Deli s prijatelji
Melisa
Melisa

Sredozemske pokrajine, kjer še sedaj raste v naravi, so domovina melise. Gojiti so jo začeli Arabci v Španiji, samostani so jo razširili po Evropi. Sedaj jo gojimo v vrtovih, kjer se dobro počuti na suhi sončni zemlji v zavetni legi. Melisa je trajnica, visoka 30 do 70 cm, s pokončnim, precej razvejanim steblom in nekoliko dlakavimi listi.

Melisa in razmnoževanje

Meliso razmnožujemo na dva načina. Jeseni sadimo posamezne rastline oziroma razdelimo starejše rastline na več manjših delov. Spomladi pa jo sejemo v tople grede ali nekoliko pozneje kar na prosto, v rahlo humozno zemljo. Pozneje pregosto rastoče rastline redčimo. Meliso nabiramo pred cvetenjem tako, da jo porežemo tik nad zemljo. Nato potrgamo liste in vršičke ter jih hitro posušimo v senci na prepihu. Sveže lističe lahko konzerviramo tudi v sladkorju; na več plasti listov potrosimo sladkor. Posušene liste spravimo v zaprtem kozarcu na suho mesto. Najbolje je nabirati meliso v zgodnjih popoldanskih urah.

Že antični zdravniki so se pohvalno izražali o melisi. Najbolj znana je postala po melisinem žganju. To učinkuje razredčeno z vodo poživljajoče pri duševni in telesni izčrpanosti, zlasti pri tistih, ki so preboleli daljšo bolezen. Priporočljivo je vzeti melisino žganje (20 kapljic razredčimo v vodi) pri hudi nespečnosti. Cenjeno zdravilo je proti migreni, zobobolu in glavobolu. Melisino žganje je odlično sredstvo za vtiranje pri revmatizmu in zmečkaninah. Zunanja uporaba v obliki obkladkov je priporočljiva tudi pri tvorih, oteklinah, žuželčjih pikih in podobnem.

Sorodna povezava:

Sorodna iskanja:

  • Melisa rastlina
  • Zdravilna rastlina
  • Melisa recept