Deli s prijatelji
Načrtovanje pokopališč

Po sodobnih urbanističnih načelih prištevamo tudi pokopališča v naših mestih med zelene površine. Odpor proti preobilju betona, kamna in peska na grobnih poljih narašča, spreminja se celoten slog pokopališke ureditve.

Za sodoben način oblikovanja pokopališč je značilno, da sloni predvsem na razčlenjenem zelenju. Gozdno ali parkovno pokopališče je najbližja označba sodobno pojmovanemu prostoru za pokopavanje.

Zgodovinsko gledano pa to ni povsem novo, saj so že stari Germani menili, da je gozd najbolj primerno bivališče pokojnikov. Zato ni čudno, da so pionirski primeri sodobnih pokopališč nastali prav v severnih deželah, še posebej v Skandinaviji.

Za skandinavska pokopališča je značilna spokojnost, od parkov se razlikujejo samo po nagrobnikih in so skoraj brez vsakršnih poti.

Ob tem pa je treba ideološko razčistiti vlogo zelenja pri načrtovanju pokopališč. Pokopališče ni park v rekreacijskem pomenu. V pokopališkem parku Pokopališki gaj – pokopališče v Stari gori pri Novi Gorici naj bo jasno vidno, da so ti prostori namenjeni grobovom.

Ni potrebno in tudi ne opravičljivo, da bi grobišča romantično skrivali v popolnoma zaprte oddelke. Glavni element pokopališča so grobovi, zato je treba največjo skrb nameniti razporeditvi grobov, natančni orientaciji oddelkov in ustvarjanju enotnega pokopališkega reda.

Na novih pokopališčih marsikje ne postavljajo več robnikov ob posameznih grobovih; vrste grobov prerašča enotna trata ali pokrovna rastlina (zimzelen), posamezne grobove pa označujejo le nagrobniki.

Podoba in vsebina sedanjega pokopališča sta nastali zaradi različnih okoliščin: naraščanja mest, stiske s prostorom, ekonomsko higienskih zahtev, nazorov …

Njegova temeljna značilnost pa je predvsem ta, da se individualni grob podreja redu, zasnovi celote, in da je na pokopališču glavni prevladujoči element zelenje, ne pa nagrobniki, ki naj s svojimi bolj skromnimi merami manj izstopajo. Pieteto, spoštovanje ustvarja enotno ozračje skladno urejenega prostora.

Pri tem se srečujemo z globljo razliko od prejšnjih prepričanj, po katerih je središčna prvina pokopališča grob oziroma bolj natančno nagrobnik, ki včasih meri tudi več metrov v višino ali širino. Obilje peska in kamniti robniki pa razliko še večajo. Ker je grob oblikovan samostojno, ne glede na okolico, je pokopališče kot celota neenotno in neskladnega videza.

Značilnost vseh ureditev pokopališč je, da so posledica izražanja na izjemen, specifičen način, ki je predvsem odsev človekove čustvene napetosti. Ta napetost je izražena predvsem s prvinami, kot so:

  • kontrast (vodoravno – navpično; temno – svetlo),
  • strog oblikovalni red, ki temelji na ponavljanju prostorske razporeditve (posamezni elementi – nagrobniki – se pojavljajo na istem mestu),
  • programska nasičenost (nabitost vsebine),
  • vizualna ekspaniranost, jasno začrtana razmejitev, ki ima dve nalogi – higiensko (zavarovanje pred živalmi) in pietetsko.

Sedanja pokopališča delujejo tesnobno. Človeka spominjajo na smrt in minljivost. Zato je toliko bolj pomemben tehten, vsestranski pristop k načrtovanju pokopališč.

Prvi problem, s katerim se srečamo pri načrtovanju pokopališč, je določitev lokacije.

Osnovna merila pri iskanju lokacije pokopališča so:

  • zadostna globina podtalnice,
  • oddaljenost od zbiralnikov pitne vode,
  • geološka podlaga,
  • nagib terena,
  • prometna dostopnost,
  • oddaljenost od naselij,
  • vrednost zemljišča,
  • komunalna ureditev.

Prva tri merila za žarni način pokopavanja niso tako pomembna.

Pri načrtovanju pokopališč so pomembne obhodne dobe. Obhodna doba je časovni ciklus, ki omogoča, da se, če je treba, grob ukine. Pri nas je minimalna obhodna doba 15 let, maksimalna pa okrog 40 let. Ponekod (npr. v Munchnu) veljajo še krajše obhodne dobe – 7 let.

Glede na dolžino obhodne dobe in zaledje, ki naj ga pokopališče zajema, določijo velikost pokopališča. V 20. stoletju pa je največji problem načrtovanja pokopališč prav to, da sedaj pokopališča preraščajo tako prostorsko kot družbeno merilo.

V zadnjih desetletjih se je tudi v Evropi oblikovala teorija o centralnih pokopališčih, ki pa je pokazala na številne probleme. Takšna pokopališča zgoščujejo promet v konice, zaradi velikih razdalj pa se izgublja merilo, zmanjša preglednost in orientacija.

Zmanjšana je možnost notranje členitve, pokopališče kot zelena površina pa tudi ne more prispevati k členitvi mesta. Za tako pokopališče je veliko težje najti lokacijo. Zato v zahodni Evropi spet poudarjajo, da bi bilo bolj smiselno urediti eno manjše pokopališče na 50.000 prebivalcev.

Tudi pri nas še ni dokončno rešeno vprašanje, ali naj poleg velikega osrednjega pokopališča (npr. ljubljanskih Žal) obdržimo tudi manjša pokopališča na obrobju mest. To vprašanje ima tudi sociološki pomen.

Pri tem mislimo predvsem na povezanost pokopališča z življenjem mesta. Gotovo pa ne morejo mestna pokopališča, kjer so ljudje med seboj odtujeni, dobiti tiste domačnosti, kot jo še kažejo nekatera pokopališča v hribovskih vaseh.

Po drugi strani pa je tudi očitno, da so slabi zgledi z nekaterih mestnih pokopališč povzročili škodo tudi že na podeželju. Tudi pri nas bi lahko bolje uredili vsaj nova pokopališča. Premalo se zavedamo pomanjkljivosti in napak pri šablonskih ureditvah, ki jih srečujemo.

Osnovni cilji oblikovanja pokopališč morajo biti:

jasna orientacija in preglednost na pokopališču;

  • obvladljivo merilo pokopališča;
  • ohranjanje krajinskih prvin in njihova vključitev v zasnovo ureditve;
  • izolacija pokopališča (glede na zdravstveno-higienske zahteve);
  • dostopnost pokopališča;
  • etapnost izrabe;
  • možnost uporabe mehanizacije.

Osnovne prvine, ki jih srečujemo pri načrtovanju vsakega pokopališča, so:

  • grobne poljine,
  • komunikacije in
  • grajeni objekti.

Grobne poljine sestavlja več grobnih polj, medtem ko grobna polja sestavljajo posamezni grobovi ali bolje rečeno skupine grobov.

Razlikujemo štiri vrste grobov:

  • enojni ali zaporedni,
  • družinski ali izbirni,
  • otroški in žarni grobovi.

Posebna vrsta grobov so grobnice, ki so posledica zgodovinske kontinuitete in želje po izražanju socialnega položaja. Sedaj grobnice opuščamo, sploh pa so pri sedanji stopnji prostorske migracije skrajno nesmotrne.

Pri projektiranju pokopališč so komunikacije pomemben element. Te znotraj pokopališča zajemajo osrednje sprevodne poti, dostope do posameznih poljin, polj in samih grobov.

Pomembna postavka planiranja pokopališč so tudi parkirišča, ki so zelo obremenjena ob konicah (pogrebi, dan mrtvih).

Določene prostorske, predvsem pa oblikovalske zahteve določajo tudi grajeni objekti pokopališča (mrliške vežice, poslovilne dvorane, prostori za mehanizacijo, kioski, cvetličarne).

Pri načrtovanju pokopališča je posebej pomembna pokopališka izbira lokacije mrliških vežic, ki naj bi enotno obvladovale celotni položaj in vzpostavile približno enake razdalje do posameznih grobnih enot.

Glede na naravne prostorske razmere in opremljenost pokopališča se spreminja tudi izkoristek zemljišča, ki se pri pokopališčih giblje med 30 in 70 %. Pri tem pa je največja »ovira« za doseganje večje izrabe zemljišča zahteva po rezervatih za pokope v primerih naravnih katastrof.

Pri načrtovanju in upravljanju pokopališča je pomembna tudi zahteva, da je treba vsa zemeljska dela, ki so potrebna za osnovno izoblikovanje grobnih oddelkov, opraviti do takrat, ko se začno prvi pokopi.

Pokopališki red mora obsegati tudi določila o oblikovanju, navodila o odobritvi nagrobnikov in tudi priporočila, kaj saditi na grobovih.

K urejenosti pokopališča morajo svoj delež prispevati tudi oblike nagrobnikov. Kot smo že omenili, daje o tem vprašanju navodila pokopališki red.

Za skladno podobo pokopališča je odločilen vtis celotnosti, pomembna je torej povezanost posameznih grobov z okolico. Za dostojanstvo pokopališča je najbolj pomembna enakost vseh mrtvih, o čemer naj priča enotna usmerjenost vseh nagrobnih spomenikov. Med spomeniki so torej potrebni obzirni odnosi, zaželena je tudi uniformiranost.

Glede samega oblikovanja nagrobnikov lahko zasledujemo tradicijo po posameznih pokrajinah. Tako je v Alpah oziroma alpskem svetu najbolj pogosto uporabljen material železo, oblikovno pa križ.

V Primorju srečujemo kamen, ki je največkrat obdelan v kvader, medtem ko v Prekmurju prevladujejo leseni križi.

Disciplina pri urejanju pokopališč naj bo torej izkazana z enakimi ali podobnimi, predvsem pa ustreznimi materiali, enakimi vertikalami in z enotno prostorsko razmestitvijo, kjer naj sedanjo obilico kamna in peska zamenja zelenje kot glavni nosilec enotnosti, skladnosti in umirjenosti.