Deli s prijatelji
Granatno jabolko
Granatno jabolko

Trije zelo znani sredozemski predstavniki. Da izbira sredozemskih rastlin, ki jih lahko rabimo pri ozelenjevanju primorskih vrtov, le ni tako skromna in da lahko ozelenimo celo na videz neporabna in neustrezna zemljišča, so naši vrtnarji že zdavnaj dokazali.

Žal pa še vedno nekatere vrste, ki so sicer zelo znane, velikokrat spregledamo. Mednje vsekakor sodijo mandelj, granatno jabolko in lobodika – tri vrste, ki med seboj niso v nobeni botanični zvezi, druži pa jih lastnost, da lepo uspevajo v razmerah, kjer si ne moremo privoščiti žlahtnih in temu primerno bolj občutljivih in zahtevnih vrst.

Mandelj (Prunus amygdalus)

Je stara sadna vrsta, znana in priljubljena že v antičnih časih. Prav kulturni narodi starega veka so »odkrili« mandelj v njegovi pradomovini severnem Turkestanu.

Mandelj
Mandelj

Dvatisočletno obdobje mu daje polno pravico, da ga imenujemo sredozemska vrsta. Iz območja, koder izvira, je prinesel nekaj lastnosti, ki mu jih štejemo v dobro, nekaj pa je obdržal tudi manj zaželenih.

Mednje sodi velika občutljivost za spomladanske mrazove. Ta koščičar potrebuje namreč izredno kratko zimsko mirovanje; že lepo januarsko vreme ga lahko premoti, da se prebudi, kasneje pa v malo hujšem mrazu rad pozebe.

Njegova domovina, severni Turkestan, ima pravo celinsko podnebje. Kjer so zime mrzle, vendar precej kratke, in ko nastopi pomlad, ni več nevarnosti pozeb. Sredozemlje je seveda precej bolj muhasto, in če ob lepih in toplih januarskih dneh zapiha burja, ki zniža temperature in povzroči sušenje občutljivih rastlinskih delov, predvsem cvetja, je pozeba neizogibna.

Sadjarjem povzroča torej mandelj precej preglavic, kot okrasno drevo pa je mnogo manj zahteven. Trpežen je in skromen, dobro prenaša sušo ter lepo uspeva na še tako kamnitih rastiščih, pri čemer mu pomagajo močno razvite korenine; le-te poskrbijo za zadostno količino hrane tako temeljito, da se večina drugih rastlin ne počuti najbolje v njegovi neposredni bližini, saj je konkurenca prehuda.

Hkrati ljubi mandelj sonce – čim več sonca, svetlobe in toplote. Torej dokaz več, da ni domačin Sredozemlja, kjer so se morale rastline nekdaj prebijati skozi goste preproge zelenja sončni svetlobi naproti. Mandelj je bil doma v kontinentalnih, polstepskih razmerah, kjer drevesa ne poznajo sence.

S svojo dokaj zračno krošnjo mandelj poleti ne ponuja posebne sence, kljub temu pa je njegova vrednost na kamnitem rastišču še kako velika. Nadvse ga cenimo zaradi njegovega cvetja, ki je zgodaj spomladi težko pričakovano in zaželeno.

Granatno jabolko (Punica granatum)

Je bolj razširjeno po vzhodnem Sredozemlju in tudi na južnem Jadranu tvori obsežne samonikle, seveda grmičaste gozdove. Ta vrsta je vsaj tako skromna kot prejšnja in še bolje prenaša nižje temperature.

Granatno jabolko
Granatno jabolko

Izkušeni domačini ob morju vedo povedati, da mandelj dobro uspeva tam, kjer gojijo oljko, granatno jabolko pa prenaša tudi tako skromna rastišča kot nadvse odporna smokev. Ker cvete šele junija – julija, ga radi uporabljajo tudi pri urejanju turističnih objektov, saj so cvetovi, čeprav redko nastavljeni, dovolj mikavni, da pritegnejo pozornost. Poseben učinek dosežemo, če sadimo granatno jabolko v vrsto – kot prosto rastočo živo mejo. Veliki oranžno rdeči plodovi imajo tudi dekorativno vrednost, pa še užitni so.

Prav lep in nekoliko hitreje rastoč grm dobimo, če posadimo granatno jabolko na globlja, bogatejša tla, kjer suša ne bo prehuda. Tudi spomladansko redčenje in dognojevanje pomagata, da se lepše razraste in obilneje cveti.

Cvetovi so navadno živo rdeče (var. rubrum) barve, včasih pa srečamo tudi belo cvetočo zvrst (var. albescens). Tudi listje je dekorativno in ker je na zgornji strani nekoliko rdečkasto, pride do prave veljave prav v vrtu polnem temno zelenih rastlin. Celo listni peclji so rdečkasti, poznamo pa tudi podvrst Punica granatum sp. alba z belimi peclji.

Granatno jabolko je torej skromen grm, ki bo še lepše uspeval če mu bomo dali nekoliko bolj ugodne rastne razmere od tistih v Sredozemlju. Če hočemo imeti lepo rastlino čvrste razrasti, ga posadimo na sončno lego, sicer se potegne v višino, kar gre na škodo števila vejic, ki naj bi nosile cvetje in kasneje seveda plodove.

Lobodika (Ruscus aculeatus)

Je izmed vseh treh sredozemskih predstavnikov najbolj vsakdanja, pogostna in najbolj skromna. Modro obarvane vejice lobodike prodajajo vrtnarji predvsem izdelovalcem vencev. Zato je ta naravni podrast primorskih gozdov marsikje že hudo redka.

Lobodika
Lobodika

Lobodika je majhen, čvrst zimzelen grmiček s temnimi bleščečimi se zašiljenimi listi. Ima škrlatne, okrogle, zelo privlačne plodove. Njena vrtna vrednost je razen v gostem listju in v živobarvnih plodovih predvsem v prilagodljivosti – na žgočem soncu uspeva enako dobro kot v najbolj gosti senci.

Ker sadimo v Primorju na sončne lege številne druge nizke grmičke in trajnice (npr. rožmarin, sivko in še marsikatero podobno vrsto), je mesto lobodike predvsem v gostih drevesnih sestojih, kjer je zemlja gola in neizkoriščena.

Včasih jo nadomeščajo z aspidistro, ki prav tako odlično prenaša senco, vendar je manj dekorativna od lobodike, pa še več vlage potrebuje. Tudi v redkejšem in svetlejšem gozdu ima lahko lobodika pomembno nalogo.

Kdor želi očuvati nekaj dreves naravnega gozda puhastega hrasta, npr. v zahodni Istri in očisti podrast, da bi drevesom omogočil lepši in hitrejši razvoj, lahko na očiščena mesta zasadi lobodiko.

Tako bo preprečil razrast trnastih divjih grmov, ki ovirajo razvoj mladih dreves. Saditev lobodike bo ustrezen ukrep – gosta zimzelena podrast deluje zelo naravno, ne moti razvoja dreves in preprečuje naselitev drugih rastlin, sama pa ne potrebuje nikakršne oskrbe.