Deli s prijatelji
Magnolija
Magnolija

Magnolija nas s svojim velikim tulipanu podobnim cvetjem vsako pomlad znova preseneti in očara. Pri nas večinoma poznamo le vrste in sorte, ki zacvetijo pred olistanjem, kmalu za tem, ko se poslovijo prvi znanilci pomladi.

Himalajske in nekatere ameriške vrste navdušujejo Evropo že skoraj tristo let. Takrat so številne magnolije odkrili (med prvimi drevesasto vrsto – M. acuminata, ki cveti šele potem, ko se razvije njeno lepo veliko listje) in jih imenovali po slovitem botaniku in ravnatelju botaničnega vrta v francoskem Montpellieru – Pierru Magnolu.

Le redke okrasne rastline tako hitro osvojijo svet, kot je to uspelo magnolijam. Zanje nam ni treba vedeti nikakršnega drugega imena, ker domala vsi narodi vedo, za katero rastlino gre, če pa navedemo še barvo in velikost cveta, skoraj zanesljivo ugotovimo tudi vrsto ali celo sorto določene vrste.

Katere magnolije najbolj cenimo

Med številnimi vrstami in sortami v celinski Sloveniji najbolj cenimo tako imenovane kitajske grmaste magnolije, ob morju pa zimzeleno magnolijo (M. grandiflora). Medtem ko cvetijo kitajske magnolije zgodaj spomladi, se mikavno belo cvetje pri zimzeleni magnoliji odpira poleti v rozetah velikih, svetleče se zelenih usnjatih listov. Čeprav ji tudi 12° C ne škodi, se bolje počuti tam, kjer tudi pozimi ne zmrzuje. Prav gotovo je to najlepša zimzelena rastlina, kar jih premore njena prvotna domovina – Amerika. Drugi dve vrsti iz Amerike, ki sta listopadni, sta že omenjena drevesasta M. acuminata in v manjše drevesce razrasla M. macrophylla. To redko velelistno magnolijo, ki poleti snežno belo cveti, njeno listje pa je lahko več kot meter veliko, lahko vidimo pri nas v Arboretumu v Volčjem potoku. Drugih čudovitih magnolij z ameriškega kontinenta pri nas še ne poznamo, ker glede cvetivosti navidezno niso privlačne.

Imajo domovinsko pravico

Med mikavno cvetoče kitajske magnolije uvrščamo številne vrste in križance, ki imajo pri nas že zdavnaj domovinsko pravico. Posebej dobro uspevajo v težji, nekoliko vlažni in zakisani zemlji. Na takšnih tleh jim celo rahla senca ne škoduje. Vsekakor pa hočejo magnolije dobra, globoka in prepustna tla. Stoječa mokrota jim je prav tako nevarna kot npr. suha, plitva ali peščena tla. Vse so zelo odporne proti onesnaženem zraku in drugim tegobam industrijskega okolja. Nekatere vrste rodijo veliko semena, ki rado kali, semenjaki pa velikokrat desetletja ne cvetijo. Tudi vrste, ki zrastejo v manjša grmasta drevesa, cvetijo šele, ko dosežejo določeno starost in višino.

Magnolija dragocen biser

Pri nas smo sprva najbolj cenili belo cvetočo grmasto magnolijo (M. denudata ali Magnolija Yulan), ki zraste do devet metrov visoko. Njena zelo redka, sicer pa med vsemi magnolijami najlepša sorta je M. Purple Eye z rdečim dnom v belem cvetu. Obe zahtevata nekoliko zavetno lego, ker zelo zgodaj cvetita. Najbolj razširjena je lilasta Magnolija liliiflora, ki zraste v skromen grm in vse leto rada pocvita (remontira). Primerna je zlasti za manjše vrtove. V apnenih tleh životari in se velikokrat po več let nikamor ne premakne. Po naših vrtovih največkrat naletimo na njeno različico Magnolija Nigra, ki je bolj stisnjene rasti, cvetje je večje, cvetni listi pa so izraziteje lilasti na zunanji in vinsko rdečkasti na notranji strani. Še danes malo znan je križanec Magnolija kobus x Magnolija steilata, ki so ga ob Jezeru belih magnolij v Volčjem potoku posadili že leta 1955 in ga imenovali M. kobus Loebneri (danes se imenuje bolj preprosto Magnolija x loebneri). Liste ima nekoliko večje kot zvezdasta magnolija (M. steilata), rast živahnejšo, cvetje zvezdasto in bolj številno kot pri Magnoliji steilata. To je dragocen biser, ki ga naši ljubitelji še vse premalo poznajo. Cvetje ni tako vsiljivo eksotično kot pri drugih magnolijah, a tudi rast v obliki majhnega rahlega drevesca je mikavna.

Najbolj mikavna

Zadnja leta se najbolj širijo sorte velecvetne skrižane magnolije – M. soulangiana.

Ker se v njej pretakajo sokovi bele magnolije M. denudata in lilasto cvetoče vrste – Magnolija liliiflora, lahko trdimo, da je ta magnolija s svojimi številnimi oblikami za naše okuse trenutno najbolj mikavna. Izredno odporna je tudi v industrijskem ozračju, le v apnenih tleh ne uspeva najbolje. Je šibkejše rasti kot M. denudata, toda nekoliko živahnejša kot M. liliiflora.

Pri nas je mogoče dobiti tele različke: M. x soulangiana ‘Alba Superba’, ki je bela in glede cvetja precej podobna Magnoliji denudata, M. x s. ‘Alexandrina’ je rastljiva, močno priljubljena sorta z velikim rdečkasto nadahnjenim cvetjem. Magnolija x s. ‘Lennei’ je odlična sorta z večjim listjem in velikim svetlo lilastim cvetjem. Magnolija x s. ‘Rustica Rubra’ je precej podobna Magnoliji x s. ‘Lennei’, le da je cvetje bolj svetlo rožnate barve. Očarljiva spomladanska cvetnica je šibko rastoča japonska krasotica M. stellata, ki ji po domače pravimo zvezdasta magnolija. Zraste največ tri metre v višino in cveti že marca belo ali rožnato (M. s. ‘Rosea’). Cvetni listi so ozki in v razcvetelem cvetju zvezdasto razprti.

Magnolije hitro in bogato cvetijo le, če so razmnožene z grobanjem matičnih rastlin. Semenjaki so cenejši, glede cvetenja pa vsakogar razočarajo.

Sorodna povezava: