Deli s prijatelji
Maline
Maline

Gozdne maline pri nas že od nekdaj cenimo kot surovino za pripravo raznovrstnih kakovostnih sadnih izdelkov. Zaradi pomanjkanja ljudi za obiranje je tega sadja na trgu vedno manj. Tudi plodovi vrtnih malin, ki sicer po dišavnosti nekoliko zaostajajo za gozdnimi, so kakovostno, priljubljeno, okusno in osvežujoče sadje, hkrati pa tudi izvrstno za predelavo. Zato se je v nekaterih deželah zahodne in vzhodne Evrope pridelovanje malin močno razširilo. Pomen tržne proizvodnje ima tudi pridelovanje malin v Srbiji, medtem ko so se v Sloveniji maline omejile le na vrtne nasade in so namenjene pretežno za lastno uporabo pridelovalcev.

Maline - Privezovanje
Takšna vzgoja je zamudna, ker je s privezovanjem veliko dela. Zato gojimo maline najpogosteje tako, da na poljubni višini, od 80 do 120 cm (odvisno od sorte), napnemo dve vzporedni žici, ki sta po 20 do 30 cm narazen. Med obe žici naravnamo malinova stebla, zunaj tega pasu pa jih porežemo. Takšna vzgoja je primerna predvsem tam, kjer goje maline kot živo mejo.

 

Vrtna malina je večletna polgrmičasta rastlina, ki lahko ob pravilni oskrbi rodi tudi 10 do 15 let. Polno zarodi že tretje leto po sajenju. Iz korenin poženejo številne mladike, ki prvo leto še ne rodijo; drugo leto odženejo ta stebla stranske poganjke, ki nastavijo cvetje in rodijo. Nekatere sorte obrodijo že jeseni na vršičkih enoletnih poganjkov; to so dvakrat rodne sorte. Del stebla, ki je rodil, se posuši, iz preostalega dela pa v naslednjem letu spet odženejo stranske rodne veje, enako kot pri drugih sortah.

Kje največ obrodijo

Stebla so, pač odvisno od sorte, bolj ali manj obrasla z bodicami. List je pernat, ima 3 do 5 lističev. Največ obrodijo maline na srednjem delu, malo pod vrhom stebla, medtem ko je pri dnu stebla najmanj jagod, na samem vrhu pa so drobni plodovi. Jagode so nanizane v grozdiče ali so posamič razvrščene na rodni vejici. Malina ima navadno rdečo barvo, so pa tudi sorte z rumenimi in oranžnimi jagodami. Maline dozorevajo meseca julija in v začetku avgusta. Maline razmnožujemo s koreninskimi izrastki – mladikami. Lahko jih razmnožujemo tudi s koreninskimi potaknjenci in grebeničenjem, vendar ta dva načina nista v rabi – ker niti nista potrebna. Iz vsakega grma odžene veliko mladik, ki jih je že tako treba redčiti.

Od zelo rodovitnih grmičev odberemo jeseni dobro razvite, močne, olesenele in dobro ukoreninjene mladike. Da ne poškodujemo grma, izkopavamo mladike, ki so zrasle na zunanji strani grma, vedno s koreninami vred.

Maline in Žična Opora
Žično oporo napravimo tako, da na obeh straneh vrste zabijemo v zemljo močnejše lesene kole, ki imajo na določeni višini leseno navzkrižno prečko, na katero napnemo žici. Če je vrsta dolga, postavimo na vsakih 5 metrov vmesne opornike. Končni oporniki morajo biti podprti, s premerom vsaj 10 cm, dolgi približno 2,5 m; vmesni so lahko tanjši. Da stojijo trdno, jih zabijemo v zemljo 70 do 80 cm globoko. Del kola, ki je v zemlji, impregniramo proti trohnenju. Žica mora biti pocinkana. Tudi takšno žično oporo postavimo šele drugo leto spomladi.

 

Kje in kako sadimo maline

Malina raste v naravi po gorskih predelih, kjer je dovolj padavin. Tudi vrtne maline uspevajo bolje na nekoliko višjih legah in v vlažnejših predelih Slovenije kot pa v izrazito toplih in sušnih predelih, kot sta obmorski in panonski pas. Zato bomo več malin sadili v alpskem svetu. Malina uspeva na rodovitni, slabo kisli humozni zemlji, ki v poletnih sušnih mesecih, ko jagode zorijo, lahko zadržuje v sebi dovolj vlage. Najbolje uspevajo maline na srednje težki zemlji, zelo slabo pa rastejo na suhih in plitvih tleh kot tudi na težki in močvirni zemlji. Zemlji ne sme primanjkovati kalija, občutljive so tudi za pomanjkanje železa in mangana v tleh.

Če je les dozorel, malina ni občutljiva za zimski mraz; spomladi pa pogosto pozebejo vršički stebel. Sadimo jo lahko na severnih in tudi senčnih legah.

Če sadimo maline v vrtovih, jim odmerimo prostor ob strani. Malina poganja koreninske izrastke pogosto tudi daleč naokrog, zato moramo poganjke stalno uničevati in nasad omejevati, sicer se bo razrasel po vsem vrtu.

Maline dobro uspevajo samo na rodovitni humozni zemlji, zato velja zemljo pred sajenjem skrbno pripraviti. Dobro jo pognojimo s hlevskim gnojem (vsaj 30 – 40 q na 10 arov), da bo bolje zadrževala vlago, ki je nujna za uspevanje malin. Tudi gnojenje na zalogo z 20 do 30 kg kalijevega sulfata prispeva k dobri rodnosti grmičev. Podobno kot ribez lahko tudi maline sadimo v jame, če sadimo v nasadu, lahko pa zaorjemo brazdo in vanjo v določenih razmikih sadimo sadike. Maline sadimo navadno kot živo mejo, zato je medvrstna razdalja večja (vsaj 2 do 3 m) razdalja v vrsti med sadikami pa 0,5 do 1 m. Po sajenju skrajšamo stebla na 4 do 5 očesc ali 20 do 30 cm visoko. Najprimernejši čas za sajenje malin je od oktobra do aprila.

Maline potrebujejo oporo

Večina malinovih sort nima pokončnih stebel; rodna stebla se pod težo plodov navadno ukrivijo ali polomijo. Zato jim damo vselej oporo; tako nemoteno zorijo laže jih obiramo in ne umažejo se.

Če imamo v vrtu posajenih nekaj grmičev malin, jih lahko vzgajamo ob kolu. V drugem letu po sajenju zabijemo ob grmiču v zemljo 1,5 do 2.0 m dolg kol in ob njega privežemo vse bližnje dveletne poganjke – stebla, druga, bolj oddaljena stebla pa porežemo. Spomladi odženejo mladike, ki so še dovolj pokončne rasti in jih ni treba vezati. Pogosteje gojimo maline ob žični opori. Tako dobijo plodovi več zraka in svetlobe in lepše zorijo. Žična opora je lahko različna. Največ svetlobe in sonca imajo maline, če vsako rodno steblo posebej privežemo ob žico. Na kole napnemo in pritrdimo enojno žico v višini enega metra. Če imamo posajeno visoko rastočo sorto ali pa se stebla močno zvijajo, lahko napnemo dve žici – prvo v višino 0,50 m, drugo 1,0 do 1,20 m visoko – in nanje privezujemo rodna stebla.

O vzgoji malinovih nasadov

Že prvo leto po sajenju odžene iz vsake korenine 5 do 6 stebel. V naslednjem letu pa se poganjki tako zgostijo, da dobimo strnjeno vrsto – živo mejo. Stebla morajo biti najmanj 10 – 15 cm vsaksebi, ostala pri okopavanju odstranimo. Pri vzgoji z enojno žico pustimo vzdolž žice 8 – 10 stebel na vsak meter. Če pa gojimo maline v vrsti kot živo mejo, jih je seveda več, ker so vrste širše.

Malin v glavnem ne krajšamo. Grmičke oblikujemo samo z redčenjem pregostih mladik ter izrezovanjem dveletnih stebel.

Od spomladi do zgodnjega poletja sproti izrezujemo vse pregoste mladike in tiste, ki odženejo zunaj vrst. Jeseni, potem ko maline oberemo, porežemo vsa dveletna stebla in jih takoj sežgemo. Stebla porežemo prav do tal, ker ne smemo puščati čepov. Vršički malin, ki so posebno pri sortah z visokimi stebli jeseni slabo dozoreli, pozimi radi pozebejo. Zato spomladi skrajšamo vršičke do živega dela stebla.

Krajšamo pa tudi enoletna stebla tistih sort, ki rodijo dvakrat. Od enoletnega stebla še isto jesen odrežemo del, ki je obrodil, naslednjo jesen pa do tal porežemo vsa dveletna stebla.

Maline so večletne rastline. Njihova življenjska doba je odvisna od oskrbe nasadov. Zato moramo zemljo redno gnojiti, skrbeti moramo, da je rahla in brez plevelov.

Skrbimo za dobro rast in razvoj

Najprimernejše gnojilo za maline je hlevski gnoj. Vsako tretje leto potrosimo jeseni vzdolž vrst 30q/10 arov hlevskega gnoja. Lahko gnojimo tudi vsako leto s po 10q/10 arov. Ob prvem spomladanskem okopavanju gnoj plitvo zadelamo z zemljo. Če nimamo dovolj hlevskega gnoja ali komposta, lahko potrosimo ob vrstah ali okoli grmov tudi zrezano slamo, pomešano s kurjim gnojem.

Malinam moramo vsako leto trositi rudninska gnojila, posebej na kalijeva gnojila ne smemo pozabiti. Maline namreč med cvetenjem in oplojevanjem potrebujejo zelo veliko kalija. Če ga malinam primanjkuje, se listje med listnimi žilami obarva rdeče rjavo, pozneje bronasto, končno pa ta del lista odmre. List ob žilah pa ostane zelen. Ob hudem pomanjkanju se listni robovi vihajo in porjavijo. Korenine se slabo razvijajo, rastlina slabo in malo rodi.

Če malinam gnojimo s kalijevo soljo, jo moramo obvezno trositi jeseni. Če le moremo, potrosimo malinam tudi kalijev sulfat ali pa patentni kalij. Kalijeva gnojila trosimo jeseni. Uporabimo približno 25 kg kalijevega sulfata na vsakih 10 arov površine. Maline pogosto tudi dušika nimajo dovolj. V tem primeru starejše listje porumeni, na mladem listju pa se pojavlja »kloroza«. Listje počasi povsem porumeni in se zvije. Poganjki so kratki, pogosto tudi rdečkasti. Grmiči v rodnosti pešajo, jagode so dobre. V nevtralnih ali slabo kislih zemljah gnojimo z amonsulfatom, v močno kislih tleh pa z nitromonkalom. Na 10 arov površine potrosimo zgodaj spomladi 25 do 30 kg amonsulfata ali ni-tromonkala.

Previdni moramo biti, da z dušičnimi gnojili ne pretiravamo. Preobilno gnojenje z dušikom povzroča premočno rast poganjkov, ki so zelo dolgi in proti mrazu in boleznim neodporni.

Najredkeje opažamo pri malinah pomanjkanje fosforja. Če ga primanjkuje, je listje izrazito temno zeleno, pozneje dobi celo vijoličast nadih; starejše listje tudi odmira. Vsako tretje leto, ko jeseni trosimo kalijevo gnojilo, potrosimo tudi 50 kg/10 arov superfosfata. Najprimerneje je, da izberemo ustrezno kompleksno gnojilo NPK, ki vsebuje glavne hranilne sestavine v ustreznem razmerju.

Malina zelo občuti pomanjkanje bora. Odsotnost tega povzroči, da se brsti odpirajo pozneje ali pa sploh ne vzbrstijo. Spomladi so stebla gola in brez listja. Nekateri brsti pa se odprejo, vendar je listje izmaličeno. Listni peclji so odebeljeni, listni rob pa je odmrl in se nagubal. Če taka znamenja opazimo, potrosimo okoli vsakega grma 15 gramov boraksa. To količino najbolj enakomerno razdelimo, če boraks zmešamo z zemljo ali peskom in to mešanico nato potrosimo okoli grmičev.

Malina je zahtevna rastlina

Uspeva samo na dobro pognojeni in obdelani zemlji. Okoli mladih grmičev mora biti zemlja vedno brez plevela in rahla. Rastline okopavamo plitvo in ročno. Če sadimo maline v nasadih, okopavamo prav tako plitvo, vendar z rotovatorjem ali frezo. Okopavati začnemo že zgodaj spomladi in če je potrebno, okopljemo še enkrat. Če je junija in julija pred obiranjem malin deževno, prenehamo z obdelavo in pustimo, da se nasad zapleveli.

Med obiranjem zemlje ne okopavamo, ker bi poškodovali jagode in polomili obložena rodna stebla. Takoj po obiranju pa zemljo okopljemo. Jeseni prenehamo z obdelavo, da les dozori, sicer bi pozimi pozebel.

Tudi maline razpletajo korenine plitvo pod površjem, zato obdelujemo zemljo vedno plitvo, največ 10 cm globoko.

V zadnjih letih uvajajo za zatiranje plevelov v malinah herbicide. Priporočajo iste herbicide in enak postopek kot za uničevanje plevela v nasadih ribeza in kosmulj. Najbolj uporabljajo gramoxon, simazin, domatol.

Maline napadajo mnoge bolezni in škodljivci, ki grmičem skrajšujejo življenjsko dobo in zmanjšujejo rodnost nasadov. Izmed vseh pri nas ugotovljenih bolezni je najbolj nevarna in razširjena sušica malin, ki povzroča odmiranje stebel. Zato se moramo tudi o zaščiti malinovih nasadov posvetovati s strokovnjaki in nasade redno škropiti.

Sorodna povezava:

http://hr.wikipedia.org/wiki/Malina

Sorodna iskanja: