevju redkeje opazimo listaste lišaje – rumence in žuljevce, v C2 pa lističarji gosto obraščajo drevesna debla. Poleg prejšnjih sta tu že jamičasta parmelija in mehurčasta hipogimnija.

Lišajski pas – B: Zrak čist, podoben C2. Pojavljajo se že prvi grmičasti lišajislivova evernija (zgoraj zelenkasta, spodaj bela) in grmičasti jelenovci. V malo višjih legah je tudi že psevdevernija (pri njej razvejki spodaj črni).

Lišajski pas – A: Zelo čist zrak, primeren za oddih in zdravljenje. Drevesne veje so prekrite s skorjastimi in lističastimi lišaji, med katerimi vise grmičkarji – evernije, psevdevernije in daljši bradovci ter alektorije. Na deblih najdemo tu in tam še pljučnik (lobarija). Indikatorji čistih nižinskih gozdov so pasji lišaji (peltigere).

Ob koncu: Lišaje najlažje raziskujemo pozimi in zgodnji pomladi ter pozno jeseni. Brez povečevalne leče (lupe) 6-lox tudi bistro oko ne opazi veliko.

Najnovejši mali oglasi:

Objavi oglas
Deli s prijatelji
Prejšnji članekRebucija – kakteja za začetnike
Naslednji članekPlodnica čebela in cvet
Sem delček nečesa, sem delček nekoga, sem delček ustvarjalnosti in sem delček požrtvovalnosti. Sem spletni "zasenjak", ki se posveča spletni prodaji različnih izdelkov, iskanju poslovnih "niš", učenju različnih script, SEO optimizaciji in spletnemu trgovanju na splošno. Sem blogerski odvisnež in kar je najbolj pomembno, sem ustanovitelj KupimProdam.si oglasnika. Tematika, ki sem jo izbral, je namenjena širši populaciji ljudi, saj pišem o meni najbolj priljubljenem rastlinskem in živalskem svetu. Članki večinoma nastajajo spontano, občasno pa se najde kakšna ideja tudi na spletu, ali po kakšni dobri razpravi s prijatelji.