Deli s prijatelji
Naši mali prijatelji v jesenskih dneh

Želva

Narava se počasi pripravlja na počitek in z njo tudi naša želva. V toplem poletju si je nabrala dovolj ultravijoličnih žarkov, vitaminov in maščobe, zato bo zlahka kljubovala dolgi zimi. Roževinaste čeljusti, v katerih ni niti enega zobka, so zmlele ogromne količine zelenjave in sadja.

Želva
Želva

Bolj ko se dnevi krajšajo, manj in manj meljejo roževinaste čeljusti, dokler se mlin povsem ne ustavi. Žival se že pripravlja na dolgo zimsko spanje in sama poskrbi za dieto, da je polno črevesje ne bi preveč obremenjevalo. To bi lahko bila njena smrt. Tudi ni več tako »urnih« nog, postala je bolj okorna. Želva prilagaja svojo telesno temperaturo zunanji temperaturi. Poleti je topla kot kamen na soncu, pozimi pa mrzla kot led, da se človek čudi, kako sploh še živi. Sicer pa, sonce še kar toplo sije in naša želva lovi zadnje sončne žarke. Naj nas vreme ne potegne za nos! Danes je lahko najlepši dan, jutri pa trka na okna dež, a okoli vogalov zavija burja, ki spiha zadnje listje z dreves in – želvo z zemeljske površine. Četudi bomo še tako napenjali oči, ne bomo je več našli. Pač! Mogoče čez šest, sedem mesecev, na pomlad! Zarila se je že globoko pod zemljo. Preživela bo, če temperatura ne bo padla pod 6 stopinj Celzija. Če pa zemljo pokriva debela snežna odeja, je temperatura lahko tudi pod – 10°C, pa ji zima ne bo prišla do živega. Vsaka nižja temperatura je za živalco pogubna. Da ne bomo vso zimo v skrbeh za želvo, jo okoli 15 oktobra (pri nas) prinesimo v klet, v kateri naj bo temperatura približno 6 stopinj celzija. Če je topleje, se želva zbudi, kar pa ni dobro zanjo, ker potrebuje zimsko spanje. Še prej jo temeljito okopajmo v mlačni vodi, da si izprazni črevesje. Moje tri želve, ženka in njena dva kavalirja, prezimijo kar skupaj. Zabojček od jabolk, ki ima ob straneh odprtine, napolnim z dišečim senom. V mehko »posteljo« položim živalce, ki si potem same izberejo svoj življenjski prostor. Ženka se s svojim izvoljencem zakoplje na dno zaboja, tekmec se »zabubi« nekje v sredini. Zabojček ovijem z žičnato ograjo, da jih ne bi presenetila kakšna miš ali celo podgana. Revčki se pred ostrimi zobki ne bi mogli braniti niti uiti. Od časa do časa (dvakrat čez zimo) prav narahlo poškropim seno z razpršilnikom za rože, da se živalce preveč ne izsušijo. Škropiti ne smemo premočno, da seno ne bi pričelo gniti! Namesto sena lahko v zaboj nasteljemo tudi listje, mah ali šoto. Tako! Zdaj nam preostane samo še čakanje na toplo sonce. Dolgo čakanje! Živali so na boljšem kot človek. Zimi rečejo »lahko noč«, a pomlad pozdravijo z »dobro jutro«.

Zlati hrček

Zlati hrček je stepska živalca, zato ima takšno barvo krzna, ki se prilagodi stepski okolici, tako da že na najmanjše razdalje ni več opazen. Njegove kratke nogice in sorazmerno velika stopala mu omogočajo, da v rahli zemlji izkoplje tudi do dva in pol metra globoke rove, v katere se zavleče pred mrzlimi pustinjskimi nočmi in žarkim soncem podnevi.

Zlati hrček
Zlati hrček

Zvečer in zgodaj zjutraj gre na lov za hrano, to je za semeni, ki si jih zbaše v svoje »malhe« do vrha, tako da se obseg glave kar podvoji in je širši kot daljši. Ker je hrček doma v vročem podnebju, potrebuje tudi pri nas toploto. Zelo je občutljiv na prepih in vlago. Poletna temperatura pri nas je podobna tisti v njegovi domovini, drugače pa je pozimi, ko hrček potrebuje ogrevano sobo in to najmanj 12°C. Če je v sobi hladneje, zapade hrček v zimsko spanje. Utrip se zmanjšuje, dihanje je krajše, žival se ne hrani. Ni pa potrebno, da hrček zimo prespi. Če je soba dovolj ogrevana (do 20°C), živi hrček normalno življenje, brez škode za svoje zdravje. Tudi množi se in hrani, tako kot je vajen.

Ker je v prvi vrsti rastlinojed, mu ponudimo rastlinsko hrano, a tudi koščka piščančjega mesa se ne bo branil. Pri hrani je najbolj pomembna raznolikost. Razno semenje naj zamenja list zelja ali rezina jabolka, rezine ima nadvse rad. Trda stara skorja kruha mu bo imenitno služila za brušenje zobkov. Hranimo ga zjutraj in zvečer, čez dan bo spal. Vode ne potrebuje, saj je v svoji domovini tudi nima.

Kletko mu moramo pozimi očistiti vsak drugi dan. Iz nje odstranimo vse ostanke hrane, odpadke in umazano mivko. Ko dno na novo potresemo, mora biti plast peska tako debela, (vsaj v tistem kotu, ki si ga hrček izbere za svoje »stranišče«), da popolnoma vpije urin. Kletko naj pokrivajo žice v vodoravni legi, da hrček lahko po njih pleza. V kletko postavimo še manjši zabojček v velikosti 10 x 15 cm, do 10 cm visok, z majhno odprtino, skozi katero bo smukal ven in noter. To bo njegova spalnica, porodnišnica in dnevna soba.

Hišico naredimo iz bukove lesonitne plošče. In še nekaj ne smemo pozabiti! V kletki naj ne manjka kolo. Nič ni bolj zabavnega, kot če opazujemo hrčka, kako poganja kolo. Tako vnet je pri tem, kot da se bori najmanj za zlato olimpijsko kolajno. Ko sem imel osem mladih zdravih hrčkov, smo se gledalci zvijali od smeha, ko smo jih opazovali. Seveda je vsak hotel voziti, kolo pa je lahko poganjal le en sam. Pa so se živalce znašle! Lezle so v kolo od strani, tako da so voznika zrinile ven in kolo je poganjal tisti drugi. Tretji je zrinil spet drugega in tako je šlo po vrsti ure in ure, da smo se gledalci prej naveličali gledanja kot hrčki vrtenja. Resnično, kdor si bo kupil hrčka, naj si omisli še kolo. Veselje z njim bo dvojno! Na koncu še opozorilo! Zlati hrček sovraži sonce, zato naj bo kletka v senci. V hladnih dneh hrčkove kletke ne smemo pokriti s toplo odejo, tako kot recimo papigo. Zjutraj bi imeli kaj videti! Odeja bi bila razcefrana in hrček bi si z njo lepo postlal. Edina napaka te ljubke živalce je, da živi samo dve leti, le redkokdaj tri!

Jež

In kaj dela jež, naš bodeči prijateljček v pozni jeseni? Poleti je svoje delo opravil. Nabral si je tolst trebušček, postavil na noge svoje štiri otroke, uničil nič koliko škodljivcev, no, in zdaj je čas, da si od utrudljivega dela pošteno odpočije. Toda kje? Če je jež star več kot leto dni in težak med 700 in 1200 g, si bo že izbrskal brlog, ali si izdolbel luknjo v zajeten grm in si nastlal z mahom ali dračjem, ki ga bo varovalo pred mrazom izpod 5°C. Hudega mraza ne bo preživel in tudi pred vlago mora biti zaščiten.

Jež
Jež

Revčki so ježki iz drugega legla, tisti, ki so se rodili v septembru ali celo v oktobru. Tako majhni se enostavno še ne znajdejo. Ker so tudi slabo hranjeni, dolgega šestmesečnega spanja ne bi preživeli. Večno lačni tavajo iz enega kraja do drugega, dokler jih mraz ne uniči. Pomaga jim lahko samo človek. Takšnega nebogljenčka previdno dvignemo in ga prenesemo v svojo klet, ki naj ima po možnosti vedno enako temperaturo in to od 5°C do 13°C. Višja temperatura ni zdrava, ker bi se jež prebudil. Jež, ki čez zimo ne spi, ni odporen proti boleznim in tudi drugače je bolj slabega zdravja. Zabojček, v katerem bo prespal zimo, naj bo najmanj 1 x 0,5 m velik in 0,5 m visok. Obit naj bo z močno plastično folijo, ker les preveč vpija urin. Tla posujemo z žagovino ali s šoto, nasteljemo pa s senom ali listjem. Ker se jež med spanjem večkrat zbudi, seveda mu kruli po želodčku, naj ima poleg sebe vedno kaj za »pod zob«. Kruh, namočen v mleku, sesekljano meso, sadje, primerno letnemu času. Ne pozabimo na vodo, še bolje je mleko. Ker je jež neverjetno velik požeruh in ima veliko iztrebkov, ki dišijo vse prej kot lepo, ga je nemogoče imeti v stanovanju. Resnično je velik pacek! Zato je pa v vrtu zlata vreden! In še nekaj! Če imamo ježa v kletki, ga moramo pustiti tam najmanj do srede aprila ali pa do začetka maja. Skratka do takrat, ko se vreme ustali in ni več nevarnosti slane in padcev temperature. Rešili smo drobno življenje.

Morski prašiček

Morski prašiček je skromna žival glede prehrane in nege. Z njim nimamo veliko dela. Vsak drugi dan mu premenjamo steljo, ker živalca izloča mnogo vode in odpadkov. Dobrega zdravja je, škodujeta mu najbolj prepih in vlaga.

Morski prašiček
Morski prašiček

Zanimivi so njegovi zobki, ki nimajo korenin in rastejo celo življenje, zato mu moramo dati možnost, da si jih nabrusi ob kak trd predmet. Drugače mu bodo zrasli dolgi, da z njimi ne bo mogel mleti in lahko od lakote pogine. (To velja tudi za zlatega hrčka). Zabojček naj bo dolg najmanj 30 x 60 cm in tako visok, da živalca, če se vzpne, ne doseže roba. Ker morski prašiček ne skače in ne pleza, ne uide prek roba, če je le-ta dovolj visok, in streha tako sploh ni potrebna. Če imamo več živalic skupaj, se med seboj dobro razumejo. Najlepše je, če imamo parček. In kako razpoznamo spol? Če pritisnemo prav narahlo s palcem in kazalcem na trebušček v bližini spolovila, se prikaže pri samcu spolni organ. Po seskih ne moremo ugotoviti spola, ker majo te samci in samice. Če jih držimo na prostem in če pade temperatura na 10°C, je čas, da spravimo živali v stanovanje. Najbolje se bodo počutili, če je soba ogrevana na 16°C. Pomisliti moramo, da je morski prašiček otrok juga, saj je njegova domovina Južna Amerika. Že stari Inki so cenili morskega prašička, seveda ne zaradi zabave, kot danes, temveč zaradi slastnega mesa.

Najnovejši mali oglasi