Deli s prijatelji
Meduze in polipi
Meduze in polipi

V članku želim predstaviti skupino, ki je v preteklosti povzročala v znanstvenih krogih burne razprave, v zadnjem času pa so se razmere nekoliko umirile. V današnjem času in pri nas pa nekateri pripadniki te živalske skupine prav tako povzročajo glavobole, vendar ne v znanstvenih krogih. V slednjem primeru bi lahko govorili bolj o strahu in živčnem načrtovanju dopustniških dni, kajti, kot je znano, zadnjih nekaj let, natančneje poletij, kraljujejo v našem morju zloglasne meduze – mesečinke (Pelagia noctiluca).

Predstavljam skupino ožigalkarjev (Cnidaria), za katere so značilne drobcene strukture ovalne ali hruškaste oblike, ki jih ožigalkarji uporabljajo za lov in obrambo. Te strukture imenujemo ožigalke ali knide in po njih so poimenovali celo skupino.

Poleg ožigalk sta za to skupino značilna dva glavna morfološka tipa, in sicer polip in meduza.

Polipi

Polip je ponavadi valjaste oblike z nožno in ustno ploskvijo. Nožna (pedalna) ploskev ali disk je lahko ravna ali izbočena in polipi s tako oblikovano pedalno ploščo so zataknjeni v tla, ostali so pritrjeni na podlago. Na nasprotnem polu kot nožna je ustna plošča, na kateri so usta (režasta ali okrogla). Ustno ploskev obdaja eden ali več vencev lovk (tentaklov). Ta osnovni gradbeni načrt je značilen samo za t. i. solitarne vrste (to so tiste vrste, kjer so osebki ločeni). Pri družinskih vrstah so polipki med seboj povezani tako, da lahko govorimo o enotni prebavni (gastralni) votlini. Pri skupini trdoživnjakov so lahko polipki še dodatno preoblikovani, saj so lahko pecljati, sedeči itd. Število lovk je lahko različno; lahko jih je šest ali mnogokratnik tega števila, osem ali pa je različno, vendar stalno in značilno za posamezne vrste. Lovke so lahko polne (solidne) ali pa se v njih nadaljuje prebavna votlina. Na lovkah polipov so nameščene ožigalke, s pomočjo katerih paralizirajo in fiksirajo plen. Telesna stena ožigalkarjev je zgrajena iz zunanje plasti, ki jo nekateri imenujejo ektoderm, vmesnega sloja (pri različnih skupinah je različno debel), ki ga nekateri imenujejo mezohil, in iz notranjega sloja, ki mu pravijo endo ali gastrodermis. Notranji sloj prebavne votline vsebuje veliko žleznih celic, v katerih poteka prebava. Gastralna votlina je lahko predeljena z različnim številom pregrad (septa, mezenteriji). Pri koralnjakih je število pregrad enako kot število lovk. Pri polipih klobučnjakov so ohranjeni samo štirje t. i. pretinski lijaki. Pri trdoživnjakih je enotna prebavna votlina. Polip je lahko pri različnih skupinah nosilec spolne funkcije ali pa je samo nespolna generacija.

Meduze

Drugi morfološki tip je meduza. Lahko je različnih oblik: kot plitev ali globok krožnik, kot skleda ali kot ozek ali širok zvon. Klobuk meduze (tudi zvon) ima svojo zunanjo (exumbrella) in notranjo površino (subumbrella). Na robu zvona ali klobuka so nameščeni tentakli, na katerih so ožigalke. Slednje so lahko tudi za zunanji površini, odvisno od tega, ali je klobučnjaška ali trdoživnjaška meduza. V sredini ustne (oralne) površine ali subumbrele so nameščena usta, ki so lahko na koncu nekakšne cevi ali manubrija (manubrium). Ustni rob je lahko izvlečen v nekakšne ustne krpe. Usta vodijo v prebavilo, ki lahko zavzema osrednji del klobuka ali pa je lahko izoblikovano v številne radialne kanale, ki so lahko na obodu zvona povezani s krožnim kanalom.

Prvi vrstah, kjer je razvita meduzna generacija, so na njej razvite spolne žleze, torej je meduza spolna generacija.

Posebnost ožigalkarjev so knide ali ožigalke. Ožigalke niso žive tvorbe, ampak so izločki posebnih celic – nematocit. Knidocite so ovalne ali kroglaste oblike z jedrom na bazalnem delu. Večino knidocite zavzema kapsula, ki ima v notranjosti zavito cevko, ki je lahko na koncu odprta ali pa zaprta. Oblika kapsule je lahko jajčasta, ovalna ali hruškasta. Prav tako je lahko različne oblike cevčica. Slednja je lahko enakega premera po vsej dolžini, lahko je na bazi razširjena ali celo zožena. Lahko je pokrita s kratkimi ščetinicami po vsej dolžini enakomerno ali samo na enem kraju, lahko so te ščetinice različno dolge itd. Na kratko rečeno: oblika ožigalk je zelo različna, vendar stalna in značilna za določeno vrsto. Pripadniki iste vrste imajo enake tipe ožigalk, kar s pridom uporabljajo sistematiki.

Mehanizem sprožanja ožigalk ni popolnoma pojasnjen. Znano je, da se spremeni prepustnost stene kapsule. V kapsulo vdre tekočina in iztisne cev navzven. Starejša razdelitev ožigalk temelji na njihovih različnih značilnostih. Cev se lahko zabode v telesno steno plena in v plen izbrizga strup, ki ga omami ali ubije (penetrante). Drug način je ta, da se ožigalke (glutinante) z izločkom prilepijo na plen in tako lahko hidra ujame na lovko drobno vodno bolho. Tako se nekateri ožigalkarji tudi premikajo. Pri naslednjem tipu ožigalk (desmoneme) se slepo zaprta cev ovije okoli ščetin ali trnov kakšnega drobnega rakca.

Ožigalka se po uporabi ne obnovi, ampak jo nadomesti nova. Nove ožigalke stalno nastajajo, vendar ne na mestu delovanja, ampak drugje. Pogosto je to baza lovke ali pa stena polipa. Sistematika ožigalkarjev in tudi sam sistematski položaj knidarijev sta v preteklosti povzročila žolčne razprave med zoologi. Večinoma pa so bili in so še enotni v tem, da ožigalkarje razdelijo v tri skupine. Razlike pa ostajajo v razlaganju filogenetskih povezav znotraj knidarijev.

Ožigalkarske skupine so tele:

  • koralnjaki (Anthozoa)
  • klobučnjaki (Scyphozoa)
  • trdoživnjaki (Hydrozoa)

Koralnjaki so vedno polipi, lahko posamič (solitarni) ali družinski in vsi so prebivalci morij in oceanov. Sem sodijo vetrnice, morska peresa, trnaste korale, peščene vetrnice, cevaste korale, usnjate korale, kamene korale itn. Poleg vsem znanih vetrnic (rdečih, voščenih), lepih zoantarijev, so vsem znane tudi kamene korale, ki v nekaterih oceanih oblikujejo koralne grebene, atole, ali pa živijo osamljeno življenje v hladnih vodah oceanov.

Prave korale (tiste, ki tvorijo koralne grebene in atole) so geografsko omejene na čiste, tople in svetle vode tropskih oceanov; najdemo jih v velikih koralnih grebenih in atolih indopacifika in zahodnega Atlantika. Posebnost vseh kamenotvornih koral je njihovo sožitje z enoceličnimi algami, znanimi kot zooksantele (Zooxanthelae). Zooksantele so rumenorjave morske alge iz družine Dinophyceae. Polipi vsebujejo velike množine teh enoceličnih algic v celicah gastroderma. Alge živijo, fotosintetizirajo in se delijo v celicah gostitelja in na tem sožitju temelji celotna biološka produkcija ekosistema. Ker zooksantele potrebujejo za svojo fotosintetsko aktivnost sončno svetlobo, korale živijo v globinah do sto metrov, še raje do petdeset metrov. Poleg svetlobe potrebujejo korale tudi toplo vodo (več kot 20° C) in ne prenesejo nizke slanosti. Sodelovanje alg in koral se izraža v tem, da alge oskrbujejo korale z organskimi snovmi, kot so glicerol, glukoza in amino kisline. Alge se oskrbujejo z odpadnimi produkti koral, kot so topne soli: nitrati, fosfati, sulfati in seveda produktom dihanja – ogljikovim dioksidom. Tako se odpadni produkti presnove koral spet povrnejo v organski obliki. Organske snovi, ki jih korale dobijo od alg, so samo del prehrane koral. Korale so uspešni plenilci, ki omrtvijo svoj plen (večinoma drobni planktonski rakci in drugi prebivalci planktona). Raziskave so pokazale, da lahko korale privzemajo tudi raztopljene organske snovi, ki so v okolni vodi. Te snovi lahko sprejemajo kar prek telesne stene. Raznolikost v prehranjevanju se kaže tudi v neodvisnosti koral od kateregakoli posameznega vira hrane. Klobučnjaki so v večini primerov kot meduze in polipi, redko samo meduze in še redkeje samo polipi. Meduza je spolna generacija in polipi se razmnožujejo samo nespolno. Vsem v zadnjih letih tako domača žival z Jadrana, klobučnjaška meduza mesečinka (Pelagia noctiluca), je eden izmed posebnežev. Pri pelagiji je razvita samo meduzna generacija. Razmnožuje se samo spolno. Dolge niti, ki visijo z roba klobuka, so opremljene z močnimi »baterijami« knid (baterija označuje več ožigalk na enem mestu). Ožigalke najdemo tudi na zunanji površini klobuka. Zaradi teh lovilnih niti so rane pogosto podolgovate in zaradi napačnega ravnanja kopalcev pogosto večje.

Slednji so ob stiku z meduzo, zaradi pekoče bolečine, z roko podrgnili opečeni del telesa in s tem sprožili tudi stotine nesproženih ožigalk. Nekateri svetujejo, da bi v takem primeru tisti del telesa polili z alkoholom, ki fiksira knidarijsko tkivo in s tem tudi ožigalke.

»V tolažbo« naj povem, da pelagija ne seže niti »do kolen« malo večji meduzi, ki živi ob obalah Avstralije in jo imenujejo morska osa (rod Chiropsalmus). Srečanje z morsko oso lahko zapusti veliko hujše posledice kot stik z mesečinko.

Med klobučnjake sodijo čašasti, venčasti, kockasti in zastavičasti klobučnjaki. Seznama seveda nisem končal. Živijo lahko v obalnih morjih ali pa je njihov življenjski prostor visoko morje. Nekatere vrste se držijo dna in se tam tudi prehranjujejo. Njihova hrana so lahko večje ali manjše ribe, delci odmrlih organizmov ali pa žive drobne planktonske živalce. Njihovih polipkov skorajda ne vidimo, ker so drobni in živijo bolj skrito življenje.

Trdoživnjaki so tretja skupina ožigalkarjev. So najbolj pestro oblikovani, ne samo polipi, tudi cele družine. Pri njih je prišlo do t. i. delitve dela in s tem v zvezi se je spremenila tudi njihova oblika.

Polipki, ki so obdržali prehranjevalno vlogo, so ostali nespremenjeni. Polipki, ki so prevzeli obrambno nalogo, so zgubili usta in so se lahko spremenili v eno samo lovko z izredno močnimi baterijami ožigalk. Nekateri izločajo tudi apnenec in so podobni kamenim koralam. To je skupina Milleporina, ki so bolj nevarne kot koralnjaki in klobučnjaki. Drugi polipki so prevzeli razmnoževalno nalogo. Na njih lahko brstijo meduze, ki se lahko ločijo od polipov ali pa ostanejo na njih. Če se meduze reducirajo, polipki prevzamejo spolno razmnoževanje. Kolonije trdoživnjakov so lahko pritrjene in imajo lahko obliko grmička, drevesa z enostavno ali razvejano razrastjo ali pa so plazeče kolonije. Druga skupina kolonij je plavajoča. Mednje sodijo najbolj spremenjeni trdoživnjaki, ki so hkrati tudi najbolj nevarni ožigalkarji. To je skupina cevkač (Siphonophora). Nekateri jih imajo za družinske meduze trdoživnjakov. Na plavalnem zvonu ali pa plavaču so nameščeni polipki (prehranjevalni, razmnoževalni in obrambni) ter posebne lovilne niti, v katerih so najnevarnejše ožigalke med knidariji.

V sladkih vodah ni klobučnjaških meduz. Tudi meduza, ki so jo našli v Donavi, ni klobučnjak. Tudi ni tako redek prebivalec sladkih voda. Polipki so sorazmerno zelo razširjeni v sladkih vodah Evrope, le za razvoj meduze so potrebne določene razmere. Ta meduzica potrebuje za svoj razvoj sorazmerno visoko temperaturo. V sladkih vodah živijo tudi navadne hidre (rod Hydra) in v podzemeljskih vodah našega krasa tudi oroben hidroid, ki ima najbližje sorodnike v morju.

Poznavanje živali in njihovega vedenja razblinja neupravičen strah pred določenimi živalmi. Lep primer za to so meduze, še lepšega pa najdemo više v živalskem sistemu, pri kačah.

Najnovejši mali oglasi:

Objavi oglas
Deli s prijatelji
Prejšnji članekPljučnik – pisani cvetovi in pegasti listi
Naslednji članekBolezni čebulnic in njihovo zatiranje
Sem delček nečesa, sem delček nekoga, sem delček ustvarjalnosti in sem delček požrtvovalnosti. Sem spletni "zasenjak", ki se posveča spletni prodaji različnih izdelkov, iskanju poslovnih "niš", učenju različnih script, SEO optimizaciji in spletnemu trgovanju na splošno. Sem blogerski odvisnež in kar je najbolj pomembno, sem ustanovitelj KupimProdam.si oglasnika. Tematika, ki sem jo izbral, je namenjena širši populaciji ljudi, saj pišem o meni najbolj priljubljenem rastlinskem in živalskem svetu. Članki večinoma nastajajo spontano, občasno pa se najde kakšna ideja tudi na spletu, ali po kakšni dobri razpravi s prijatelji.